Jedro

V 186. členu ZPIZ je glede stanja invalidnosti in preostale delovne zmožnosti dopuščena možnost nastanka sprememb, ki pogojujejo prenehanje ali spremembo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je tožena stranka, ob upoštevanju tožničine relativne mladosti in dalj časa trajajočega zdravljenja, imela podlago za določitev ponovnega izvedenskega mnenja o tožničini invalidnosti s presledkom leta in pol po podaji mnenja invalidske komisije II. stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev dokončne odločbe tožene stranke, št. I-4056693 z dne 23.5.1997 v tretjem odstavku I. točke izreka, v katerem je bilo odločeno, da bo potrebno glede tožničine invalidnosti druge kategorije ponovno izvedensko mnenje oktobra 1998. Hkrati je zavrnilo zahtevek za razveljavitev II. točke izreka navedene odločbe, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev telesne okvare in za priznanje invalidnine za sto odstotno telesno okvaro.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo formalno iz vseh revizijskih razlogov, s tem da glede telesne okvare revizijo omejuje zgolj na ugotovitev obstoja le-te. Sodišču očita kršitev pravice do poštene obravnave, pravice do nepristranskega sojenja in sojenja v razumnem roku. Navaja, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je njeno zdravstveno stanje v posledici poškodbe pri porodu trajno kronično prizadeto, tako da odločitev o pribavi ponovnega izvedenskega mnenja v letu 1998 ni bila utemeljena. Hkrati graja stališče sodišča, da je bil rok za pribavo ponovnega izvedenskega mnenja le okvirno določen. V zvezi z ugotovitvijo telesne okvare pa sodišču očita, da neutemeljeno ni sledilo njenim dokaznim predlogom.

Ob preizkusu v smislu določb 374. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8.3.2005 tožničino revizijo kot nedovoljeno zavrglo, ker je ugotovilo, da v skladu s 37. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - 94, Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98), ki ga je potrebno upoštevati glede na to, da je bila sodba pred sodiščem prve stopnje izdana v času njegove veljavnosti, revizija v socialnem sporu zaradi pravice do invalidnine za telesno okvaro ni dovoljena.

Na tožničino pritožbo je pritožbeno sodišče dne 22.6.2005 na podlagi gornje določbe ZDSS/94 pravnomočno soglašalo z zavrženjem revizije glede ugotovitve telesne okvare. Kolikor pa se revizija nanaša na pravnomočno sodbo v zvezi s pribavo ponovnega izvedenskega mnenja v zvezi s tožničino invalidnostjo druge kategorije pa je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. Zato je bila v nadaljnjem postopku revizija v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija glede odločitve sodišča o ponovnem izvedenskem mnenju ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP je revizijsko sodišče preizkušalo revizijo le v dovoljenem obsegu in v mejah njenih razlogov, pri čemer je na pravilno uporabo materialnega prava pazilo tudi po uradni dolžnosti.

V zvezi z odločitvijo o zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke glede ponovnega izvedenskega mnenja revizija ni določno opredelila revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato v tej smeri sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka ob izdaji izpodbijane odločbe v letu 1996 oziroma 1997 pravno podlago za odločitev o potrebi po pribavi ponovnega izvedenskega mnenja glede tožničine invalidnosti v oktobru 1998. Čeprav je takrat veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 - Ur. l. RS, št. 12/92) v 27. členu invalidnost opredeljeval kot posledico trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, je v 186. členu izrecno dopuščal glede stanja invalidnosti in preostale delovne zmožnosti nastanek sprememb, ki pogojujejo prenehanje ali spremembo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Hkrati je v 270. členu pooblaščal organe tožene stranke za spremembo dokončne odločbe, če zvedo za nova dejstva, ki vplivajo na zavarovančevo pravico, ta dejstva pa so nastala po izdaji odločbe. V 265. členu so bili v postopku ugotavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja določeni izvedenski organi, med drugim tudi za podajo izvedenskega mnenja o invalidnosti.

Upoštevaje tožničino relativno mladost in dejstvo, da je do njenih poškodb prišlo v letu 1993 ter da je zdravljenje trajalo dalj časa, kar vse je bilo ugotovljeno že v postopku pred nižjima sodiščema, revizijsko sodišče soglaša, da je imela tožena stranka za določitev ponovnega izvedenskega mnenja o tožničini invalidnosti s presledkom leta in pol po podaji izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje ob izdaji dokončne odločbe o tožničini invalidnosti pravno podlago v navedenih določbah ZPIZ/92. Tako tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane sodbe ni bil podan. Mnenje sodišča o relativnosti roka za pribavo ponovnega izvedenskega mnenja pri tem na zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo.

Glede na povedano je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.