Jedro

Tožniku je bilo 24. 2. 2026 izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve v skladu z ZTuj-2.

Tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja.

S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila ponovno prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2.Tožnik je zoper odločbo vložil tožbo. Toženka je z dopisom z dne 3. 8. 2026 sodišče obvestila, da je bilo tožniku 24. 2. 2026 izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki mu je bilo vročeno 6. 3. 2026.

3.Sodišče je obvestilo vročilo tožniku, s pozivom, da se izjavi glede navedene okoliščine. Tožnik je v vlogi 7. 8. 2026 odgovoril, da je tekom postopka pridobil delovno dovoljenje, ki velja le do 30. 9. 2026. Ima pravni interes, da sodišče odloča o njegovi tožbi, ker ima s statusom begunca oz. subsidiarne zaščite večje pravice kot na podlagi začasnega dovoljenja. Delovno dovoljenje mu bo prenehalo 30. 9. 2026, do takrat pa sodni postopek ne bo končan. Prosilci za mednarodno zaščito lahko delajo. V vlogi z dne 17. 8. 2026 je še navedel, da je vložil prošnjo za delovno dovoljenje že 2024, ko je veljal še stari Zakon o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na upravnih enotah (v nadaljevanju ZUOPUE), ki ni pogojeval ustavitve postopka mednarodne zaščite z izdajo delovnega dovoljenja. Postopek na sodišču traja predolgo. Če bi to odločilo v primernem roku bi že imel status mednarodne zaščite in ne bi bil v stiski, kaj naj naredi. Sodišče naj zato odloči, preden tožnik vloži novo vlogo za dovoljenje po novem zakonu.

4.Toženka je na vlogi tožnika odgovorila, da je bilo tožniku 24. 2. 2026 izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo v obliki biometrične izkaznice.

5.Tožba ni dovoljena.

6.Med strankama ni sporno, da je bilo tožniku 24. 2. 2026 izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve v skladu z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Iz izpisa evidence Upravne enote Ljubljana (priloga B 2¹) izhaja, da je bila vloga tožnika za pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo vložena 17. 12. 2024. Datum vložitve vloge potrjuje navedbe tožnika, da je za dovoljenje zaprosil v času, ko je stopil v veljavo interventni ZUOPUE. Kot bo pojasnjeno, je ta zakon prosilcem za mednarodno zaščito, ki jim je bila prošnja zavrnjena, res omogočil, da so lahko zaprosili za enotno dovoljenje za prebivanje in delo.

7.Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tujci v Republiki Sloveniji ne morejo zakonito prebivati (in delati) na dveh različnih pravnih podlagah. Sistem, ki tujcem omogoča zakonito bivanje, je v izhodišču urejen na način, da ima posameznik lahko le en status zakonitega bivanja.

S posameznim statusom so povezane specifične pravice in dolžnosti (npr. dostop do trga dela, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialni prejemki, dostop do javnih sredstev). Teh v primeru dvojnosti ne bi bilo mogoče jasno izvrševati in bi lahko pripeljale tudi do zlorabe sistema. Tako že ZTuj-2 v drugem odstavku 33. člena izrecno določa, da mora biti v prošnji za dovoljenje naveden namen prebivanja v Republiki Sloveniji ali razlog iz drugega odstavka 35. člena² tega zakona, zaradi katerega se tujcu lahko izda dovoljenje za prebivanje. Dovoljenje se izda le za en namen, za vsako od dovoljenj so predpisani različni pogoji (npr. zakon v 37. b členu ureja enotno dovoljenje zaradi opravljanja dela kot samozaposlena oseba, v 38. členu dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja dela na področju raziskav, višjega in visokega šolstva, …). Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je zgolj podvrsta dovoljenja za začasno prebivanje. Skladno z drugim odstavkom 31. člena ZTuj-2 se namreč določbe tega zakona, ki se nanašajo na dovoljenje za prebivanje, uporabljajo tudi za enotno dovoljenje za prebivanje in delo, razen če zakon ne določa drugače.

8.V razmerju med statusom tujca po ZTuj-2 in statusom prosilca za mednarodno zaščito je izključnost enega ali drugega statusa še bistveno bolj zaostrena. Statusa se že izvorno razlikujeta. Režim migracij oz. priseljevanja temelji na suvereni pravici države, da sama določi pogoje, pod katerimi bodo tujci smeli bivati na njenem ozemlje (ekonomski interes, študij, družina, ...). Gre za odločitev države in privilegij, ki ga država odobri le, če tujec izpolnjuje stroge pogoje (sredstva, nekaznovanost, ustrezni osebni dokumenti, …). Status prosilca za mednarodno zaščito pa temelji na mednarodnih zavezah (Ženevski konvenciji in Evropski konvenciji o človekovih pravicah - načelo non-refoulement - prepoved vračanja). Pravica prosilca, da ostane v državi do konca postopka, ni dovoljenje za prebivanje, temveč t. i. pravica do zadrževanja. Država mu tega statusa ne podeli zaradi lastnega interesa, temveč ker ga zaradi mednarodnega prava ne sme izgnati, dokler se ne preveri, ali mu v izvorni državi ne grozi preganjanje oz. resna škoda. Zato ni mogoče, da bi tujec lahko hkrati imel status tujca po določbah ZTuj-2 in status prosilca za mednarodno zaščito.

9.Tudi prehajanje iz enega statusa v drugega v naši pravni ureditvi ni bilo mogoče do 25. julija 2024, ko se je začel uporabljati ZUOPUE³. Ta je za časovno omejeno obdobje v 27. členu omogočil (le) prosilcem za mednarodno zaščito, ki jim je bila prošnja zavrnjena, da so lahko zaprosili za enotno dovoljenje za prebivanje in delo. Do takrat veljavni ZTuj-2 je v četrtem odstavku 3. člena določal, da se zakon ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito (prosilci za mednarodno zaščito) in za tujce, ki jim je v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita, ter za tujce, ki jim je priznana začasna zaščita, razen če ta zakon določa drugače. Osebe s statusom prosilca za mednarodno zaščito so bile tako povsem izvzete iz področja uporabe ZTuj-2. V praksi je to pomenilo, da so upravne enote vlogo prosilca za mednarodno zaščito za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo avtomatično zavrgle zaradi stvarne nepristojnosti. ZUOPUE je torej kot interventni zakon prvič omogočil, da je prosilec za mednarodno zaščito lahko vzporedno vodil še postopek, ki je tekel po ZTuj-2 za pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. ZTuj-2l⁴ je nato tudi na sistemski ravni omogočil prehajanje med statusom prosilca za mednarodno zaščito in statusom tujca z enotnim dovoljenjem za prebivanje in delo. Vendar to ne pomeni, da ima tujec možnost izbire na način, da vodi oba postopka do zaključka in na koncu izbere tisti status, ki je zanj ugodnejši.

10.Spremenjeni ZTuj-2 je to izrecno izpostavil v enajstem odstavku 34. člena. Ta določa, da če je tujcu prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pravnomočno zavržena ali mu je pravnomočno priznana mednarodna zaščita v skladu z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, se postopek za izdajo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve iz tega odstavka, ki še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori. Če je tujcu prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena v skladu z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito, se vložena prošnja iz tega odstavka, o kateri še ni bilo dokončno odločeno, šteje za prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za namen zaposlitve iz devetega odstavka 37. člena tega zakona, o čemer pristojni organ tujcu izda potrdilo o vloženi prošnji iz devetega odstavka 37. člena tega zakona. V primeru iz prejšnjega stavka se prvo enotno dovoljenje za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu izda, če izpolnjuje pogoje iz prve, druge in tretje alineje devetega odstavka 37. člena tega zakona. Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu pa se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori. Pristojni organ o vročitvi prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve obvesti ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in urad, pristojen za oskrbo in integracijo migrantov. Iz poročila v Poročevalcu DZ⁵ k novemu desetemu in enajstemu odstavku 34. člena ZTuj-2 izhaja, da je bil namen zakonodajalca s to ureditvijo doseči prav to, da se prepreči hkraten obstoj dveh različnih statusov tujca. Zakonodajalec je tudi izrazil pričakovanje, da bi določeni posamezniki namesto uporabe pravnih sredstev (torej upravnega spora na sodišču ali pritožbe na vrhovnem sodišču) raje izbrali tovrstno ureditev prebivanja v Republiki Sloveniji, kar bi pripeljalo tudi do zmanjšanja obravnav na sodiščih.

11.Ob povedanem tožnik niti za predmetni upravni spor ne more več imeti pravnega interesa. Pravnega položaja si s tožbo ne more izboljšati, saj že ima urejen zakonit status v Republiki Sloveniji na podlagi enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Zavestno je izbral, da bo zakonita podlaga njegovega prebivanja in dela v Republiki Sloveniji prav ta podlaga (tožnik bi lahko izbral, da bi delal kot prosilec za mednarodno zaščito, kar je izrecno urejeno v 87. členu ZMZ-1). Z navedbami, da ima pravni interes za vodenje tega postopka, ker bi v primeru ugoditve njegovi tožbi s statusom, ki mu ga daje mednarodna zaščita, pridobil več pravic, tako ne more uspeti. Take izbire, kot povedano, mu zakon ne daje.

12.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožnik ga v trenutku tega odločanja nima. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

13.Navedeno je sodišču narekovalo, da je tožbo zavrglo. ------------------------------- ¹ Ki je bila tožniku vročena v izjavo. ² ZTuj-2 tako v 35. členu te razloge našteva taksativno, tako npr. določa zaposlitev ali delo, združitev družine, študij, izobraževanje, ... ³ V letu 2024 je bilo ocenjeno, da država potrebuje vzpostavitev zakonske ureditve, ki bo zagotovila, da lahko slovenskemu gospodarstvu na konkurenčen način znotraj globalnega trga zagotovi ustrezne kadrovske vire na produktivnosti in konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Kot izhaja iz ciljev interventnega ZUOPUE, je bilo treba nemudoma sprejeti ukrepe, ki bodo tujcem omogočili hiter vstop na trg dela ter čimprejšnji začetek integracije v družbo. Na ta način se bo zagotovila popolnitev kadrovskih potreb slovenskega gospodarstva - tako Predlog zakona o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na upravnih enotah (ZUOPUE), nujni postopek, EPA 1624-IX, Poročevalec DZ z dne 8. 7. 2024. ⁴ Do konca leta 2024 so se še izvrševali ukrepi iz ZUOPUE, nato je nastala praznina, maja 2025 pa je bila sprejeta navedena sprememba Zakona o tujcih, ZTuj-2l. ⁵ Poročevalec DZ, EPA 1921-IX z dne 17. 3. 2025.