Jedro

Ker popravilo/pregled zadnjega diferenciala ni bilo del naročenega popravila, toženec pa ni dokazal oziroma niti ni zatrjeval, da je okvara zadnjega diferenciala povezana z naročenimi popravili, tožeča stranka ni bila dolžna sama od sebe preverjati, ali ima zadnji diferencial dovolj olja. Če pa bi delavci tožeče stranke med opravljanjem naročenih popravil kakorkoli sami ugotovili oziroma izvedeli, da v zadnjem diferencialu ni olja, bi na to res morali opozoriti toženca, vendar toženec tega v konkretni zadevi ni zatrjeval. Ker se izrek sodbe sodišča prve stopnje nanaša na dejansko in pravno situacijo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče novih dejstev in novih dokazov, ki se nanašajo na situacijo, do katere naj bi prišlo po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. I 1174/2006 z dne 8.12.2006, v prvi in tretji točki, v veljavi. V skladu z navedenim sklepom je A. B. (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženec) dolžan plačati A. M. d.o.o. (v nadaljevanju tožeča stranka oziroma tožnica) glavnico v znesku 971,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2006 dalje do plačila ter stroške v višini 57,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2006 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki tudi stroške pravdnega postopka v višini 63,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno vloženo laično pritožbo tožena stranka, in sicer smiselno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP). V obrazložitvi svoje pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je bilo popravilo njegovega avtomobila dogovorjeno in naročeno z njegove strani. Posebej izpostavlja, da delovnega naloga, ki naj bi bil osnova za izstavljen račun št. 2-260725 z dne 17.2.2006 (v nadaljevanju račun), ni nikoli podpisal ter da je odobril le menjavo sklopke in potisnega ležaja. Ostala dela iz računa pa so bila po navedbah toženca zaračunana kljub temu, da so bila reklamirana in so bila posledica pregretja motorja, ki ga je tožeča stranka sama priznala, in sicer s tem, ko je navedla, da so na servisu pozabili odzračiti motor. Posledica te napake je bila zvita glava motorja in uničeno tesnilo, kar se je pokazalo po 1,5 km vožnje, zato so neresnične navedbe, da so avto preizkusili. Če bi namreč avto preizkusili, bi se ta napaka pokazala že pri njih na dvorišču. Toženec prav tako navaja, da bi morala tožeča stranka kot strokovnjak pri pregledu avtomobila nedvomno ugotoviti, da je iz diferenciala iztekalo oziroma izteklo olje, ne da bi ji, kot stranka, to moral posebej naročiti toženec. Tudi po popravilu karoserije mu je bilo namreč vročeno "Potrdilo o kontroli z dne 12.1.2006", kjer so bila navedena vsa nujno potrebna opravila, zato meni, da je okvara diferenciala posledica nevestno opravljenega pregleda. Toženec posebej poudarja, da so njegove navedbe o krivdi tožnika dokazane, ker so podkrepljene z dejstvi in pri tem ponavlja trditve, ki jih je podal na zaslišanju na prvi stopnji in katere je navajal že v dopisih, s katerimi je zavračal plačilo računa (priloge B1-B3). Toženec navaja še, da diferenciala ni zamenjal in da je bil avto potem uničen ter da mu je nastala zaradi vsega tega večja gospodarska škoda. Ob tem doda, da je poravnal del računa v višini 427,22 EUR. Pritožbeno sodišče dopolnitve pritožbe oziroma toženčeve vloge naslovljene "Odgovor na odgovor na pritožbo" z dne 24.11.2008, ki je bila vložena prepozno oziroma po izteku pritožbenega roka, ni upoštevalo.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in je, v okviru postavljenih trditev in predlaganih dokazov, na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo določbe 619. in 637. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožeča stranka opravila za toženo stranko popravila avtomobila in da ji je tožena stranka za opravljena popravila dolžna plačati vtoževan znesek, ker sama ni dokazala, da bi imelo izvršeno delo napako in svojih obveznosti prav tako ni poravnala do konca glavne obravnave.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je ob prvem prevzemu vozila motor toženčevega avtomobila pregrel (glej izpodbijano sodbo na str. 3), ob čemer pa ne držijo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka sama priznala, da je na servisu pozabila odzračiti motor. Priča F. M. je namreč izpovedal, da vsako vozilo prižgejo in ga pustijo delovati toliko časa, da začne delovati hlajenje. Kot izhaja iz odgovora na ugovor tožeče stranke z dne 26.10.2007 je bilo pregretje odpravljeno s ponovnim odzračenjem in dolitjem hladilne tekočine, ko je bil toženec ponovno opozorjen na potrebo po nujnih popravilih. Sicer pa tudi če bi tožeča stranka res pozabila odzračiti motor, kot trdi toženec, slednji ni dokazal, da so bile poškodbe avtomobila v vzročni zvezi z opustitvijo odzračenja. Sodišče prve stopnje je namreč na prvem naroku toženca izrecno opozorilo, da samo ne razpolaga s potrebnim tehničnim znanjem in da bi bilo v tem primeru ustrezno predlagati izvedenca avtomobilske stroke, vendar toženec dokaza z izvedencem kljub temu ni predlagal. V takšni situaciji, je moralo sodišče izhajati zgolj iz postavljenih trditev tožeče stranke na eni strani in tožene stranke na drugi strani.

Toženec v pritožbi navaja, da je krivda tožnika dokazana, kar je podkrepljena z dejstvi, vendar dejstev na katera se sklicuje ni dokazal. Glede na to, da je dokazno breme glede napak pri izvršenem delu na strani toženca in upoštevajoč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo staro (letnik 1982) in malo pred tem težje poškodovano ter tudi dejstvo, da je bil toženec pred prvim prevzemom (in ponovno pred drugim prevzemom, po ponovnem odzračenju) izrecno opozorjen na potrebo po zamenjavi tesnila glave motorja (Potrdilo o kontroli z dne 12.1.2006), je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da toženec ni dokazal svojih trditev o nekvalitetnem delu v skladu z dokaznim bremenom. Toženec je v podkrepitev svojih trditev predložil zgolj svoje dopise (priloge B1-B3), ki hkrati predstavljajo njegovo celotno trditveno podlago. Kot izhaja iz zgoraj zapisanega toženec ni predlagal dokaza z izvedencem avtomobilske stroke in tudi ne dokaza z zaslišanjem g. M., ki naj bi opravljal popravila, ali (vsaj) dokaza z zaslišanjem nasprotne stranke.

Prav tako niti iz računa niti iz delovnega naloga ne izhaja, da bi toženec 16.1.2006 naročil splošni pregled oziroma servis vozila ali da bi zahteval popravilo/pregled zadnjega diferenciala in sodišče prve stopnje, ob pomanjkanju drugih dokaznih predlogov oziroma trditev, ni imelo nikakršne podlage, da bi ugotovilo, da je okvara zadnjega diferenciala posledica nevestno opravljenega pregleda. Kot izhaja iz izpovedbe priče in pooblaščenca tožeče stranke, F. M., tožeča stranka dela po naročilu. Ker popravilo/pregled zadnjega diferenciala ni bilo del naročenega popravila, toženec pa ni dokazal oziroma niti ni zatrjeval, da je okvara zadnjega diferenciala povezana z naročenimi popravili, tožeča stranka ni bila dolžna sama od sebe preverjati, ali ima zadnji diferencial dovolj olja. Toženec prav tako ni zatrjeval, da so delavci tožeče stranke med izvajanjem naročenih del sami ugotovili, da v diferencialu ni olja. Če bi namreč delavci tožeče stranke med opravljanjem naročenih popravil kakorkoli sami ugotovili oziroma izvedeli, da v zadnjem diferencialu ni olja, bi na to res morali opozoriti toženca (kot so to storili glede okvare sklopke in tesnila glave motorja, ki so jih opazili ob izvajanju naročenih popravil karoserije, glej odgovor na ugovor tožeče stranke z dne 26.10.2007), vendar pa tega, kot rečeno, toženec ni zatrjeval. Iz toženčevih pritožbenih navedb izhaja, da je poravnal nesporni del računa v višini 427,22 EUR. Kljub temu, da je v pritožbi navedeno, da je priloženo potrdilo o navedenem plačilu, se ta ne nahaja v spisu. Je pa iz odgovora na pritožbo tožeče stranke razvidno, da je toženec nesporni del računa poravnal 7.10.2008, torej po zaključku postopka na prvi stopnji 26.6.2008. Ker se izrek sodbe sodišča prve stopnje nanaša na dejansko in pravno situacijo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče novih dejstev in novih dokazov, ki se nanašajo na situacijo, do katere naj bi prišlo po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ne more upoštevati.

Pri toženčevih pritožbenih navedbah, da ni podpisal delovnega naloga, ki je bil podlaga za izstavitev računa, pa gre za nedopustno pritožbeno novoto. Toženec namreč ni izkazal, da teh navedb ne bi mogel brez svoje krivde podati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (337. člen ZPP), zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Sicer pa iz samega delovnega naloga št. 260269 (priloga A3 in A6) izhaja, da je bil podpisan tudi s strani kupca.

Razlogi zaradi katerih je bila pritožba vložena torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili.