Jedro

Pravni standard posamezno strelno orožje je tista relevantna okoliščina, ki loči privilegirano od temeljne oblike očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva.

Na podlagi jezikovne in teleološke razlage je mogoče zaključiti, da izraz posamezen zajema tudi manjše število stvari, konkretno orožij. Povedano drugače, besedna zveza posamezno strelno orožje ne pomeni nujno eno strelno orožje, ampak gre lahko tudi za več strelnih orožij, pri čemer sodišče pri presoji vselej upošteva okoliščine obravnavane zadeve, zlasti število in (majhno) vrednost teh predmetov. Nenazadnje bi zakonodajalec, v kolikor bi bil to njegov namen, zakonsko besedilo tretjega odstavka 307. člena KZ-1 lahko oblikoval na način, da je privilegirana oblika podana, v kolikor gre za eno strelno orožje, pa temu ni tako.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtožencu po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreče varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer se mu odvzameta zaseženi orožji: - avtomatsko strelno orožje z dušilcem zvoka in - repetirno kratkocevno orožje z dušilcem zvoka.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obtožencu je ob uporabi omilitvenih določil izreklo 25 dnevnih zneskov, to je 1.500,00 EUR denarne kazni, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če obtoženec v navedenem roku denarne kazni ne bo plačal in se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče na podlagi 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 120,00 EUR, določil en dan zapora. Odločilo je še, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer sodno takso po tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 300,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se je zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenskih sankcijah pritožila okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da očitano dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 307. člena KZ-1 in obtožencu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu po prvem odstavku 307. člena KZ-1 določi kazen osmih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter mu po prvem odstavku 73. člena izreče varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer, naj obtožencu odvzame zaseženi orožji.

3. Na pritožbo so odgovorili obtoženčevi zagovorniki, odvetniki iz Odvetniške družbe X. Višjemu sodišču predlagajo, naj pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrne, po uradni dolžnosti pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Državna tožilka neutemeljeno graja odločitev prvostopenjskega sodišča glede pravne kvalifikacije obtoženčevega ravnanja, utemeljeno pa se zavzema za to, da se obtožencu odvzame zaseženo orožje.

6. Pritožnica neutemeljeno vztraja na stališču, da je obtoženec s tem, ko je protipravno hranil orožji, ki sta po Zakonu o orožju (ZOro-1) uvrščeni v kategorijo A, izvršil zakonske znake po temeljni in ne privilegirani obliki očitanega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 307. členu KZ-1. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da zaseženi orožji predstavljata posamezno strelno orožje iz tretjega odstavka 307. člena KZ-1, saj v tem primeru ne bi bila jasna razmejitev med temeljnim kaznivim dejanjem (ki se po prepričanju državne tožilke nanaša na primere hrambe enega ali več kosov strelnega orožja) in njegovo privilegirano obliko (ki naj bi zajemala zgolj hrambo sestavin oziroma nadomestnih del orožij).

7. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v splošnem temeljna oblika kaznivega dejanja zajema najbolj pogoste, tipične, povprečne primere kaznivega dejanja. Od temeljne oblike kaznivega dejanja moramo razločevati njegovo privilegirano (oziroma milejšo) obliko. To pomeni, da je zakonodajalec določeno spremljajočo okoliščino upošteval kot tako pomembno, da je zaradi nje ustvaril nov zakonski stan, ki ga od temeljne oblike razločuje prav ta okoliščina in zanj predpisal drugačen, milejši kazenski okvir od tistega, ki je predpisan za temeljno kaznivo dejanje.1

8. Temeljna oblika kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja zajema izvršitvena ravnanja protipravne hrambe strelnega orožja, katerega promet, nabava in posest posameznikom ni dovoljen (prvi odstavek 307. člena KZ-1). V kolikor gre za posamezno strelno orožje ali manjšo količino streliva bo dejanje predstavljajo privilegirano obliko kaznivega dejanja po tretjem odstavku 307. člena KZ-1. Pravni standard posamezno strelno orožje je torej tista relevantna okoliščina, ki loči privilegirano od temeljne oblike očitanega kaznivega dejanja. Ta ni določno opredeljen, zato je treba v vsakem primeru posebej opraviti presojo, ali gre glede na število ali majhno vrednost teh predmetov za takšno pravno kvalifikacijo2. 9. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 24 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo stališče, da je protipravno hrambo dveh (oziroma več od enega) strelnih orožij možno opredeliti kot hrambo posameznega strelnega orožja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da je na podlagi jezikovne in teleološke razlage mogoče zaključiti, da izraz posamezen zajema tudi manjše število stvari, konkretno orožij. Povedano drugače, besedna zveza posamezno strelno orožje ne pomeni nujno eno strelno orožje, ampak gre lahko tudi za več strelnih orožij, pri čemer sodišče pri presoji vselej upošteva okoliščine obravnavane zadeve, zlasti število in (majhno) vrednost teh predmetov3. Nenazadnje bi zakonodajalec, v kolikor bi bil to njegov namen, zakonsko besedilo tretjega odstavka 307. člena KZ-1 lahko oblikoval na način, da je privilegirana oblika podana, v kolikor gre za eno strelno orožje, pa temu ni tako.

10. Nesprejemljivo je stališče državne tožilke, da se milejša oblika kaznivega dejanja nanaša zgolj na sestavine oziroma nadomestne dele orožij, snovi in sredstev iz prvega odstavka 307. člena KZ-1. Državna tožilka se v tem delu pritožbe neutemeljeno sklicuje na Komentar4 tretjega odstavka 310. člena Kazenskega zakonika (KZ), po katerem se je privilegirana oblika kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi nanašala na sestavne oziroma nadomestne dele orožij, ne pa tudi na posamezno strelno orožje. Zakonski besedili obtožencu očitanega kaznivega dejanja po 307. členu KZ-1 in kaznivega dejanja po 310. členu KZ se pri opredelitvi privilegirane oblike v bistvenem razlikujeta, zato državna tožilka ne more uspeti s sklicevanjem na Komentar 310. člena KZ, v katerem ni bil zajet pravni standard posamezno strelno orožje.

11. Pritožnica utemeljeno graja napačno odločitev prvostopenjskega sodišča, da niso podani pogoji za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov. Iz dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je obtoženec protipravno hranil avtomatsko puško HK serijskih številk ... z nameščenim dušilcem zvoka, ki je avtomatsko strelno orožje, uvrščeno v kategorijo A/2 in A/9 ZOro-1 in neznano orožje serijskih številk ... z nameščenim dušilcem za zvok, ki je repetirno kratkocevno strelno orožje, ki se uvršča v kategorijo A/9 ZOro-1 (tako Poročilo o kriminalističnotehničnih ugotovitvah z dne 19. 6. 2018). Obe orožji torej spadata v kategorijo A, posameznikom pa je promet, nabava in posest strelnega orožja iz te kategorije prepovedana. Drži, da je orožje iz kategorije A po drugem odstavku 28. člena ZOro-1 dovoljeno zbirati, če se da na podlagi znanih dejstev ugotoviti, da se ne izdeluje več in da ga ne uporabljajo obrambne sile ali policija, ali če je trajno onesposobljeno. V skladu s petim odstavkom istega člena se mora tako orožje uvrstiti na poseben seznam orožja iz kategorije A, ki ga je dovoljeno zbirati, kar stori Ministrstvo za notranje zadeve RS, pri čemer orožji, ki jih je hranil obtoženec na omenjenem seznamu nista, obtoženec pa tekom postopka ni izkazal, da bi ravnal v smeri pridobitve ustreznih dovoljenj za posedovanje navedenega orožja, na kar utemeljeno opozarja pritožnica.

12. Slednja pravilno navaja, da v kolikor bi obtoženec razpolagal z zaseženima orožjema, bi ponovno storil očitano kaznivo dejanje, zato je treba orožji obtožencu odvzeti. Drži tudi, da se obravnavana zadeva razlikuje od situacije v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 55587/2011 z dne 28. 8. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 55587/2011 z dne 18. 6. 2013 (točka 42 obrazložitve izpodbijane sodbe). V navedeni zadevi sodišče obtožencu ni odvzelo zaseženega orožja, ker je bil slednji strasten ljubitelj in zbiralec orožja, s hrambo ni nikogar ogrožal, deloval je z namenom odprtja muzeja in je bil v fazi realizacije tega namena, saj je že vložil ustrezne zahtevke v tej smeri. In ravno v tem je bistveni razlikovalni element s predmetno zadevo, v kateri obtoženec ni storil ničesar za legalizacijo zaseženega orožja. Obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 45, da „obstaja tudi možnost, da bo obtoženec hrambo legaliziral in pridobil dovoljenje za zbiranje navedenega orožja“ ob odsotnosti obtoženčevih aktivnosti v smeri legalizacije orožja, ne zadošča za zaključek, da pri obtožencu ni nevarnosti ponovitve ali ogrožanja. Zato je obtožencu treba odvzeti prepovedani orožji.

13. Preizkus izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri obtožencu pravilno ugotovilo obstoj posebnih olajševalnih okoliščin, ki utemeljujejo uporabo omilitvenih določb, zaradi česar je na mestu izrek denarne kazni. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno kvalificiralo kaznivo dejanje po tretjem odstavku 307. člena KZ-1, se za neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru niso podane predpostavke za uporabo omilitvenih določil. Pri določanju višine in števila dnevnih zneskov je korektno opredelilo in upoštevalo okoliščine, naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1, pri čemer je svojo odločitev v točkah 35-41 obrazložitve izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

14. Glede na navedeno in upoštevaje, da pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti, je odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

1 dr. Ljubo Bavcon, dr. Alenka Šelih in dr.: Kazensko pravo - splošni del, peta izdaja, Mladinska knjiga Ljubljana 2009, str. 197. 2 Mitja Deisinger, Kazenski zakonik - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Maribor, 2017, str. 702. 3 Tako je sodišče prve stopnje korektno upoštevalo, da je repetirno kratkocevno strelno orožje pridobilo lastnost orožja, ki spada v kategorijo A po klasifikaciji iz ZOro-1, zaradi nameščenega dušilca za zvok (sicer gre za orožje iz kategorije B, ki ni opredeljeno kot prepovedano orožje). 4 Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, 2002, str. 767.