Jedro

Spor v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu predsednika uprave oziroma podredno za razveljavitev sklepa je spor, ki v celoti temelji na določbah ZGD-1 in se ne nanaša na pogodbo o zaposlitvi tožnika oziroma na delovno pravne predpise. Iz tega razloga ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Enako velja za spor v zvezi z odškodninskim zahtevkom tožnika, saj slednji ne vtožuje plače kot pravice iz delovnega razmerja, ampak zahteva povrnitev škode zaradi nezakonitih sklepov tožene stranke, le obseg škode je določen v višini seštevka plač, ki bi bile izplačane do konca mandata, če ne bi bilo odpoklica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da ni pristojno za odločanje v tem sporu in bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kopru.

Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da ga pritožbeno sodišče razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je izreklo za stvarno nepristojno, kršilo določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tožnik v tem sporu zahteva plačilo odškodnine v znesku 330.000,00 EUR. Gre za škodo v obliki pričakovanega zaslužka, do katerega bi bil tožnik upravičen, če bi bil še naprej v delovnem razmerju. V tožbi je navajal, da mu je zaradi nezakonitega odpoklica z dne 23. 3. 2009 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 17. 1. 2006. Če tožniku delovno razmerje ne bi prenehalo in bi trajalo najmanj do 17. 1. 2011, to je do poteka mandata, bi prejemal plačo iz delovnega razmerja. Opozarja, da gre za dohodek iz delovnega razmerja, ki je vtoževan kot odškodnina na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika kot neutemeljene in vztraja, da je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se je prvostopenjsko sodišče pravilno izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi, saj ne gre za delovni spor.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v načelnem pravnem mnenju z dne 12. 6. 2008, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, zavzelo stališče, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pritrditi je potrebno stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je tožnik, kot član uprave delniške družbe v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, še ne pomeni, da gre za delovni spor.

V sporih o odpoklicu med družbami in člani organov gospodarskih družb se uporabljajo določbe prava gospodarskih družb (268. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 - 42/2009). Tožnik v točki I tožbenega zahtevka zahteva, da se ugotovi ničnost sklepa nadzornega sveta z dne 23. 3. 2009 o odpoklicu predsednika uprave, podrejeno pa uveljavlja njegovo razveljavitev. Pri takem zahtevku gre za spor o tem, ali so podani razlogi, kdaj in pod kakšnimi pogoji je odpoklic dopusten, in ali je odpoklic utemeljen ali ne. Takšen tožnikov zahtevek v celoti temelji na določbah ZGD-1 in se neposredno ne nanaša na njegovo pogodbo o zaposlitvi in na delovnopravne predpise. Zato je za zahtevek glede zakonitosti odpoklica na podlagi 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti v gospodarskem sporu.

Enako velja za odškodninski zahtevek, ki ga tožnik uveljavljal poleg zahtevka za ugotovitev neveljavnosti sklepa nadzornega sveta. Delovno sodišče je pristojno za odločanje v delovnih sporih, ki so določeni v 5. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). ZDSS-1 med individualne delovne spore po 1. b točki prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 uvršča tudi spore o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. V obravnavanem primeru tožnik ne vtožuje plače kot pravice iz delovnega razmerja, temveč zahteva povrnitev škode zaradi nezakonitega sklepa organa tožene stranke, določil pa je tudi obseg škode v višini plač, ki bi se mu izplačevale do poteka mandata (17. 1. 2011), če ne bi bilo odpoklica. Znesek tožnikove plače torej predstavlja le merilo za določitev obsega škode. Odškodninski zahtevek ne temelji na določilih pogodbe o zaposlitvi, saj v pogodbi o zaposlitvi odškodninska obveznost delodajalca ni urejena. V pogodbi o zaposlitvi so določeni le primeri, v katerih ima tožnik pravico do plačila odpravnine. Ker tožnik zatrjuje, da mu je škoda nastala zaradi nezakonitega odpoklica organa tožene stranke, njegov odškodninski zahtevek temelji na sklepu o odpoklicu predsednika uprave, s katerim je tožena stranka posegla v tožnikovo statusnopravno razmerje do družbe. Za ugotavljanje odškodninske odgovornosti, ki izvira iz odpoklica uprave in predčasnega prenehanja mandata tožnika, se ne uporabljajo delovnopravni predpisi. Tožba tožnika tako v celoti izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 482. člena ZPP v povezavi s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je v zadevi pristojno za odločanje Okrožno sodišče v Kopru kot sodišče splošne pristojnosti.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep sodišča prve stopnje izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbe. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).