Jedro

Po določbi prvega odstavka 26. člena ZMed je objava popravka pravilo. To, da se popravek ne objavi, je izjema. Izjeme je treba tolmačiti ozko.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I. spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna objaviti popravek objavljenega obvestila v časniku D. in na spletnih straneh D.si vse v roku 15 dni pod izvršbo, skladno z določili Zakona o medijih, ki se glasi: „Popravek članka ...“, objavljenega na spletni strani D.si, dne ... in v tiskanem mediju D., na strani 15." V točki II. se sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 902,40 (devetstodva 40/100) EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 979,80 (devetstodevetinsedemdeset 80/100) EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka z besedilom, ki je napisano v izreku te sodbe. Zavrnitev je utemeljilo s šesto alinejo 31. člena Zakona o medijih – ZMed, ki pravi, da odgovornemu uredniku ni treba objaviti popravka, če je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od besedila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša. Zoper sodbo se z obširnimi razlogi pritožuje tožeča stranka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in v celoti. Sodišče druge stopnje ne bo povzemalo pritožbenih trditev. Odgovorilo bo le na tiste, ki so bistvene.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določb Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker ni zaslišalo tožnice in priče I. M. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napravilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa tudi ne kakšne druge, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zaslišanje strank in prič je bilo nepotrebno. Predmet presoje je namreč samo vprašanje, ali je bil popravek nesorazmerno dolg v smislu že citirane določbe ZMed oziroma ali je bil žaljiv v smislu pete alineje že citiranega člena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da materialnopravno ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za objavo popravka.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bi tožnica namen popravka lahko dosegla s krajšim besedilom popravka. Po mnenju sodišča prve stopnje je prvi del besedila korekten; v nadaljevanju, ko popravek govori o nagibih tedanjega urednika Da za njegovo prošnjo o načinu označbe tožene stranke, pa vsebinsko presega tisti del objavljenega članka, ki prizadene interes tožnice.

Sodišče prve stopnje torej šteje, da zaključni del popravka vsebinsko presega tisti del objavljenega članka, ki posega v interes tožnice.

Sodišče prve stopnje ima očitno v mislih zadnji odstavek popravka (priloga A3), ki se začenja z besedilom: „V vseh svojih poročilih pred in za tem dogodkom sem namreč D...“ Na prvi pogled se morda res zdi, da so zadnji štirje stavki, torej zadnji odstavek, odveč. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta odstavek predstavlja zaključek, torej sklep. Če je prvi odstavek uvod in drugi odstavek jedro popravka, tretji odstavek predstavlja sklep. Seveda bi bil lahko zapisan tudi drugače in krajše. Vendar pa zgolj to ne more biti razlog, da bi bila zaradi tega tožnici odvzeta pravica do popravka objavljenega besedila po 1. odst. 26. člena ZMed. Upoštevati je namreč treba 4. odstavek citiranega člena, ki izrecno govori o tem, da z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Uvod (prvi odstavek) in jedro (drugi odstavek) sta za razumevanje zadeve tako ali tako potrebna, tako kot je štelo tudi sodišče prve stopnje. O nesorazmernosti besedila v tem delu torej nikakor ni mogoče govoriti. Zaključek oziroma sklep popravka je sicer nekoliko širši, vendar v okvirih 4. odstavka 26. člena ZMed, ni pa nesorazmerno dolg, kot tudi celoten popravek ni nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se popravek daje. Okoliščine primera so namreč take, da kratko besedilo, kakršnega ponuja izpodbijana sodba na list. št. 66, ne bi doseglo svojega namena.

Po določbi 1. odst. 26. člena ZMed je objava popravka pravilo. To, da se popravek ne objavi, je izjema. Izjeme je treba tolmačiti ozko. V konkretnem primeru torej po stališču sodišča druge stopnje celotno besedilo popravka niti vsebinsko niti količinsko ni tako nesorazmerno, da bi odgovornemu uredniku dajala pravico, da odkloni objavo popravka.

Tožena stranka je v odgovoru tudi trdila, da je popravek napisan žaljivo, ker tožnica navaja, da „D-ov poročevalec namreč namerno meša dejstvo“. Sodišče prve stopnje se glede tega ni izreklo, ker je objavo popravka zavrnilo iz drugih razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za žaljivost v smislu pete alineje 31. člena ZMed. Zapis predstavlja mnenje tožnice. To mnenje je lahko napačno, to pa ne pomeni, da je celoten popravek tako žaljiv, da bi odgovorni urednik lahko popravek zavrnil. Sicer pa ga ni zavrnil zaradi žaljivosti, pač pa zato, ker naj bi bil predolg (priloga A4).

Pritožbi je bilo tako treba ugoditi in sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku za objavo popravka ugodi (5. točka 358. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, je bilo treba odločiti o stroških postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Po 1. odst. 154. člena ZPP mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo – OT in Zakonom o sodnih taksah ter v skladu s predlogom tožeče stranke. Stroški tožeče stranke na prvi stopnji znašajo 902,40 EUR (409,50 EUR kot nagrada po tarifni številki 3100 OT, 30,00 EUR materialnih stroškov po tarifni številki 6000 in 87,90 EUR kot 20 % DDV po tarifni številki 6007 in 375,00 EUR sodne takse). Pritožbeni stroški znašajo 979,80 EUR (504,00 EUR kot nagrada po tarifni številki 3210, 20 % DDV v znesku 100,80 EUR po tarifni številki 6007 in 375,00 EUR sodne takse). Če obveznost ne bo izpolnjena v roku, bodo tekle zahtevane zakonske zamudne obresti.