Jedro

Zavezanec za davek na promet nepremičnin pri prodaji nepremičnine na javni dražbi je na podlagi 5. člena ZDPN bivši lastnik nepremičnine, ki nastopa kot prodajalec. Tega tudi noveliran ZIZ ne spreminja, ampak določa samo način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B št. ... z dne 15. 1. 2003, s katero je bil tožnici odmerjen davek na promet nepremičnin od davčne osnove ... SIT po stopnji 2% v znesku ... SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da so bile po podatkih spisov s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v B o domiku nepremičnine, vpisane pri vl.št. 1 k.o. s kot tožničina last, na javni dražbi domaknjene kupcu RRR d.o.o., P kot edinemu in najugodnejšemu ponudniku za znesek ... SIT. Na tej podlagi je bil tožnici kot prejšnji lastnici pravilno in skladno z določbami Zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 57/99, 67/02 - v nadaljevanju: ZDPN) od davčne osnove, ki jo predstavlja na javni dražbi dosežena cena (... SIT) odmerjen davek na promet nepremičnin po veljavni stopnji 2% v znesku ... SIT. Po ZDPN namreč predstavlja promet nepremičnin vsak odplačen prenos lastninske pravice na nepremičninah. Plačila za odsvojeno nepremičnino pa ne predstavlja le kupnina v denarju, izročena neposredno prodajalcu, ampak je lahko poravnana tudi v drugih oblikah, konkretno s poplačilom upnika v izvršilnem postopku. Prodaja zastavljene nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila upnikov, tako predstavlja odplačni prenos lastninske pravice, pri katerem ima dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine. Zavezanec za davek pa je po izrecni določbi prvega odstavka 4. člena prodajalec nepremičnine. Zato je odločitev prve stopnje, da je šlo pri prodaji nepremičnin v izvršilnem postopku na javni dražbi za odplačen prenos lastninske pravice, ki je podvržen plačilu davka na promet nepremičnin, pravilna in zakonita. Zavezanec za plačilo pa je na podlagi 5. člena ZDPN bivši lastnik nepremičnine, ki nastopa kot prodajalec. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožena stranka še pojasnjuje, da je zavezan za plačilo davka vedno prodajalec - prejšnji lastnik nepremičnine. Če je dogovor po pogodbi drugačen, ima kupec sicer položaj stranke v odmernem postopku, ni pa davčni zavezanec. Prodajalec torej s pogodbo ne more davčne obveznosti prenesti na kupca, ima pa lahko, na podlagi pogodbe, pravico od kupca zahtevati plačilo oziroma vračilo davka, če se je k plačilu davka zavezal kupec nepremičnine. Enako velja tudi v primeru prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku, ko se skladno z Zakonom o izvršbi in zavarovanju iz kupnine najprej poplačajo stroški postopka, davek na promet nepremičnin ter zapadle davščine, ne spreminja pa navedena določba dejstva, da je zavezanec za davek po ZDPN še vedno prejšnji lastnik nepremičnine. Zato je prvostopni organ pravilno davek odmeril tožnici kot prejšnji lastnici nepremičnine, ki ima položaj prodajalca in je kot taka zavezana za davek.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS) in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi. Navaja, da je bilo o njeni pravočasni in popolni pritožbi odločeno več kot leto dni po tem, ko jo je vložila. Upravni postopek tudi ni bil prekinjen. To pa pomeni, da je tožena stranka kršila 256. člen ZUP, po katerem mora biti odločba o pritožbi izdana najpozneje v dveh mesecih od dneva, ki je organ prejel popolno pritožbo. Zato je treba izpodbijano odločbo šteti za nično, saj je bila izdana kot posledica nedovoljenega dejanja, to pa je ničnostni razlog po določbi 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Pa tudi sicer je prvostopni organ ravnal malomarno in neodgovorno ter s tem tožnici povzročil premoženjsko škodo. Ta se odraža v še vedno neporavnanem davku na promet nepremičnin in v zamudnih obrestih, čeprav bi se prvostopni organ lahko poplačal iz kupnine. Na to je bil namreč s strani Okrajnega sodišča v B, ki je vodilo izvršilni postopek, izrecno opozorjen. Podrobnosti o teh posledicah pa so razvidne iz sklepa istega sodišča, ki naj bi ga tožnica priložila tožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri njenih razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še pripominja, da je rok dveh mesecev instrukcijski in ne prekluziven, zato prekoračitev roka ne more imeti za posledico ničnosti odločbe. Sklicevanje na 5. točko prvega odstavka 279. člena ZUP pa toženi stranki ni razumljivo.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne 31. 8. 2004. Tožba ni utemeljena.

Kot utemeljeno opozarja tožnica, je bilo o njeni pritožbi res odločeno več kot eno leto po tem, ko je vložila pritožbo, kar je nedvomno po poteku predpisanih rokov za odločitev. Vendar pa, kot pravilno poudarja že tožena stranka, je rok za izdajo odločbe instrukcijski in ni prekluziven, kar pomeni, da je mogoče izdati odločbo tudi po poteku predpisanega roka, ne da bi to vplivalo na njeno zakonitost. To pa pomeni tudi, da takšna izdana odločba ni nedovoljeno dejanje in da je zato ni mogoče izpodbijati iz razloga ničnosti po 5. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Na odločitev v zadevi pa tudi ne more vplivati neuveljavljanje poplačila terjatve iz naslova davka na promet nepremičnin s strani davčnega organa v postopku izvršbe z njeno prodajo. To je sicer že spet lahko neodgovorno s strani države in njenih organov, vendar pa, kot pravilno pove že tožena stranka, na davčno obveznost tožnice nima odločilnega vpliva. Ta je namreč nastala s prodajo nepremičnine na javni dražbi in je utemeljena v določbah ZDPN, po katerih je zavezanec za davek prodajalec nepremičine in na katere se pravilno sklicuje že tožena stranka. Teh določb tudi novelirani ZIZ ne spreminja in vanje ne posega, ampak določa samo način poplačila davčnega dolga v izvršilnem postopku. Ne vplivajo pa te določbe na opredelitev zavezanca za davek na promet nepremičnine ter njegovo zavezanost za plačilo ter s tem na obstoj terjatve iz naslova davka kot take. V tem pogledu namreč ostajajo relevantni davčni predpisi, na katere se izčrpno sklicuje že tožena stranka v izpodbijani odločbi in na katerih pravilno temelji tudi izpodbijana odločitev.

Ker je torej po povedanem odločba tožene stranke zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.