Jedro

Ker je upravitelj upnika večkrat pozival na izročitev vina, pogajanja pa niso bila uspešna, je utemeljeno vložil predlog za izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika V. d. o. o. z dne 6. 10. 2015 (r. 205 in r 206) in sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka z dne 21. 9. 2016 (r. 202) obdržalo v veljavi.

2. Upnik V. d. o. o. je zoper sklep pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog upravitelja za plačilo stroškov izvršitelja in odvoza v skupni višini 1.727,21 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom St .../2013 z dne 21. 9. 2016 upravitelju dalo soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka v skupnem znesku 1.727,21 EUR, navedenih v njegovem predlogu z dne 19. 9. 2016, ki je sestavni del izreka tega sklepa in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa. Navedeni stroški predstavljajo stroške izvršitelja v višini 823,35 EUR in stroške odvoza vina v višini 903,86 EUR.

5. Pritožnik trdi, da so stroški izvršitelja nastali povsem brez potrebe, saj je bil upnik pripravljen izročiti vino tudi brez izvršitelja, kar bi lahko potrdil tudi izvršitelj sam. Navaja, da je izvršitelj pri prvem poskusu izvršbe naredil zapisnik, iz katerega je razvidno, da upravitelj ni prišel na sestanek glede realizacije sklepa o izvršbi, čeprav mu je to pravočasno naročil izvršitelj, posledično pa so nastali dodatki in nepotrebni stroški.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil namen sestanka z izvršiteljem dne 17. 6. 2016 doseči dogovor o načinu realizacije sklepa o izvršbi, ne pa tudi sama izvršba. Zato zaradi neudeležbe upravitelja na sestanku tega dne niso nastali po nepotrebnem dodatni stroški. V kolikor pa je bil upnik, kot to ves čas poudarja, pripravljen vino izročiti brez izvršitelja, bi to lahko kadarkoli storil v dogovoru s stečajnim dolžnikom, tudi še po sestanku z izvršiteljem dne 17. 6. 2016, saj se je izvršba opravljala šele dne 30. 8. 2016. Iniciativa za to pa bi nedvomno morala biti na njegovi strani.

7. Pritožnik nadalje trdi, da prevoz vina na drugo lokacijo ni bil potreben, saj bi lahko izvršitelj po potrebi označil vino v dolžnikovih (upnikovih) prostorih kot zarubljeno, s čimer bi bilo zagotovljeno, da tega vina upnik kot dolžnik ne bo odsvojil ali mu kako drugače zmanjšal vrednost. 8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem obrazložilo, da je bil upnik V. d. o. o., kot je to pojasnil upravitelj, dolžan stečajnemu dolžniku po sodbi višjega sodišča izročiti vino, da so sledila pogajanja, da bi upnik v stečajno maso vplačal denar, ki pa niso bila uspešna, da je upnik stečajnega dolžnika pozval, da prevzame vino do 15. 10. 2015, pri čemer pa je pogojeval prevzem s skladiščenjem vina, kar ni bilo v skladu s pravnomočno sodbo. Pritožnik glede na navedeno neutemeljeno zahteva od stečajnega dolžnika, da bi zarubljeno vino pustil v njegovih prostorih. Ker je upravitelj upnika večkrat pozival na izročitev vina, pogajanja pa niso bila uspešna, je utemeljeno vložil predlog za izvršbo.

9. Pritožnik trdi, da so stroški prevoza vina občutno previsoki in neobičajni, da se transport 37.000 l vina na relaciji manj kot 10 km zaradi majhne razdalje obračuna le po urni postavki, ki ne more presegati 50,00 EUR na uro. Ker je celoten transport trajal manj kot šest ur, je višina transporta omejena na maksimalno 300,00 EUR in nikakor ne more biti kar 903,86 EUR.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da znesek 903,86 EUR po računu št. ... z dne 29. 9. 2016 ne predstavlja le golega stroška prevoza vina (ta je znašal 195,00 EUR) in časa opravljenega dela ter premika – šest ur (ki je znašal 156,00 EUR), temveč tudi stroške naklada – črpanja vina v višini 96,20 EUR, razklada – prečrpavanja vina v višini 96,20 EUR, pregleda vina na terenu v višini 65,00 EUR, kilometrino za 91 km v višini 33,67 EUR ter strošek analize vina in mnenja enologa v višini 98,80 EUR, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožnik tem stroškom ni konkretizirano ugovarjal, čeprav bi lahko, saj je bil zgoraj navedeni račun priložen predlogu upravitelja, ki je bil sestavni del izreka sklepa z dne 21. 9. 2016. 11. Dejstvo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I 61/2016 z dne 12. 10. 2016 še ni pravnomočen, ne vpliva na izdajo izpodbijanega sklepa oziroma presojo pravilnosti le - tega. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi s tem sklepom ne bo odgovarjalo.

12. Ob povedanem se izkaže, da so bili stroški izvršitelja in prevoza vina potrebni in nujni za izročitev vina stečajnemu dolžniku ter da zneski posameznih vrst plačil ustrezajo običajni vrsti stroškov take vrste, kar je sodišče prve stopnje v zadostni meri utemeljilo v izpodbijanem sklepu. Specifikacija stroškov, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, pa izhaja iz računov, ki sta bila priložena k predlogu upravitelja za izdajo soglasja za plačilo stroškov stečajnega postopka.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

14. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).