Jedro

Tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da gre za spore in razloge zasebne narave, da tožnik ni poiskal zaščite svoje izvorne države, da je tožnik imel dostop do trga dela in do policije, ki pa ga ni uporabil in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika zaradi nezakonitega vstopa 30. 10. 2023 obravnavala slovenska policija, ki je ugotovila, da je tožnik zaradi slabih ekonomskih razmer, junija 2023 zapustil svojo izvorno državo ter z različnimi prevoznimi sredstvi pripotoval v Republiko Hrvaško. Z vlakom se je odpeljal do Harmica in peš nadaljeval ob železniški progi proti Sloveniji in v bližini stanovanjske hiše Rigonce št. 21 30. 10. 2023 ob 11:40 na nedovoljen način vstopil v Slovenijo.

3. Toženka je povzela dne 10. 11. 2023 vloženo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja), da je musliman, ki pripada arabski etnični skupini, materni jezik arabski, govori še francoski in angleški jezik, končal je srednjo šolo z maturo in diplomiral (vodovodar). Zaposlen je bil kot električar in vodovodar. Tožnik je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil zato, ker ne najde službe, da bi lahko preživljal družino. V Maroku je delal dva dneva tedensko, kljub študiju in pridobitvi več diplom.

4. Toženka je povzela osebni razgovor, v katerem je tožnik, ki se je predstavil kot A. A., roj. ... 1998 v kraju Fes, v bistvenem povedal, da je potni list in osebno izkaznico izgubil na poti v Republiki Turčiji, da je po narodnosti Amazih (Berber), musliman, z zaključeno srednjo šolo in začetim študijem prava. Zaradi družinskih problemov, je študij opustil in pričel delati kot vodovodar in električar. To je delal približno eno leto. Delal je občasno, saj je bil kdaj tudi prisiljen ostati doma, ker je skrbel za mater in sestro. Tudi med študijem je moral delati, ker je moral pomagati svoji družini in prodajal preproste stvari, kot na primer piškote in podobno, s čimer je zaslužil 3,5 do 4 evrov na dan, akr ni zadostovalo za dostojno življenje. Ko so se pričeli problemi v družini, je odšel in delal v Republiki Turčiji, kjer je zaslužil 10 evrov na dan s pomivanjem posode. V svojem poklicu (električar) ni mogel delati, saj ni znal jezika. Vse svoje življenje je živel v vasi, ki se nahaja v bližini mesta Fes, skupaj z očetom, materjo, tremi sestrami, dvema stricema po očetovi strani, dvema neporočenima tetama po očetovi strani in babico. Pred potresom niso živeli skupaj, del družine je imel en del prostora in drug del svoj prostor. Imeli so skupno hišo, ki je pregrajena in večsobna. Tožnik je v Prošnji navedel, da je Maroko zapustil zato, ker se ne počuti v redu v svoji družini zaradi problemov, ki jih povzročajo njegovi strici, očetovi bratje, ki očeta pretepajo in mu grozijo. Odšel je tudi zaradi bolezni matere. Strica sta očeta pretepala, ker sta uživala hašiš, zaradi česar sta trpeli tako mati, ki ima polovico telesa paraliziranega, kot sestra, ki zaradi epileptičnega napada ne more premikati desne noge in roke. Tretji razlog za odhod je, da bi zato, ker pretepajo očeta, v primeru, da bi tam ostal, sam umrl ali pa bi koga ubil. Na Maroko ga ne veže nič, svoje življenje je preživel tam mučen. Tožnik je še povedal, da sta ga, preden je zapustil Maroko, strica udarila v levo stran obraza in mu poškodovala desno nogo. Dogodka ni prijavil policiji zaradi babice, ki je očitala očetu, kako lahko dovoli svojemu sinu, da poda pritožbo na policiji za svoje lastne strice in tudi po nasvetu očeta, da bi imeli še toliko večje težave z njima, kot če ju ne bi prijavili. Tožnik je želel legalno priti preko študija v Zvezno republiko Nemčijo, ampak ni imel sredstev. Želi si, da mu Slovenija pomaga in da si uredi svoje psihično stanje, saj je zelo utrujen.

5. Toženka je ugotovila, da tožnikova istovetnost ni nesporno ugotovljena, da pa tožnik prihaja iz Maroka in je državljan te države. Ugotovila je, da tožnikovih razlogov za odhod, ki so povzeti: iskanje službe, da bi lahko preživljal družino, pretepanje očeta s strani stricev in grožnje strice očetu ter bolezen matere in sestrina epilepsija, povzeto ekonomska in družinska stiska, nista rezultat kršenja človekovih pravic. Toženka je ugotovila, da je imel tožnik dostop do dela in po lastni presoji zaslužil premalo za preživljanje družine, da nikoli ni poiskal pomoči državnih organov niti nevladne organizacije v svoji državi. Ugotovila je tudi, da je tožnik imel dostop do organov pregona, a ga po lastni volji (oz. po nasvetu babice) ni izkoristil. Ugotovljene okoliščine po oceni toženke ne izkazujejo elementov za priznanje ene od oblik mednarodne zaščite. Toženka je, glede na to, da so tožnikovi razlogi za odhod ekonomske in družinske narave, na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 ugotovila, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izkazal preganjanja v svoji izvorni državi, ki bi opravičeval mednarodno zaščito in izpostavila, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju slabega ekonomskega stanja in družinskih sporov posameznikov ampak zaščiti oseb, ki so preganjane zaradi rase vere narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini.

6. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik ni navedel drugih težav v izvorni državi, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, da ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja niti utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi, prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

7. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

8. Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca z dnem 18. 1. 2024. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status subsidiarne zaščite z dnem 18. 1. 2024. Podredno podrejenemu pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovno odločanje toženki toženki. Toženki očita bistveno kršitev določb postopka, nepravilno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja-

9. Tožnik meni, da toženka ni mogla ugotoviti dejanskega stanja glede pogoja po prvi alineji 52. člena ZMZ-1 na podlagi podatkov, pridobljenih v osebnem razgovoru ter splošno znanih dejstev oz. uradnih podatkov, brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v smislu 8. in 9. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Tožnik meni, da bi morala toženka opraviti presojo intenzivnosti zatrjevanega dejanja preganjanja in izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa subsidiarne zaščite in za priznanje statusa begunca. O prošnji za mednarodno zaščito se tudi sicer odloča po rednem postopku, le izjemoma v pospešenem postopku. Ker se posledično tožnik glede okoliščin, pomembnih za izdajo odločbe, ni mogel izjasniti, niti odločba o tem nima razlogov, je toženka po mnenju tožnika zagrešila tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka po drugem odstavku 237. člena 3. točke in 7. točke ZUP. Tožnik meni, da je absurd, da je toženka potrebovala kar 3 mesece za izdajo odločbe in tako prekoračila rok za izdajo odločbe po prvem odstavku 47. člena ZMZ-1 za cel mesec. Toženka bi morala po mnenju tožnika v pospešenem postopku odločiti v najkrajšem možnem času, ne pa da je zavlačevala z odločitvijo kar 3 mesece in ob tem opustila vse dokazne aktivnosti o tožnikovi izvorni državi (ni preverila lokacije tožnikovega doma od epicentra potresa, pri čemer je tožnik izkazal časovno skladnost potresa, prav tako ni preverila vpisa tožnika na univerzi, niti pridobila nikakršnih informacij o oziroma iz izvorne države). Meni, da je takšna obravnava dejstev in okoliščin izrazito pomanjkljiva in na njej odločba ne more obstati. Meni, da je stanje zadeve po opravljenem razgovoru narekovalo pridobitev podrobnih in poglobljenih informacij, povezanih z zadevo.

10. Po mnenju tožnika toženka ni pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal obstoja preganjanja oz. utemeljil strahu pred obstojem resne škode v izvorni državi. Tožnik meni, da med strankama ni sporno, da je tožnik v izvorni državi pripadal skupini najrevnejših ljudi v državi, ki živi v hiši iz blata, prekriti s pločevinkami, v kateri v eni sobi živi približno 10 sorodnikov (od katerih sta 2 nezdravljena odvisnika), brez tekoče vode (primera Jawa C 163-1/, Ibrahim C 297/17), kar predstavlja razlog za preganjanje in sicer pripadnost posebni družbeni skupini po 4. alineji prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZMZ-1. Tožnik je državo zapustil zato, ker v takih okoliščinah ni mogel preživeti. Navaja, da se nikamor znotraj države ni mogel preseliti niti najti pomoči, pri čemer se je bal za življenje in zdravje sebe in svojih bližnjih, zato meni, da je vzročna zveza med razlogom preganjanja in dejanji preganjanja ter odsotnostjo zaščite pred temi dejanji podana. Tožnik poudarja, da si s prihodki, ki jih je prejel, ni mogel pomagati niti ne bi mogel najeti najcenejše sobe nikjer v državi, kar po njegovem dokazuje, da se znotraj države ni bil zmožen umakniti. Ko je želel na policijo (ko so strici povzročili očetov padec s strehe) tega ni mogel. Živeti s starejšimi odvisniki od drog, brez izhoda, je situacija, ki po njegovem mnenju ustreza kriterijem iz 26. člena ZMZ-1. Tožnik se nahaja v hudi stiski in ves čas joka. Strica pretepata očeta, če bi tožnik ostal tam, bi umrl, saj sta ga strica mučila celo življenje. Bili so tako revni, da so jim tuji ljudje kupili hladilnik, strica pa sta ga hotela prodati, da bi kupila droge. Mama ga je posvarila, naj raje zbeži, sicer mu bosta strica storila kaj hudega. Preden je odšel, sta ga poškodovala po nogi in obrazu, čeprav je tožnik bolan na jetrih. Tudi za zdravljenje jeter ni imel denarja (primerjaj kriterije iz sodba sodišča EU Centre public daction sociale dOttignies-Louvain-La-Neuve proti Moussi Abdidi). Zato meni, da toženka ni pravilno ocenila tožnikove stiske.

11. Tožnik meni, da je dokazal vse predpostavke vsaj za status subsidiarne zaščite. Ni sporno, da je tožnik državljan tretje države. Meni, da je dokazal, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi poniževalno ravnanje (resna škoda, kot jo določata 1. in 2. alineja 28. člena v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1). Ponavlja, da se zaradi terorja doma ni upal obrniti na policijo, tudi sicer je malo verjetno, da bi lahko kaj sam dokazal, saj je očitno cela rodbina (vključno z babico) ustrahovana s strani stricev. Na izrecno vprašanje pooblaščenke je tudi pojasnil, da bi se ne mogel zateči tudi nikamor drugam. Glede na to, da so ga doma mučili, tepli in ustrahovali, da je živel v revščini med odvisniki, je po mnenju tožnika izkazan pogoj, da bi bil tožnik, v primeru vrnitve, soočen z utemeljenim strahom, da bo zopet podvržen vsaj nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Meni, da razmere, kot jih je tožnik opisal, predstavljajo resno škodo tudi v smislu mučenja in nečloveškega ravnanja, ne samo poniževalnega ravnanja. Meni, da bi morala toženka te izjave upoštevati, preveriti in ustrezno ovrednotiti in subsumirati pod drugi odstavek 20. člena in 62. člena prvega odstavka 2. alineje ZMZ-1, ne glede na to, da je Maroko z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav, določen kot varna izvorna država.

12. Toženka bi po mnenju tožnika morala upoštevati, da je podan pogoj tudi po 26. členu ZMZ-1, ker so bila dejanja dovolj ponavljajoča, saj so trajala več let, vključno s fizičnim in psihičnim nasiljem. Meni, da je poleg ekonomske šibkosti, tožnik izkazal tudi posebne okoliščine o svoji izstopajoči ranljivosti (bolezen, odvisnost) ter namerno odtegovanje nujne pomoči v nevzdržnih brezizhodnih razmerah, o čemer izpodbijana odločba nima razlogov. S tem meni, da je izkazal, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen glede pravice iz 3. člena EKČP. Tožnik še pripominja, da je sodišče v dvomu zavezano odločiti v korist tožnika (Priročnik o evropski zakonodaji v zvezi z azilom, mejami in priseljevanjem str. 120, 141).

13. Tožnik toženki očita, da je nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, ko je zaključila, da je tožnik navajal samo nerelevantna dejstva in ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem oz. vsaj utemeljenega razloga za soočenje z utemeljenim tveganja, da utrpi resno škodo ob vrnitvi v izvorno državo. Meni, da je tak zaključek popolnoma napačen in je posledica zamudnega in pomanjkljivega obravnavanja dejstev in okoliščin. Napačen je po mnenju tožnika tudi zaključek, da tožnik ni in ne bi izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je moč ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna država.

_Povzetek navedb toženke_

14. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Poudarja, da tožnik ni imel nobenih osebnih dokumentov niti nobenih dokazil, s katerimi bi utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je tožnik Maroko zapustil junija leta 2023, osem mesecev pred podajo prošnje, toženka meni, da bi tožnik lahko imel dokazila o svojem odhodu, saj je zapustil državo pred potresom septembra 2023. Ker se je potres zgodil, ko tožnika sploh ni bilo v Maroku, toženka tega dogodka ni preverjala. Toženka poudarja, da tudi, če tožnikova družina spada med najrevnejše ljudi v državi, to vsekakor ne pomeni, da gre za pripadnost posebni družbeni skupini po četrti alineji prvega ostavka 27. člena ZMZ-1. Toženka poudarja, da je tožnik po poreklu Arabec, družba ga zato kot takega ni dojemala različno. Toženka ponavlja, da je tožnik odšel iz izvorne države zaradi ekonomskih in družinskih težav, ki se glede na navedbo tožnika (iskanje službe, da bi lahko preživljal družino; da očetovi bratje pretepajo in grozijo njegovemu očetu, zato je mnenja, da če bi tam ostal, bi on sam umrl ali pa bi koga ubil; bolezen matere), po oceni toženke ne šteje kot posebna družbena skupina, saj gre za osebne težave posameznika, ki jih nikakor ni mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, kar pomeni, da tožnik ni upravičen do statusa begunca.

15. Toženka izpostavlja, da je natančno presodila tožnikove izjave v prošnji za mednarodno zaščito in z osebnega razgovora in ugotovila, da tožnikovi razlogi, ki so ekonomske narave in družinske težave, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 niti niso posledica kršenja človekovih pravic. Toženka povzema obrazložitev iz izpodbijane odločbe. Ponavlja, da ne drži, da bi bil tožnik ob vrnitvi v svojo izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi poniževalno ravnanje, mučenje in nečloveško ravnanje ter da mu država ali organizacija ni sposobna nuditi zaščite. Toženka poudarja, da se tožnik ni obrnil po pomoč na nobenega. To, da je bil ustrahovan s strani stricev ni zadosten razlog, da ni izkoristil možnosti pomoči svoje izvorne države in kljub poškodbam, ni prijavil napada policiji ali kako drugače poiskal pomoč maroških državnih organov. Toženka izpostavlja, da tožnik razen zatrjevanih groženj iz zasebnega razloga ni izkazal drugih razlogov, da Maroko zanj ne bi bila varna država. Toženka tako ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. _O sodni presoji_

16. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A4, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142- 6855/2023 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

18. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.1 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.2

19. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 20. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

21. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je toženka namreč pravilno ocenila, da tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

22. Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zato, ker ni uspel najti službe, da bi lahko preživljal družino in zato, ker so strici pretepali očeta in mu grozili in zaradi bolezni matere ter sestrine epilepsija, dejstva, ki so nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Toženka je pravilno ugotovila in svojo odločitev prepričljivo obrazložila, da tožnikove težave v Maroku ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite zato, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da gre za spore in razloge zasebne narave, da tožnik ni poiskal zaščite svoje izvorne države, da je tožnik imel dostop do trga dela in do policije, ki pa ga ni uporabil in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Neutemeljena je tako tožbena navedba, da gre upoštevajoč vse navedeno, v primeru tožnika za razloge, ki bi opravičevali podelitev mednarodne zaščite. Ni utemeljen niti tožbeni očitek, da bi morala toženka opraviti presojo intenzivnosti zatrjevanega dejanja preganjanja, glede na to, da toženka preganjanja v smislu pogoja za dodelitev mednarodne zaščite tožniku, ni ugotovila.

23. Neutemeljeno se tožnik zavzema tudi za to, da bi navedbe, da je tožnik živel v hiši iz blata, prekriti s pločevinkami, v kateri v eni sobi živi 10 sorodnikov, brez zatrjevanja, da je to stanje posledica pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva Kraljevine Maroka in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, utemeljevale dodelitev mednarodne zaščite.

24. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o kršitvi postopka zato, ker naj bi, kot je mogoče povzeti, toženka odločala v pospešenem postopku, namesto, da bi v ugotovitvenem postopku izvajala "dokazne aktivnosti v izvorni državi". Kot izhaja iz jasne obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka štela za dokazano, kar je tožnik navajal kot razlog za odhod iz Maroka in sicer slabe ekonomske razmere in težave s strici, zdravje mame in sestre. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito8. Sodišče se sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišče RS v sodbi I Up 257/2023 z dne 6. 11. 2023, da mora tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi. Iz izpodbijanje odločbe jasno izhaja, da je toženka upoštevala razloge, ki jih je tožnik sam navedel za odhod iz Maroka (slabo ekonomsko stanje, nasilje stricev do očeta in do tožnika, bolezen matere in sestre), ki pa jih je, kot že obrazloženo pravilno štela za dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Zato ni utemeljeno tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka izvajati dokazne aktivnosti o tožnikovi izvorni državi niti pričakovanje, da bi morala toženka po opravljenem razgovoru pridobiti podrobne in poglobljene informacije.

25. Sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe, da je bil tožnik brez tekoče vode, nove in zato na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 nedovoljene. V tožbi lahko tožnik namreč navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člena ZUS-1). Sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu prvič uveljavljenih navedb o tem, da tožnik v Maroku ni imel pitne vode, sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo, ker tožnik ni pojasnil, zakaj tega ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta niti ni izkazal, da tega ne bi mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta.

26. Pristojni organ v postopku odloči v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja, pri čemer v rednem postopku odloči najkasneje v šestih mesecih od vložitve prošnje, v pospešenem postopku pa najkasneje v dveh mesecih od vložitve prošnje (prvi odstavek 47. člena ZMZ-1). Pravilno je zato zatrjevanje tožnika, da je toženka odločila po preteku zakonskega roka, vendar pa zamuda roka ni vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, zato tožbeni ugovor ni utemeljen. Tožnik niti ne konkretizira, v čem naj bi zamuda roka za sprejem odločitve vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.

27. Zaradi nekonkretiziranosti ni utemeljen niti tožbeni očitek, da se tožnik ni mogel izjasniti. Upoštevaje izveden dokazni postopek je odločitev toženke, pravilna. Do vseh navedb tožnika se je v celoti in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijani odločbi, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišče poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločbo seveda ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tožba utemeljena.

28. Izpodbijana odločitev ne temelji na ugotovitvi, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, zato so navedbe toženke v upravnem sporu, da je treba prošnjo zavrniti tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, neupoštevne. V tem upravnem sporu se namreč presoja zakonitost odločbe toženke, ki pa ni temeljila na drugi alineji 52. člena ZMZ-1. 29. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 8 Na primer, sodba Vrhovnega sodišča RS Sodba I Up 222/2023 z dne 20. 9. 2023.