Jedro

Ker logična razlaga 7. člena kupoprodajne pogodbe ne pušča prav nobenega dvoma o tem, da toženec prevzema solidarno jamstvo za obveznosti kupca, čeprav je sama beseda „kupec“ iz besedila izpuščena, je sodišče navedeni člen pravilno razlagalo in uporabilo kot del materialnega prava in ne zgolj kot listinski dokaz. Sodišče pa je tisto, ki uporabi in razlaga materialno pravo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka in družba M., d. o. o. (glavni dolžnik) sta sklenila kupoprodajno pogodbo (priloga A2). Tožeča stranka je izpolnila svoje obveznosti prodajalca. Zoper toženo stranko, zakonitega zastopnika M., d. o. o., je vložila tožbo za izplačilo terjatev, ki jih je imela do kupca. Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe je utemeljila na 7. členu kupoprodajne pogodbe, v kateri je toženec podal poroštveno izjavo. Toženec na tožbo ni odgovoril znotraj 30-dnevnega roka. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki kot solidarnem poroku glavnega dolžnika naložilo plačilo vtoževanega zneska in zakonskih zamudnih obresti ter pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka, po svojih navedbah iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je rok za vložitev odgovora na tožbo zamudila kvečjemu za nekaj ur, da obveznost iz izpodbijane zamudne sodbe zanjo predstavlja hudo finančno obremenitev in da sodba ni v skladu s pravičnostjo. Navaja, da utemeljenost zahtevka ne izhaja iz predloženih dokazov, in sicer naj bi se v skladu s 7. členom kupoprodajne pogodbe toženec zavezal kot porok za obveznosti tožeče stranke (prodajalca), ne pa kot porok kupca. Poleg tega opozarja, da se je na pogodbo podpisal zgolj kot zakoniti zastopnik kupca in ne tudi kot porok.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je vsebina 7. člena pogodbe z uporabo logične razlage jasna. Opozarja tudi na sodno prakso, in sicer na sodbo II Ips 90/2004, kjer je VS RS odločilo, da je za potrditev poroštvene izjave zakonitega zastopnika v pogodbi dovolj le en podpis. Toženec je podpisal kupoprodajno pogodbo in poroštveno izjavo kot zakoniti zastopnik kupca in kot porok kupca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka kljub pravilno vročeni tožbi z opozorilom iz 277. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni pravočasno odgovorila na tožbo. Pritožnik navedenega ne izpodbija. Pritožbeno sodišče mu tako pojasnjuje, da v skladu z navedenim členom ni pomembno, za koliko je bil 30-dnevni rok presežen, zato pritožbeni očitki glede nekajurne zamude niso relevantni. Neprimerno je tudi pritožbeno sklicevanje na vsebino odgovora na tožbo, saj te vloge sodišče v skladu z navedenim členom ne sme upoštevati.

6. Nadalje je vsebina 7. člena pogodbe v prilogi A2 z uporabo logične razlage popolnoma jasna, zato ni podano neskladje med navedbami in dokazi, sodišče pa je pravilno uporabilo pogodbeno materialno pravo. Toženec, zakoniti zastopnik kupca, je s podpisom pogodbe prevzel solidarno jamstvo za vse bodoče obveznosti (kupca), pri čemer so te obveznosti specificirane v nadaljnjem besedilu člena: vsakokratna glavnica, obresti in morebitni stroški prodajalca. Besedilo 7. člena zgolj nadalje razčlenjuje vse elemente potencialnih terjatev prodajalca, za katere je toženec prevzel solidarno jamstvo. Ker logična razlaga navedenega člena ne pušča prav nobenega dvoma o tem, da toženec prevzema solidarno jamstvo za obveznosti kupca, čeprav je sama beseda „kupec“ iz besedila izpuščena, je sodišče navedeni člen pravilno razlagalo in uporabilo kot del materialnega prava in ne zgolj kot listinski dokaz. Sodišče pa je tisto, ki uporabi in razlaga materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da nista podana pritožbena razloga, da nista izpolnjena pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Pogodba v konkretni zadevi namreč predstavlja pogodbeno materialno pravo in ne le listinskega dokaza, saj je njena vsebina jasna,1 določilo pa zaradi odsotnosti odgovora na tožbo tudi ni bilo sporno.

8. V tem smislu tako ni mogoče sprejeti trditev pritožnika, da je, ali bi lahko, 7. člen razumel tako, da kot zakoniti zastopnik kupca nudi poroštvo za tožečo stranko. Uporaba ozke gramatikalne razlage, ki bi privedla do takšne vsebine pravnega pravila iz 7. člena pogodbe, je popolnoma neživljenjska in že iz tega razloga ni niti verjetno, da bi zakoniti zastopnik gospodarske družbe to določbo razumel v tem smislu. Pritožnik tudi ni podal nobenih trditev o posebnih okoliščinah, ki bi tovrstno razumevanje utemeljevale. Tudi nadaljnje trditve pritožnika, da njegov podpis ne šteje kot podpis poroštvene izjave, podpirajo presojo pritožbenega sodišča, da je bistvo pritožbenih očitkov izmikanje zahtevku tožeče stranke. Višje sodišče v Ljubljani je že v sodbi in sklepu I Cpg 832/2012 poudarilo, da protislovnost med trditvami ene in iste stranke ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja, s katerim morata ravnati pravdni stranki (9. člen ZPP), prav takšno pa je tudi pritožnikovo prikazovanje njegovega razumevanja pogodbe.

9. Pravilno je tudi naziranje tožeče stranke, da je primer popolnoma analogen primeru v zadevi II Ips 90/2004. Za odločitev o tožbenem zahtevku je pomembno, da pogodba v 7. členu določa, da za obveznosti kupca jamči toženec, ter da je toženec to pogodbo podpisal. Pritožbene navedbe o tem, da ni naveden z imenom in priimkom (kar tudi ni res, saj je naveden tako na vrhu kot na dnu listine v prilogi A2), da ni podpisan dvakrat in da ni naveden kot stranka, niso pomembne, saj je pomembno to, da podpis potrjuje, da je bil toženec z vsebino pogodbe in poroštvene izjave seznanjen ter je s podpisom potrdil, da soglaša z njeno vsebino in s prevzemom poroštvene obveznosti (15. člen Obligacijskega zakonika). Pritožbeni očitek je zato neutemeljen.

10. Ker izpodbijana zamudna sodba tudi ni obremenjena z uradoma upoštevnimi kršitvami, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožnik ni uspel s pritožbo, zato je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo je tožnica obrazloženo odgovorila na pritožbene očitke in se pri tem sklicevala na pomembno sodno prakso. Tožnica je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo v vrednosti 375 točk (tarifna številka 21/1 Odvetniške tarife), 2 % materialnih stroškov ter DDV 22 %, skupno 279,99 EUR. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

1 Nejasna so določila, katerih vsebine ni mogoče ugotoviti z uporabo klasičnih metod razlage pogodb. Vsebina določila 7. člena pogodbe med strankama pa je z uporabo logične razlage popolnoma jasna. Glej Juhart, Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 82. člen.