Jedro

Organ za BPP je ravnal pravilno, ko je ob upoštevanju določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo vlogo zavrgel in je odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna. Dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi se namreč nista spremenili.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Upravnega sodišča RS v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tožnika za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 526/2011-4 z dne 11. 1. 2012. V obrazložitvi navaja, da je tožnik pri Upravnem sodišču 14. 2. 2013 vložil tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča Bpp 526/2011-4 z dne 11. 1. 2012 ter hkrati podal tudi prošnjo za dodelitev BPP. Citira določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navaja, da je tožnik v obravnavanem primeru vložil prošnjo za dodelitev BPP v zvezi s popravo - dopolnitvijo tožbe zoper navedeno odločbo Upravnega sodišča št. Bpp 526/2011-4. Po vpogledu v vpisnik zadev BPP je organ za BPP ugotovil, da je tožnik za navedeno zadevo že 25. 1. 2012 vložil prošnjo za dodelitev BPP v zvezi s popravo tožbe v upravnem sporu in je bilo o njegovi prošnji odločeno v zadevi, ki se je vodila pod št. Bpp 14/2012, s katero je bila prošnja zavrnjena. Navedena odločba je postala pravnomočna 16. 5. 2012. Tako zaključuje, da je bil v konkretnem primeru že voden postopek in je že bila izdana odločba Bpp 14/2012-2 z dne 1. 3. 2012, zato je njegovo prošnjo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrglo, saj se dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenili.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijanim sklepom ne strinja, ker ni prava uka oseba, prosi sodišče, da mu dodeli BPP, da se upravni spor pravilno popravi. S pomočjo pravne pomoči bo navedel vsa dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha v tožbi in tako dokazal organu za BPP, da so njegove navedbe netočne. Izpostavlja, da je prejemnik socialne podpore. Po njegovem mnenju organ za BPP razlaga svoje trditve in argumente za zaščito svojih interesov na način, ki tožniku povzroča vedno večjo stisko. Organ za BPP vseskozi krši Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ker mu od samega začetka v zadevah ne nudi BPP. Poudarja, da organ za BPP v izpodbijanem sklepu napačno ugotavlja, da je bil v konkretni zadevi že voden postopek in je pravnomočno odločeno. V zadevi je morda res bilo odločeno, vendar se zadeva ni odločala zakonito, saj tožniku ni bila nudena BPP in ni mogel tožbe napisati, kakor bi to naredil pravnik. Brez možnosti odvetnika pa mu je prikrajšano pravično in pošteno sojenje. Smiselno torej sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne pristojnemu organu za BPP v ponovni postopek. Predlaga tudi, da ga sodišče oprosti vseh stroškov in sodnih taks v zadevi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča mora upravni organ po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo stranke zavreči, če pri njenem predhodnem preizkusu ugotovi, da je bilo o stvari že pravnomočno odločeno ter da je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

Organ za BPP je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu, to je zavrženje tožnikove prošnje za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 526/2011-4 z dne 11. 1. 2012, oprl na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno odločitev je organ za BPP utemeljil s sklicevanjem na odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 14/2012-2 z dne 1. 3. 2012. Po vpogledu v upravni spis zadeve sodišče ugotavlja, da je tožnik v predmetni prošnji za dodelitev BPP, vloženi dne 14. 2. 2013, navedel, da prosi za dodelitev BPP za upravni spor zoper odločbo Bpp 526/2011-4 z dne 11. 1. 2012 ter zoper odločbo Bpp 222/2012-2 z dne 11. 1. 2013 (o kateri pa je organ za BPP odločil z odločbo Bpp 29/2013 z dne 18. 3. 2013); da je bila tožniku z odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 14/2012-2 z dne 1. 3. 2012 v točki 3. izreka med drugim zavrnjena dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku na sodišču na prvi stopnji v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 526/2011-4 z dne 11. 1. 2012. Glede na navedeno je bilo torej že odločeno o njegovi prošnji za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 526/2011-4 z dne 1. 3. 2012. Tako je po presoji sodišča organ za BPP ravnal pravilno, ko je ob upoštevanju citirane določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožnikovo vlogo zavrgel in je odločitev v izpodbijanem sklepu pravilna. Dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi se namreč nista spremenili. V zvezi s tožbeno navedbo, da v zadevi Bpp 14/2012-2 z dne 1. 3. 2012 ni bilo odločeno zakonito, saj tožniku ni bila nudena BPP, pa sodišče pojasnjuje, da za odločitev pri predhodnem preizkusu zahteve po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP vprašanje pravilnosti odločitve, sprejete v pred tem pravnomočno zaključeni (isti) zadevi, ni relevantno.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik prava neuka stranka, pa sodišče odgovarja, da BPP ni mogoče dodeliti, če se ugotovi, tako v kot v predmetnem primeru, da je bilo o isti upravni zadevi že odločeno s pravnomočno zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in na zakonu utemeljen.

Ker je tožnik že po samem Zakonu o sodnih taksah oproščen plačila sodnih taks v tej zadevi, sodišče o njegovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks v izreku sodbe ni posebej odločalo.