Jedro

Če cerkvena pravna oseba ne deluje več na območju Republike Slovenije, ne more priti do uporabe zakonske določbe člena ZDen, ki izrecno veže pravico do vrnitve premoženja cerkvenim pravnim osebam na delovanje na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Upravne enote K. z dne 14.9.1995, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel zahtevek tožeče stranke z dne 25.2.1993 za denacionalizacijo nepremičnin (zazidanih, kmetijskih in gozdnih zemljišč ter stavb) v k.o. J. na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana kot upravičenec v tej denacionalizacijski zadevi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 14. in 3. odstavka 15. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka meni, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in da temelji na zakonu ter da je bil postopek na prvi stopnji pravilen, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Po mnenju tožene stranke 15. člen res določa način, kako se presoja pravno nasledstvo, med drugim tudi cerkve in njenih institucij, vendar ta določba za samo odločanje o konkretni stvari ni bistvena. Dejstvo je in temu dejstvu izrecno pritrjuje tudi tožeča stranka kot pritožnica, da je P.i.G. s spremembo družbenega reda prenehala delovati, njeno vlogo pa je prevzela po kanonskem pravu višja cerkvena institucija. Predstavnik vlagatelja oz. tožeče stranke je z dopisom z dne 26.5.1994 opozoril na določbo kanona 120 cerkvenega prava, po katerem je pravna oseba po svoji naravi trajna (in P.i.G. daje značaj pravne osebe prav cerkveno pravo) in preneha obstajati, če jo pristojna oblast zakonito odpravi ali če že sto let ne deluje. V primeru pobožne ustanove Grisoni se ni, kot navaja tožeča stranka v navedeni izjavi z dne 26.5.1994, zgodilo ne eno ne drugo. Po mnenju tožene stranke nedvomno torej P.i.G. ni prenehala obstajati, pač pa je le prenehala delovati. Do pravnega nasledstva vlagatelja oz. tožeče stranke v smislu 15. člena ZDen bi lahko prišlo le, če bi Institucija G. prenehala obstajati. Ker pa P.i.G. ob uveljavitvi ZDen (7.12.1991) ni deloval na območju Republike Slovenije, upoštevaje 14. člen ZDen, po mnenju tožene stranke nima položaja denacionalizacijskega upravičenca.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialni predpis.

Zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, je bil P.i.G. To je pobožna ustanova, ki jo je po kanonu št. 116 šteti kot cerkveno javnopravno osebo. Slednja je kot pravna oseba nastala na podlagi oporoke tržaškega plemiča G. leta 1841 in z ustanovnim aktom tržaškega škofa L. z dne 15.11.1858. Ustanovitelj te verske ustanove je torej škofija oz. tožeča stranka. Zaradi spremembe družbene ureditve, zaradi česar je bilo tej cerkveni osebi odvzeto premoženje, je ta javna pravna oseba prenehala delovati. Njeno vlogo pa je prevzela, skladno z določbo kanona 120 oz. 122, tožeča stranka kot neposredno višja pristojna cerkvena oblast. S papeževo bulo o vzpostavitvi obnovljene k. škofije z dne 17.10.1977 pa je bil tudi opravljen prenos te ustanove na tožečo stranko. S to listino je bilo namreč določeno, da se hkrati z ozemlji, ki se prisodijo k škofiji, slednji prisodi tudi cerkveno premoženje in pravice, ki na kakršenkoli način pripadajo škofiji, kot to določa kanon 1500 Zakonika cerkvenega prava. Z izpodbijano odločbo tožena stranka zmotno ugotavlja, da pravnega nasledstva tožeče stranke s te ustanove ni. Tožeča stranka, kot pravni naslednik te ustanove, pa je denacionalizacijski upravičenec. Zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je tožena stranka tudi zmotno uporabila materialni predpis. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je pravilna in temelji na ZDen (14. člen), po katerem gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona (7.12.1991) delujejo na območju Republike Slovenije.

Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi (št. U-I-25/92) z dne 4.3.1993 meni, da po ustavi ni ovir, da se cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona (7.12.1991) delujejo na območju Republike Slovenije, vrne podržavljeno premoženje.

Torej, ZDen v citirani določbi in Ustavno sodišče Republike Slovenije vežeta vrnitev podržavljenega premoženja navedenim subjektom na delovanje na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen. Kolikor to delovanje pri teh subjektih ni izkazano, tudi nimajo aktivne legitimacije za vrnitev podržavljenega premoženja.

V konkretnem primeru, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tako delovanje na območju Republike Slovenije za P.i.G. v času uveljavitve ZDen ni bilo izkazano, saj je sama tožeča stranka v svoji izjavi z dne 26.5.1994 in tudi v tožbi opozorila, da je zaradi spremembe družbene ureditve navedena ustanova prenehala delovati. Hkrati je navedla, z opozorilom na določbo kanona 120. Zakonika cerkvenega prava, po katerem pravna oseba - in ta ustanova je pravna oseba po cerkvenem pravu - preneha obstajati, če jo pristojna oblast zakonito odpravi ali če že sto let ne deluje, da se v primeru te ustanove ni zgodilo ne eno ne drugo.

Glede na navedeno je po presoji sodišča tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno ugotovila, v zvezi z navedeno izjavo tožeče stranke, da navedena ustanova ni prenehala obstajati, pač pa je le prenehala delovati. Če pa je prenehala delovati, tudi v okviru tožeče stranke, potem pa ne more priti do uporabe citirane zakonske določbe 14. člena ZDen, ki izrecno veže pravico do vrnitve premoženja cerkvenim pravnim osebam na delovanje na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen, ne glede na morebitno pravno nasledstvo po tožeči stranki, ki pa tudi ni izkazano v celoti, saj ta ustanova ni prenehala obstajati, nesporno pa ne deluje več na območju Republike Slovenije (3. odstavek 15. člena ZDen).

Na osnovi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).