Jedro

V primeru, ko vzroka škodnega dogodka (zaradi pomanjkanja podatkov) ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, zadošča, da ga stranka (na kateri je materialno dokazno breme za to dejstvo) dokaže z več kot 50 % verjetnostjo, kar pa v konkretni pravdi tožnici ni uspelo. Tožnica sicer v pritožbi pravilno opozarja, da izvedenec medicinske stroke ni z najvišjo stopnjo materialne resnice ugotovil, da je prišlo do smrti v vodi (utopitve) zaradi predhodnega bolezenskega dogodka, kar je trdila toženka, kar pa za odločitev v tej zadevi (oziroma o njenem tožbenem zahtevku) ni bistveno. Ključno je, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je verjetnost, da je šlo za nezgodo, manjša od 50 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) v roku 15-ih dni plačati zavarovalno vsoto za primer nezgodne smrti v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2015 dalje do plačila, ter (II) tožnici naložilo, naj toženki plača njene pravdne stroške v znesku 177,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče ni upoštevalo, da tudi na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke ni bilo mogoče z najmočnejšo stopnjo materialne resnice, kot je gotovost, ugotoviti, ali je prišlo do smrti v vodi zaradi bolezenskega dogodka. Posledično je napačno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje in bistveno kršilo določbe ZPF. Tožnica je v zadostni meri izkazala, da je smrt njenega moža A. nastopila zaradi nezgode (strokovno mnenje dr. B. B., izpoved tožnice in predlaganih prič ter izvedensko mnenje, ki je obstoj nezgode dopuščalo). Ob takšnem stanju se je procesno dokazno breme preselilo k toženki, ki bi morala vzbuditi dvom v obstoj nezgode, to pa ji zgolj z vztrajanjem, da ni šlo za nezgodo in s pavšalnim povzemanjem splošnih pogojev, ni uspelo. Vzrok smrti je mogoče dokazovati tudi na druge načine, tudi z obdukcijo, kar pa v splošnih pogojih ni zahtevano, česar sodišče ni upoštevalo. Iz strokovnega mnenja B. B. izhaja, da brez opravljene obdukcije ni mogoče trditi, da je pri toženkinem zavarovancu prišlo do utopitve zaradi bolezenskega dogodka. Tudi tega sodišče ni upoštevalo niti se do tega ni opredelilo. Ker v splošnih pogojih ni določeno, da je treba po smrti opraviti obdukcijo, je tožnica ni opravila niti je toženka ni zahtevala. Če bi bila obdukcija zahtevana, bi se na gotov način ugotovilo, ali je prišlo do nezgode. Očitno gre za namerno odločitev toženke, da v splošnih pogojih ni nikjer zahtevana obdukcija, zgolj z razlogom, da se izogne plačilu zavarovalne vsote na način, da zgolj navaja, da ni šlo za nezgodo in se sklicuje na splošne pogoje. Ker je B. B. navedel, da je utopitev zmeraj kompleksen pojav in ni nikoli enoznačna zadeva, bi morala biti v splošnih pogojih oprava obdukcije zahtevana, česar sodišče ni upoštevalo. Ob dejstvu, da toženkin zavarovanec ni storil samomora niti ni šlo za kaznivo dejanje, ostane glede na mnenje B. B. kot način nastopa smrti edino nezgoda. Izvedenec C. C. je zgolj predvideval, da bi do utopitve zelo verjetno lahko prišlo zaradi bolezenskega dogodka. Temu je sodišče sledilo, ne da bi pri tem upoštevalo povzeto mnenje B. B. Izpovedbe prič o tem, da je bilo tistega dne morje mirno in toplo, še ne pomenijo, da toženkin zavarovanec ni mogel umreti zaradi utopitve, saj je splošno znano dejstvo, da morje ni nikoli popolnoma mirno in vedno nekoliko valovi. Že majhen pljusk vode v usta, ki pride v sapnik, je lahko v vodi za starejšega človeka usoden. Da je vzrok smrti v vodi lahko tudi okoliščina, da pride pri plavanju v usta manjša količina vode, ki zaide v sapnik, je jasno povedal tudi izvedenec C. C. Slednji je sicer podal nasprotujoče si navedbe, saj je sprva navajal, da je zelo verjetno, da je do utopitve prišlo zaradi bolezenskega dogodka, nato pa je navajal, da si ne more razložiti morebitnega vzroka za utopitev. C. C. je izpovedal, da ni mogoče ugotoviti, da je smrt nastopila kot posledica utopitve, saj je brez obdukcije to dejstvo vsekakor sporno. Ker je posledično sporno trditi, da je prišlo do utopitve zaradi bolezenskega dogodka, bi moralo sodišče imenovati drugega izvedenca medicinske stroke. Navedba sodišča, da je izvedenec C. C. izhajal iz predpostavke, da je toženkin zavarovanec umrl zaradi utopitve, vendar ni mogel s stopnjo gotovosti obrazložiti, zakaj je prišlo do utopitve, je zmotna, saj je izvedenec izpovedal, da se ne strinja s strokovnim mnenjem B. B., da je smrt nastopila kot posledica utopitve. Sodišče v zvezi z navedbo tožnice glede prisotnosti čolna v bližini toženkinega zavarovanca in nastanka vala ni upoštevalo izpovedbe tožnice, da je nek človek ob njenih krikih na pomoč skočil s čolna v bližini in priplaval do nje, pri čemer je splošno znano dejstvo, da so na morju prisotni čolni, ki vedno ustvarjajo valove. Prisotnost vala zaradi čolnov je sicer skoraj nerelevantna glede na to, da iz mnenja B. B. izhaja, da ostane kot način nastopa smrti edino nezgoda. Dejanskega vzroka smrti brez opravljene obdukcije ni mogoče nikoli z gotovostjo ugotoviti za nazaj. Sklepa se lahko le na podlagi izključevanja posameznih vzrokov smrti. Da je vzrok smrti bolezen pokojnega, ni toženka z ničemer dokazala. Iz vse dokumentacije v spisu izhaja, da je vzrok smrti utopitev, utopitev pa izključuje bolezenski vzrok. Toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec umrl zaradi svojega bolezenskega stanja, saj bi moralo biti v takšnem primeru izkazano, da je umrl izključno zaradi težav z zdravjem, ne pa zaradi okoliščine, da se je nahajal v vodi in se utopil. Če se sklepa po logiki sodišča, utopitve kot vzroka smrti brez opravljene obdukcije ni mogoče dokazati. Vedno se lahko špekulira, da je do smrti v vodi prišlo iz nekega zdravstvenega razloga, saj do utopitve ponavadi pride, ko je oseba sama in ji nihče ne more pomagati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožnica od toženke zahteva izplačilo zavarovalne vsote v višini 4.000,00 EUR za primer smrti zaradi nezgode na podlagi police življenjskega zavarovanja, ki jo je sklenil njen pokojni mož A. A. (toženkin zavarovanec). V 5. členu Splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb NEZ-09 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki veljajo za sklenjeno zavarovanje tožničinega moža, je opredeljen pojem nezgode. Po prvem odstavku tega člena se za nezgodo šteje vsak nenaden, nepredviden od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje izključno od zunaj in naglo na zavarovančevo telo, ter ima za posledico njegovo smrt, popolno ali delno invalidnost, prehodno nesposobnost za delo, ki zahteva zdravniško pomoč, nastanitev v bolnišnici ali nastanek stroškov zdravljenja. V skladu z drugim odstavkom istega člena se za nezgodo med drugim šteje utopitev. Po 16. točki tretjega odstavka omenjenega člena pa se za nezgodo ne štejejo poškodbe, ki nastanejo kot posledica bolezenskih dogodkov (ti so primeroma našteti), ki neposredno predhodijo škodnemu dogodku.

6. Med pravdnima strankama je (bilo) sporno, ali je šlo v primeru smrti toženkinega zavarovanca v vodi za nezgodo. Dokazno breme glede tega, da je šlo za nezgodo v smislu citiranih Splošnih pogojev, je (bilo) na tožnici, ki je na navedeno dejstvo opirala svoj tožbeni zahtevek (7. in 212. člen ZPP), in ne na toženki. Kot to izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tožnica svojega dokaznega bremena ni zmogla. Izvedeni dokazi (na katere se sklicuje tožnica v pritožbi) namreč (kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe) ne dokazujejo s potrebno stopnjo verjetnosti, da je šlo v primeru smrti toženkinega zavarovanca za nezgodo. Do prevalitve dokaznega bremena na toženko, ki bi morala vzbuditi dvom v obstoj nezgode, kar trdi tožnica v pritožbi, z ozirom na to ni prišlo.

7. Tožnica se v pritožbi kot na dokaz neutemeljeno sklicuje na strokovno mnenje v zadevi smrti toženkinega zavarovanca, ki ga je po njenem naročilu pred pravdo izdelal specialist za sodno medicino prof. dr. B. B., dr. med. (priloga A16). Predpravdno mnenje, ki ga predloži ena stranka, nasprotna stranka pa ga odklanja oziroma se z njim ne strinja, za kar gre v tem primeru, ni dokaz, temveč se upošteva le kot del strankine trditvene podlage.2 Tožničino predpravdno mnenje je sodišče prve stopnje kot tako tudi upoštevalo, izvedenec medicinske stroke C. C., dr. med., pa je njene trditve preverjal prek svoje strokovne usposobljenosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje povzelo in se oprlo na njegovo obrazloženo izvedensko mnenje z dopolnitvijo (ki predstavlja dokaz v postopku), s katerim je bilo ovrženo mnenje B. B., da v konkretnem primeru, ko ni bilo suma na samomor ali prisotnost kaznivega dejanja, ostane kot način nastopa smrti edino nezgoda, se je v zadostni meri opredelilo do predpravdnega mnenja.3 Ob tem velja pojasniti, da iz strokovnega mnenja B. B. izhaja, da sodna medicina utopitev obravnava kot nezgodno dejanje, samomor ali kot posledico kaznivega dejanja, pa tudi kot posledico kronične bolezni, vendar pa v njem ni naveden noben prepričljiv razlog, zakaj naj bi šlo v konkretnem primeru za smrt zaradi nezgode in ne za smrt, do katere je prišlo v posledici kronične bolezni. Slednji se je skliceval zgolj na pomanjkanje podatkov (zlasti na odsotnost obdukcije), ki bi izkazovali, da je šlo za smrt v vodi zaradi kronične bolezni, kar pa še ne utemeljuje sklepa, da je šlo za nezgodo v smislu citiranih Splošnih pogojev.

8. Izvedensko mnenje C. C. z dopolnitvijo, na katerega se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo, saj je bilo jasno, strokovno in logično, je sicer (kot pravilno opozarja tožnica v pritožbi) obstoj nezgode dopuščalo, vendar pa je glede na omenjeno mnenje verjetnost, da je šlo za nezgodo, manjša od 50 %. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da dejanskega neposrednega vzroka smrti toženkinega zavarovanca ni mogoče opredeliti, saj niso bile opravljene obdukcija in toksikološke preiskave. Izvedenec je zato izhajal iz predpostavke, da je toženkin zavarovanec dejansko umrl zaradi utopitve, kar je trdila tožnica, vendar ni mogel s popolno gotovostjo obrazložiti, zakaj je do utopitve prišlo. Je pa ocenil, da je glede na to, da je imel toženkin zavarovanec v času smrti več kroničnih bolezni, ki so povsem možen vzrok za pojav akutnega bolezenskega dogodka, ki povzroči smrt sam po sebi ali pa človeka onesposobi do take mere, da pride do utopitve, ter da je toženkin zavarovanec znal plavati, da v kratkem času pred dogodkom ni užil obilnega obroka hrane, da ni bil daleč od obale, da je bilo morje toplo in mirno, zunanja temperatura pa ugodna, zelo verjetno (več kot 50 %), da je do utopitve prišlo zaradi bolezenskega dogodka, ki je neposredno predhodil škodnemu dogodku. Na vprašanje tožnice je tudi pojasnil, da je sicer možno, da je vzrok smrti v vodi okoliščina, da pride pri plavanju v usta voda (lahko tudi manjša količina), ki zaide v sapnik, a je poudaril, da je to zelo redko v primerih, ko je voda mirna. Glede na navedeno pritožbeni očitek, da je izvedenec C. C. zgolj pavšalno zaključil, da je prišlo do utopitve zaradi bolezenskega dogodka, ne drži. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je izvedenec podal nasprotujoče si navedbe. Izvedenec ni navedel, da si ne more razložiti morebitnega vzroka za utopitev, ampak, da si glede na predhodno opisane (takratne) okoliščine (tako zunanje kot tudi tiste na strani toženkinega zavarovanca) ne more razložiti morebitnega vzroka za utopitev zaradi nenadnega dogodka, ki deluje izključno od zunaj in naglo na telo. Ta zaključek pa ne nasprotuje ugotovitvi, da je zelo verjetno, da je do utopitve prišlo zaradi bolezenskega dogodka, ki je neposredno predhodil škodnemu dogodku, ampak jo v povezavi z ugotovljenimi kroničnimi boleznimi toženkinega zavarovanca utemeljuje (ji pritrjuje).

9. To, da izvedenec ni mogel z gotovostjo ugotoviti, da je smrt nastopila kot posledica utopitve, na kar opozarja tožnica, ne zmanjšuje pomena njegove ocene/zaključka (kot to zmotno meni pritožnica), da je velika verjetnost, da je do utopitve prišlo zaradi nekega bolezenskega dogodka, ki je neposredno predhodil škodnemu dogodku. Izvedenec je namreč pri tej oceni (kot je bilo že poudarjeno) izhajal iz predpostavke, da je šlo za smrt zaradi utopitve,4 kar je trdila tožnica in je bilo v njej v korist, in ne morebiti za smrt zaradi bolezenskega dogodka v vodi, ki povzroči smrt sam po sebi.5 Gre za logično, strokovno in notranje skladno razlogovanje izvedenca, zaradi česar je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje imenovati drugega izvedenca, neutemeljena.

10. Izvedenec C. C. tako ni potrdil trditev tožnice, da je bila utopitev toženkinega zavarovanca (izključno) posledica zunanjega dogodka, saj iz njegovega mnenja izhaja, da je verjetnost za to manjša od 50 %, kar je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevano.

11. Da je šlo za nezgodo, tožnica (kot je to razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe) ni dokazala niti z ostalimi izvedenimi dokazi. Iz njene izpovedbe ne izhaja, da je prišlo do škodnega dogodka (utopitve) zaradi zunanjega razloga, oziroma je, kot je pravilo izpostavilo sodišče prve stopnje, celo izpovedala, da je do njega prišlo iz „čistega miru“. Omenila je sicer, da je, ko je vlekla moža iz vode, nekdo skočil iz nekega čolna v bližini, vendar pa ni izpovedala, da je ta čoln delal valove, ki bi kopalce motili pri kopanju. Da so se v bližini kopalcev vozili čolni, ki bi delali valove, nista izpovedali niti priči D. in E., ki sta bili v morju, ko je prišlo do škodnega dogodka. Slednji sta izpovedali, da je bilo morje v času škodnega dogodka mirno in gladko. Iz njune izpovedbe prav tako ne izhaja, da se je toženkin zavarovanec utopil zaradi zunanjega dogodka. To ni izhajalo niti iz izpovedbe priče F., ki ni bila udeleženka škodnega dogodka in je izpovedala predvsem o tem, kakšno je bilo fizično stanje toženkinega zavarovanca.6

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih (predhodno povzetih) dokazov pravilno ugotovilo, da je bilo morje v času škodnega dogodka mirno. Pritožbeno sklicevanje na splošno znano dejstvo, da morje nikoli ni popolnoma mirno in vedno nekoliko valovi, tega zaključka ne more omajati. Četudi drži, da morje (zaradi čolnov) vedno nekoliko valovi, to še ne pomeni, da je bilo z vidika kopalcev morje nemirno oziroma da je bilo valovanje moteče. V konkretnem primeru valovanje očitno ni bilo moteče oziroma je bilo zanemarljivo, saj sta (kot je bilo že pojasnjeno) priči D. in E. jasno povedali, da je bilo morje mirno in gladko. Drži sicer, da je lahko že majhen pljusk vode v usta, ki zaide v sapnik, usoden in pride do utopitve, vendar je to po pojasnilu izvedenca v primeru, ko je morje mirno, zelo redko. Glede na navedeno in ker je izvedenec C. C. kot veliko verjetnost ocenil, da je prišlo do utopitve zaradi nekega bolezenskega razloga, pritožbeno vztrajanje, da se je toženkin zavarovanec utopil zaradi vode, ki mu je pljusknila v usta in nato zašla v sapnik, ni prepričljivo.

13. Tožnica v pritožbi sicer pravilno navaja, da v Splošnih pogojih ni zahtevano, da se v primeru utopitve opravi obdukcija, vendar pa zmotno meni, da bi to moralo biti zahtevano, saj že sama navaja, da je vzrok smrti mogoče dokazovati tudi na druge načine. Dejstvo, da obdukcija ni bila opravljena, pomeni zgolj, da neposrednega vzroka smrti ni bilo mogoče ugotoviti z najvišjo stopnjo materialne resnice, kot je gotovost. V pravdnem postopku sicer velja dokazni standard prepričanja (o pravno relevantnih dejstvih)7 in ne gotovosti. Pri tem v skladu s stališčem sodne prakse v primeru, ko vzroka škodnega dogodka (zaradi pomanjkanja podatkov) ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, zadošča, da ga stranka (na kateri je materialno dokazno breme za to dejstvo) dokaže z več kot 50 % verjetnostjo,8 kar pa v konkretni pravdi tožnici ni uspelo. Ob tem velja dodati, da, četudi je bilo trditveno in dokazno breme, da je šlo v primeru smrti toženkinega zavarovanca za nezgodo, na tožnici, je toženka v potrditev svoje teze, da ni šlo za nezgodo (kar je tudi obrazložila, pri čemer se je sklicevala zlasti na vrsto kroničnih obolenj toženkinega zavarovanca), predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke. Pritožbena navedba, da je toženka zgolj pavšalno navedla, da ni šlo za nezgodo, in se pavšalno sklicevala na Splošne pogoje, zato ne drži. Tožnica sicer v pritožbi pravilno opozarja, da izvedenec medicinske stroke ni z najvišjo stopnjo materialne resnice ugotovil, da je prišlo do smrti v vodi (utopitve) zaradi predhodnega bolezenskega dogodka, kar je trdila toženka, kar pa za odločitev v tej zadevi (oziroma o njenem tožbenem zahtevku) ni bistveno. Ključno je, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je verjetnost, da je šlo za nezgodo manjša od 50 %.

14. Tožnica v pritožbi končno tudi zmotno razlaga relevantne (predhodno povzete) določbe Splošnih pogojev, v katerih je opredeljen pojem nezgode. Dejstvo, da naj bi toženkin zavarovanec umrl zaradi utopitve9 oziroma da je bila neposreden vzrok smrti utopitev in ne bolezensko stanje, še ne pomeni, da je šlo za nezgodo. V skladu s Splošnimi pogoji gre za nezgodo namreč le, če je vzrok smrti nenaden, nepredviden od zavarovančeve volje neodvisen dogodek, ki deluje izključno od zunaj in naglo na zavarovančevo telo ter ima za posledico smrt, pri čemer je še posebej določeno, da v primeru poškodb, ki nastanejo kot posledica bolezenskih dogodkov, ki neposredno predhodijo škodnemu dogodku, ne gre za nezgodo. Glede na takšno opredelitev nezgode ni pomembno le dejstvo, da je prišlo do utopitve, temveč tudi, kaj je bil vzrok utopitve. Pritožnica tudi zmotno meni, da je potrebno zaradi tega, ker toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec umrl izključno zaradi težav z zdravjem (in ne zaradi okoliščine, da se je nahajal v vodi in se utopil), šteti, da je šlo za nezgodo. Tožnica je tista, ki bi morala10 dokazati, da bi se toženkin zavarovanec utopil tudi, če ne bi imel težav z zdravjem. Iz izpodbijane sodbe sicer ne izhaja, kot zmotno navaja pritožba, da bi tožnica lahko dokazala, da je šlo v konkretnem primeru za utopitev kot zunanji dogodek oziroma za nezgodo, le z obdukcijo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je moč jasno razbrati, da bi tožnica to lahko dokazala tudi z obstojem takšnih zunanjih in osebnih okoliščin pri toženkinem zavarovancu, ki bi utemeljevale sklep o utopitvi kot zunanjem dogodku (npr. stanje morja, plavalne veščine...). Vendar slednja takšnih okoliščin (indicov) ni uspela dokazati. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev pravilna.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej npr. VSL odločbi II Cp 1634/2014 z dne 24. 9. 2014 in II Cp 1187/2017 z dne 13. 9. 2017. 3 Več o vsebini izvedenskega mnenja z dopolnitvijo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe. 4 Da je šlo za predpostavko, jasno izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja kot tudi iz ustnega zaslišanja izvedenca. Izvedenec C. C. se ob dejstvu, da niso bile opravljene toksikološke preiskave in obdukcija, namreč ni strinjal z B. B., da ni sporno, da je toženkin zavarovanec umrl zaradi utopitve. 5 Če bi šlo za smrt že zaradi bolezenskega dogodka v vodi, v skladu s citiranimi Splošnimi pogoji ne bi šlo za nezgodo, kar bi (prav tako) pomenilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. 6 Slednja je izpovedala, da se ji je zdel pokojni v odličnem stanju. A to še ne omogoča zaključka, da je prišlo do utopitve kot zunanjega dogodka, saj je izvedenec C. C. pojasnil, da je imel toženkin zavarovanec v času smrti več kroničnih bolezni, ki so povsem možen vzrok za pojav akutnega bolezenskega dogodka, ki povzroči smrt sam po sebi ali pa človeka onesposobi do take mere, da pride do utopitve. 7 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 406/2011 z dne 20. 9. 2012. 8 Glej npr. VSRS sodbo II Ips 287/2014 z dne 14. 4. 2016 9 To je bila predpostavka izvedenca C. C. pa tudi sodišča prve stopnje. 10 Upoštevaje toženkine trditve oziroma (z njimi skladne) ugotovitve izvedenca C. C. o (zelo) verjetnih vzrokih za utopitev.