Jedro

Tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnimi delodajalci preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno.

Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2016 obračunati in plačati mesečne razlike v plači v zneskih, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 6. 10. 2016 dalje; višji zahtevek je sodišče zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 9. 2016 do 20. 10. 2019 obračunati in plačati mesečne razlike v plači v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe; višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je še naložilo, da tožniku iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust plača zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe, v presežku je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške ponovljenega postopka (IV. točka izreka) in da je zavezanka za plačilo sodne takse toženka (V. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter sodni taksi se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. V obsežni pritožbi v bistvenem izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da za obdobje, ko je bil tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih, odgovarja enako kot delodajalec. Tožnik namreč s toženko ni bil v delovnem razmerju. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje samovoljna, arbitrarna in odstopa od sodne prakse. Tožnik je tožbo, s katero je uveljavljal priznanje delovnega razmerja pri toženki, vložil prepozno, zato ni podlage za uveljavljanje denarnih zahtevkov iz tega razmerja. Nasprotuje zaključku, da je bila dejanski delodajalec tožnika. Njeno razmerje s tožnikom ni imelo elementov delovnega razmerja. Ne drži zaključek sodišča, da je toženka zlorabila na videz zakonite pogodbe v škodo tožnika. Sklicuje se na odločitvi SEU v zadevi Daimler C-232/20 in Manpower C-35/70. Nadalje meni, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo posredovanje dela tožnika nezakonito. Tudi sicer je uporabnik v primeru posredovanja delavcev odgovoren le subsidiarno. Vztraja, da je imelo njeno poslovno sodelovanje z IPS podjetji naravo podjemne pogodbe. Izpodbija tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo obrazložitev ter neupoštevanje trditvenega in dokaznega bremena. Meni, da so bile trditve tožnika nekonkretizirane. Tožnik ni navedel in tudi ne dokazal, kdaj in v kakšnem obsegu je opravljal delo pri toženki. Sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz povprečnega dohodka, pač pa bi moralo izdelati individualni izračun s pomočjo izvedenca. Dodatki so se delavcem izplačevali le, če so izpolnjevali za to predpisane pogoje. Nasprotuje tudi odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti, saj med strankama ni bil dogovorjen rok za izpolnitev, in odločitvi o stroških postopka, ker je bil tožbeni zahtevek v velikem delu zavrnjen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je izpodbijani del sodbe pomanjkljivo obrazložen. Sodišče prve stopnje je izpodbijani ugodilni del sodbe utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave, zato je bil preizkus izpodbijanega dela sodbe mogoč.

6.Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen pri družbi A. d. o. o. (od 1. 4. 2014 do 31. 12. 2014), pravnemu predniku družbe B. d. o. o. (od 1. 1. 2015 do 31. 3. 2019) in družbi C. d. o. o. (od 14. 3. 2019 do 20. 10. 2019). V vsem tem času pa je delo voznika tovornega vozila s kontejnerji neprekinjeno opravljal na območju pristanišča, ki je v upravljanju toženke, in v delovnem procesu na kontejnerskem terminalu, ki ga je organizirala toženka.

7.Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila tožba vložena prepozno. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da dokler razmerje, za katerega tožnik uveljavlja oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, še traja, lahko uveljavlja varstvo v postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1),1 tako da zahteva od delodajalca priznanje delovnega razmerja in pravice iz tega razmerja. Tožnik je 27. 8. 2019 (še v času trajanja delovnega razmerja pri formalnem delodajalcu) vložil takšno zahtevo, ki jo je toženka zavrnila 23. 9. 2019. Zato je tožba, vložena 6. 10. 2019, pravočasna.

8.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in v sodbi in sklepu Pdp 466/2022 (med drugim) ugotovilo, da je bil tožnik le formalno zaposlen pri delodajalcih, ki so imeli s toženko sicer sklenjene podjemne pogodbe za izvajanje pristaniških storitev (IPS podjetja), ki pa se niso izvrševale kot podjemne pogodbe oziroma pogodbe o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika - OZ); za toženko te družbe niso izvajale storitev, ampak so na delo napotile delavce (tožnika). Formalni tožnikovi delodajalci so dejansko delovali kot agencija za posredovanje dela delavcev uporabniku (toženki), čeprav za to niso imele dovoljenja oziroma niso bile vpisane v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku.2 Tožnik je bil dejansko delavec toženke, ki je bila njegov dejanski delodajalec, saj je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnimi delodajalci preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar torej pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je šteti toženko za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbah, glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika pri prejemkih iz delovnega razmerja za čas formalne zaposlitve od 1. 4. 2014 do 20. 10. 2019.

9.Toženka je namreč zaradi ugotovljene zlorabe odgovorna za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec formalnih delodajalcev. Tako stališče je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih zoper toženko, po katerih zaradi ugotovljene zlorabe odgovornost toženke ni le subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, prav tako ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo saniran položaj, v katerem se je tožnik znašel zaradi zlorabe.

10.Sodišče prve stopnje je temu stališču v ponovljenem sojenju pravilno sledilo. Ugotovilo je, da je toženka pri IPS podjetjih naročala delavce. Tako je pri toženki delo opravljal tudi tožnik, ki je bil dejansko ves čas vtoževanega obdobja, torej dobrih pet let, nepretrgano vključen v organiziran delovni proces pri toženki in je delal pod njenim nadzorom ter pod njenimi navodili. Na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo za odločitev bistvena dejstva in pravilno presodilo, da je bila v vtoževanem obdobju toženka tožnikov dejanski delodajalec, kar je podlaga za prisojo denarnih zahtevkov kot reparacije. Takšni presoji ni očitati, kot navaja toženka v pritožbi, da bi bila samovoljna in arbitrarna; prav nasprotno, v izpodbijani sodbi jo je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo. Pri odločitvi je sledilo sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih zoper toženko.3 Toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana tudi pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2., 22. in 74. člen Ustave RS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč revizijskega sodišča.4

11.Nepretrgane, več kot petletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Tožnik je bil dolžan opravljati delo luško transportnega delavca - voznika, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja njegovih formalnih delodajalcev z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je le pri njej lahko opravljal delo luško transportnega delavca. Navedeno potrjujejo sledeča pravilno ugotovljena dejstva: družbe IPS niso samostojno organizirale in izvajale delovnega procesa (opravljale storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so voznikom dajali natančna navodila in preverjali njihovo znanje zaradi specifik dela na posameznih terminalih, toženka oziroma njeni razporejevalci so družbam IPS naročili zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik je delo opravljal z uporabo delovnih sredstev toženke (kamioni-vlačilci) in se je moral držati tehnoloških postopkov toženke. Zatrjevanja toženke v pritožbi, da pravno razmerje med tožnikom in toženko ni imelo elementov delovnega razmerja in da kriteriji iz 4. člena ZDR-1 niso izpolnjeni, niso utemeljena, saj se po tej določbi kot ključen šteje kriterij, ki se nanaša na dajanje navodil in dejanski nadzor nad delavci.5

12.Pogodbena razmerja tožnika z IPS podjetji so bila torej zlorabljena. Tožnik je delo pri toženki opravljal trajno. Toženka se je s takim načinom poslovanja izognila, da bi bili delavci (tudi tožnik) upravičeni do pravic upoštevaje določbe zakona, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki zavezujejo toženko.

13.Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG, C- 232/2020, z dne 17. 3. 2022 in pri tem odgovor na tretje vprašanje iz te sodbe, ali je treba člen 10(1) Direktive 2008/104 razlagati tako, da lahko delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela - ob neobstoju določbe nacionalnega prava, katere namen je sankcioniranje tega, da agencije za zagotavljanje začasnega dela ali podjetje uporabnika ne spoštujejo te direktive - na podlagi prava Unije pridobi subjektivno pravico do nastanka delovnega razmerja s podjetjem uporabnikom. Odgovor Sodišča Evropske unije v 4. točki izreka sodbe v zvezi s tem se je namreč nanašal le na podlago, ki izhaja iz prava Unije (!), ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil tožnik zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pri čemer ni šlo za vprašanje, ali agencija ni imela dovoljenja, temveč na vprašanje sankcioniranja zaposlitve, ki ni več začasna. Države članice lahko tudi delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo večjo zaščito kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES.6 Ker odločitev v obravnavani zadevi temelji na ugotovljeni zlorabi posredovanja delavcev, je neutemeljeno tudi sklicevanje na odločitev SEU v zadevi Manpower C-35/70, ki obravnava problematiko čezmejnega opravljanja storitev na področju socialne varnosti.

14.Kot rečeno, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.7 Prikrajšanje tožnika v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbami je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.

15.Sodišče prve stopnje je o višini prikrajšanja odločilo glede na dejansko prejete prejemke tožnika (prejete od formalnih delodajalcev) in glede na povprečne prejemke toženkinih delavcev na delovnem mestu voznik tovornih vozil (pred sistemizacijo tega delovnega mesta pa na delovnem mestu KV LTD viličarist). V celoti je sledilo izračunu, ki ga je pripravila toženka.

16.Tožnik je podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Dokaze, s katerimi je razpolagal, je predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke oziroma da naj izračun pripravi toženka. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

17.Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj tožniku ni prisodilo prikrajšanja glede na njegovo dejansko opravljeno delo, ampak upoštevaje podatke o povprečnih plačah na delovnem mestu, katerega dela je opravljal. Pravilno je pojasnilo, da je bilo individualni izračun za tožnika zaradi pomanjkljivih podatkov nemogoče opraviti. Plačni sistem pri toženki je namreč zelo razčlenjen (osnovna plača se dvakrat letno revalorizira, delovna uspešnost - osebna in skupinska se ocenjuje vsake tri mesece, dodatki iz razporeditve delovnega časa se ločeno vrednotijo na kar osem ločenih pogojev, v katerih se delo opravlja, delavci so upravičeni še do več drugih v izpodbijani sodbi navedenih dodatkov, vse glede na kolektivno pogodbo, sporazume in dogovore). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da brez natančnih tovrstnih podatkov individualnega izračuna ni bilo mogoče narediti, zato je utemeljeno zavrnilo tudi toženkin dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, saj v spisu ni vseh podatkov, ki bi omogočali individualni izračun plače tožnika. Glede na opisano kompleksnost izračuna plače in številčnost v zvezi s tem zahtevanih podatkov za celotno vtoževano obdobje (dobrih pet let) pa bi bilo prestrogo od tožnika zahtevati, da bi moral podati vse trditve in dokaze, potrebne za tak izračun.

18.Drži sicer toženkino stališče, da se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar pa to ne pomeni, da bi bil tožnik ob odsotnosti konkretnih podatkov o opravljanju dela (kar še toliko bolj velja v primeru zlorabe) upravičen le do razlike do osnovne plače, ki bi jo imel pri toženki. Če delovno razmerje tožnika ne bi bilo zlorabljeno in bi bil od leta 2014 ne le dejansko, ampak tudi formalno zaposlen pri toženki, bi mu ta skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače. S prisojo razlike zgolj do osnovne plače pa njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko.

19.Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Kot delodajalec pa je bila dolžna voditi tudi evidence v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal, kdaj je bil prisoten na delu, oziroma obsega opravljenega dela pri toženki. Prav v zvezi s tem je namreč tožnik predlagal, naj toženka predloži evidence o njegovi prisotnosti na delu. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da zaradi manjkajočih podatkov ni mogoče ugotoviti, do plačila katerih dodatkov bi bil tožnik upravičen. Toženka ni ne zatrjevala ne dokazala, kdaj (če sploh) je bil tožnik v vtoževanem obdobju odsoten z dela. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz povprečnih prejemkov toženkinih delavcev, zaposlenih na (primerljivem) delovnem mestu, katerega dela je opravljal tudi tožnik.

20.Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem. Toženka z ničemer ne konkretizira, kakšen plačni položaj bi kot dejanska delodajalka glede na vsebino in obseg dela, ki ga je tožnik opravljal pri njej, temu v vtoževanem obdobju morala zagotavljati z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi toženka ravnala zakonito in ne bi zlorabila poslovnega modela sodelovanja. Kot že rečeno, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazovati, ali je izpolnjeval posebne pogoje za plačilo dodatkov po toženkini kolektivni pogodbi. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje pri izračunu prikrajšanja izhajalo iz toženkinih podatkov o povprečni plači tožniku primerljivih delavcev, glede na vse obrazloženo ne more biti več sporna.

21.V zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov prikrajšanja pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da med strankama ni bil dogovorjen rok za izpolnitev obveznosti in da bi zato morale obresti teči šele od 15. dne od vročitve tožbe dalje. Gre za plače oziroma razlike v plačah, ki zapadejo mesečno (drugi odstavek 134. člena ZDR-1), oziroma v primeru regresa za letni dopust letno (drugi odstavek 131. člena ZDR-1); po zapadlosti pa nastopi zamuda, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

22.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (del katerih je tudi reparacija) krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

23.Ker glede na vse navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24.Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

-------------------------------

Prvi odstavek 200. člena ZDR-1 določa, da ima delavec v primeru, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Drugi odstavek tega člena določa, da lahko delavec v primeru, če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Druga odstavka 163. in 166. člena ter 167. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD). Prim. tudi sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) št. C-441/23 z dne 24. 10. 2024. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je toženka sodelovanje z IPS podjetji pogojevala prav s tem, da niso bile agencije. Sodbe in sklepi VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022 in VIII Ips 19/2022, VIII Ips 20/2022, vse z dne 20. 12. 2022, VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023, sodba in sklep VIII Ips 17/2023 z dne 20. 6. 2023, sklep VIII Dor 160/2023 z dne 12. 9. 2023. V navedenih zadevah je bilo večkrat podrobno razlogovano, zakaj toženka delavcem, kot je tožnik, odgovarja kot delodajalec (pri čemer toženka v pritožbi posebnih okoliščin, ki bi se nanašale le na tožnika, ne zatrjuje). V pritožbi izpostavljeno svetovalno mnenje - sklep VS RS SM 2/2021 z dne 5. 10. 2021 (ki ni zavezujoče - šesti odstavek 206. člena ZPP) pa je bilo omejeno le na vprašanje, ali gre pri poslovnem modelu toženke in družb IPS za nezakonito posredovanje dela delavcev uporabniku. Toženka v pritožbi ponavlja številne navedbe, s katerimi ugovarja presoji Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih, v katerih so delavci uveljavljali delovno razmerje z vsemi pravicami in reintegracijo k toženki na podlagi zlorabe poslovnega modela. V zvezi s tem se neutemeljeno sklicuje na stališča v zadevah VIII Ips 70/2013, Pdp 114/2014, Pdp 1059/2012, ki se ne nanašajo na primer ugotovljene zlorabe oziroma prikritega posredovanja delavcev v delovnih razmerjih, kot je obravnavani, s čimer ni izkazan odstop od sodne prakse. Pri opredelitvi delodajalca je treba ugotavljati, kdo ima dejansko oblast nad delavcem, kdo dejansko nosi breme plačila, rizika dela oziroma poslovanja in ima dejansko moč zaposlovanja ter odpuščanja delavcev. Glej Debelak, M. (2024). Opredelitev delavca in delodajalca ter izzivi sodne prakse. Delavci in delodajalci, št. 1, str. 83. Glej sklep VS RS VIII DoR 160/2023. Toženka je kot delodajalec delavcem posredno že plačala plačo in druge prejemke (sicer preko nakazil formalnim delodajalcem) in je za čas obstoječih delovnih razmerij dolžna plačati le še razliko do zneskov pravilno določene (višje) plače in drugih prejemkov, ki bi delavcem pripadali, če bi bili tudi formalno zaposleni pri toženki. Glej Debelak, M. (2024). Opredelitev delavca in delodajalca ter izzivi sodne prakse. Delavci in delodajalci, št. 1, str. 103. Prim. sklep VS RS VIII Ips 14/2024.