Jedro

Krog razlogov, zaradi katerih zunajzakonska partnerja ne živita skupaj, ni zaprt. Da med tožnico in pokojnikom ni bilo skupnega bivanja, so tudi po oceni pritožbenega sodišča obstajali objektivni razlogi, ki so preprečevali tožnici in pokojniku skupno bivanje. Že samo dejstvo, da je pokojni živel v skupni hiši s sinovo družino, ki tožnice ni sprejemala, predstavlja življenjsko razumljivo oviro za njuno skupno bivanje. Da je sinova družina nasprotovala tožničini zvezi s pokojnim nenazadnje potrjuje sam pokojnikov sin z ženo. Upoštevajoč njuno starost in nesprejemanje njune zveze s strani pokojnikovega sina, je razumsko sprejemljivo, da si je tožnica želela obdržati svoje stanovanje in da pokojni ob starosti in bolezni ni želel zapustiti dotedanjega doma. Tožničine trditve o zunajzakonski skupnosti med njo in pokojnim je nenazadnje smiselno potrdila tudi pokojnikova hči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 11. 6. 2019 in št. ... z dne 4. 10. 2018 ter zadevo vrnilo tožencu v novo upravno odločanje. Tožencu je naložilo, da o zahtevi tožnice za vdovsko pokojnino oziroma izplačilu dela vdovske pokojnine odloči najkasneje v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje toženec iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Sodišče je napačno zaključilo, da je skupnost tožnice in pokojnega partnerja imela vse značilnosti zakonske zveze ter je kljub odsotnosti skupnega bivanja med partnerjema obstajala ekonomska gospodinjska skupnost in čustvena navezanost. V danem primeru niso izpolnjeni elementi življenjske skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Materialno pravni standard s področja družinske zakonodaje je potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej ter dopolniti še s pogojem, da je oseba, ki uveljavlja pravico do vdovske pokojnine v življenjski skupnosti z umrlim živela 3 leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic oziroma zadnje leto pred njegovo smrtjo, če je imela s pokojnim skupnega otroka. Vsebino zunajzakonske skupnosti iz 12. člena ZZZDR podrobneje opredeljuje sodna praksa. Za zunajzakonsko skupnost je bistveno, da ima vse značilnosti življenjske skupnosti moža in žene; to je ekonomsko, čustveno in intimno povezanost ter da se v očeh okolja kaže kot življenjska skupnost moža in žene. Med pogoje za obstoj zunajzakonske skupnosti šteje skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost in praviloma skupno prebivanje kot konstitutivni element zunajzakonske skupnosti. Če navedeni elementi niso izkazani, zunajzakonska skupnost iz 12. člena ZZZDR oziroma 4. člena DZ ne obstaja. Sodišče je z izpodbijano sodbo vprašanje zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim ugotavljalo z zaslišanjem tožnice in prič, zaključek o naravi razmerja med tožnico in pokojnim pa je utemeljilo le z izpovedjo tožničine sosede, priče, skupnega prijatelja tožnice, hčerke pokojnega, medtem ko je izjave sina pokojnega, snahe, vnukinje ter sestre pokojnega štelo za pristranske in njihovim izjavam ni sledilo. Da tožnice navedene priče ne priznajo kot zunajzakonske partnerice je obrazložilo z njihovim interesom, ker bi tožnica lahko uveljavljala dedovanje, kar bi vplivalo na obseg podedovanega premoženja. Sodišče se tekom postopka ni prepričalo, ali se je tožnica prijavila za dedinjo v položaju zapustnikove vdove in če je iz naslova zapuščene kaj uveljavljala, čeprav je tožnica že večkrat dejala, da ne mara ničesar drugega kot pokojnine po pokojnem. Sodišče je zmotno zaključilo, da so navedene priče pristranske, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Posledično je zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Da ne gre za zunajzakonsko skupnost potrjuje dejstvo, da tožnica in pokojni nista bivala skupaj, temveč sta živela v ločenih stanovanjih, tožnik s svojimi domačimi v hiši, tožnica v svojem stanovanju. Tožnica je kot razlog navedla nerazumevanje s sinom in snaho, vendar to ni objektivni razlog odsotnosti skupnega bivanja. Iz tožničine izjave izhaja, da ga je občasno obiskovala in on njo. Objektivni razlog odsotnosti skupnega bivanja ne more biti dejstvo, da je imela tožnica stanovanje v 3. nadstropju in je bil pokojni v letih in z zdravstvenimi težavami, saj naj bi jo po njenih navedbah tožnik vsak dan obiskoval, pri njej večerjal in občasno zajtrkoval. Torej je vsak dan prihajal v 3. nadstropje večkrat dnevno. Po drugi strani je tožnica je izpovedala, da sta se občasno obiskovala, pri čemer jo je tožnik občasno obiskoval in prespal, praviloma pa sta spala vsak na svojem domu. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je med tožnico in pokojnim obstajalo skupno bivanje je dejansko in pravno zmotno. Ni bilo izražene njune volje, da bi oblikovala življenjsko skupnost z drugo osebo. Skupno preživljanje dopusta in prostega časa na proslavah, praznovanjih novega leta sicer kažejo na medsebojne stike in prijateljsko naklonjenost. Intenzivnost njunega razmerja ni bila takšna, da bi ju lahko šteli za zunajzakonska partnerja. Njun odnos ni imel drugih značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti, da bi bil izpolnjen pravni standard zakonske skupnosti. Med tožnico in pokojnim ni obstajala niti ekonomska skupnost niti gospodinjska skupnost. Pokojni je dobival kosilo iz A. 5 dni v tednu, ob sobotah in nedeljah pa je občasno kosil pri sestričnah, občasno pri njej. Tožnica kot potrditev zunajzakonske skupnosti izpostavlja pomoč pokojniku, saj mu je v začetku njunega druženja oprala veliko srajc in jih zlikala, da so ji na Zvezi B. čestitali, da je tako lepo urejen. Ne gre spregledati dejstva, da je imel pokojni gospodinjsko pomočnico na svojem domu, ki mu je urejala stanovanje, ravno tako so zanj skrbeli tudi člani njegove družine. Občasno kuhanje za oba pomeni, da ni šlo za skupno gospodinjstvo, saj ni šlo za skupno opravljanje, skupno odločanje, temveč le za skupno občasno druženje pri kosilih, ki jih je tožnica skuhala za oba oziroma sta hodila občasno na kosila v gostilne. Priča in tožnica sta izpovedali, da ji je plačeval taksi, ko je prišla k njemu na obisk in kosila, ko sta hodila ven. Pokojni in tožnica tudi nista imela skupnih nakupov, temveč le občasne obiske trgovin v C., pri čemer iz izjav prič kot iz tožničinih ne izhaja, kdo je te nakupe financiral. Tožnica je izpovedala le, da je vzela denar, če ji ga je sam dal. Priče tudi niso vedele ničesar izpovedati glede medsebojne finančne pomoči. Pokojni je ni pooblastil na svojem računu, temveč je pooblastil svojo hčerko D. D. Ni ju povezovala niti gospodinjska niti ekonomska skupnost. Obstoj subjektivnih elementov zunajzakonske skupnosti je tožnica izkazovala s skupno udeležbo na proslavah, dopustovanjem v Hotelu E. in občasnimi skupnimi kosili. Priložila je fotografije, vendar iz njune drže ni mogoče sklepati na vsebino razmerja, ki velja za zakonske partnerje tudi v starosti. Zaslišana hčerka pokojnega je izpovedala, da sta bila tožnica in pokojni velika prijatelja. Pokojni je bil zelo sposoben človek z veliko energije in želje po življenju, ves čas je obiskoval prijatelje. Hči je pojasnila, da pokojni ni nikoli izjavil, da bi se s tožnico poročil, njuno zvezo je videla kot veliko prijateljstvo, vendar ne v smislu moža in žene. Za pokojnega so skrbeli domači, ki so ga tudi v času diagnoze z avtom vozili k zdravniku, skrbeli za zdravila, medtem ko je tožnica občasno z njim sedela v čakalnici, zlasti v letu 2014 pa je dostikrat s pokojnim odhajala k zdravnikom na preglede. Tožničina skrb za pokojnikovo zdravje in spremstvo pri obiskovanjih zdravnikov pomeni sicer določeno stopnje čustvene navezanosti, ki sta si ju izkazovala, vendar ne gre za čustveno navezanost, ki izhaja iz zunajzakonske skupnosti v starosti. V očeh okolice nista veljala za zunajzakonska partnerja. Izjave prič nekonkretizirano opisujejo njuno medsebojno razmerje, natančneje pa se do obsega njunega medsebojnega čustvenega razmerja ne opredelijo, pa tudi sicer mora o obstoju zunajzakonske skupnosti obstajati notranja komponenta (volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja tudi v starosti). Ni dvomiti, da je med tožnico in pokojnim obstajala medsebojna čustvena navezanost, vendar ne v takšni intenzivnosti. Tožnica se ni štela za zunajzakonsko partnerico, saj je iz njenih izjav razvidno, da je ves čas zatrjevala, da ničesar ne želi od zapustnikovega premoženja. Njena pričakovanja po smrti pokojnika so bila predvsem usmerjena v prejemanje vdovske pokojnine. Šlo je le za velik prijateljski odnos, ki je bil pogojen zgolj z občasnim skupnim preživljanjem prostega časa. Dejstvo je, da tožnica in pokojni nista živela skupaj, za takšen način bivanja pa objektivne in tehtne okoliščine niso bile podane. Vzpostavljeni odnos je temeljil na nekaterih posamičnih, osebnih in premoženjskih interesih vsakega od njiju, povezovala ju ni niti ekonomska niti druga soodvisnost. Ker zunajzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim ni bilo, tožnici pravica do vdovske pokojnine oziroma dela ne pripada.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica opozarja, da je pokojni tožnico obiskoval večkrat dnevno, včasih tudi 2x na dan. Ni šlo za obiske, temveč je bil to način njunega življenja. Tožničino stanovanje sta jemala kot svoj skupni dom. Dokler je lahko hodil, je pri tožnici tudi večkrat prespal in se počutil domač, kar kaže na voljo do skupnega življenja. Tožnica je živila vedno kupovala za dve osebi za njihove obroke z izjemo kosil, ki sta jih ob nedeljah vedno jedla skupaj. Vse počitnice, izlete, izhode, praznovanja, silvestrovanja in vikende sta planirala, rezervirala in odpotovala skupaj kot zakonca. Živela sta v popolnem sožitju in složnosti. Njuna življenjska skupnost je bila prilagojena njuni visoki starosti, kar pa še ne pomeni, da niso podani elementi zunajzakonske skupnosti. Njun odnos je bil brez dvoma intenziven in izjemno ljubeč. Kadar nista bila skupaj, sta bila ves čas v stiku preko telefona. Bodrila sta se, si zaupala, se imela iskreno rada ter skrbela drug za drugega. Ko je tožnica ugotovila, da pokojni ne zmore sam opravljati gospodinjskih opravil, mu je priskrbela hišno pomočnico, saj tožnica za dva doma ni mogla skrbeti sama, pri tožniku pa se zaradi nasprotovanja družine tudi ni dobro počutila. V očeh okolice je bil njun odnos prepoznan kot življenjska skupnost, kar je potrdila tudi priča F. F. Priča G. G. je izpovedala, da sta tožnica in pokojni prihajala skupaj na razne prireditve, da je imela tožnica zanj vedno pripravljeno malico kot tudi obleke, če se je prepotil. Bila sta več kot prijatelja. Njegova hči je izpovedala, da jo je imel pokojni rad, da pa mu je šla tudi na živce, tako kot si gredo vsi zakonci. Navedeni opis odnosa potrjuje, da je bil odnos njun več kot prijateljstvo. Opozarja, da je pristranskost prič potrebno presojati v luči njihovega odnosa do nje. Le-ta je bil vedno zaničevalen in nekorekten. Tožnica je do podrobnosti poznala pokojnikovo zdravstveno stanje in ga spremljala na preglede. Ko je bila v zadnjih dneh v bolnici je bila tožnica ves čas ob njemu, ob njegovi izgubi pa je za njim ostala praznina. Upoštevajoč, da je zunajzakonska skupnost obstajala, so izpolnjeni potrebni pogoji za pridobitev vdovske pokojnine.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku niti ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema izpodbijano dokazno oceno glede obstoja zunajzakonske skupnosti1 med tožnico in pokojnim zavarovancem. Kaj je trajnejša življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev je pravni standard in ugotovitev obstoja takšne skupnosti predstavlja rezultat vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera. Presoja, ali je pri enem ali drugem partnerju obstajala volja za takšno skupnost je dejansko vprašanje, o katerem odloča sodišče na podlagi načela proste presoje dokazov. Pri takšni presoji je zato pomembna vsebina razmerij obeh partnerjev kot tudi obstoj volje za zvezo. Za ugotavljanje takšne volje so pomembne predvsem okoliščine, ki so bile podane v času trajanje te zveze, vsebina takšne življenjske skupnosti, ki jih pravo v okviru vprašanja pravnih posledic priznava enake učinke kot v zakonski zvezi je slednji v bistvenem enaka.2 Zadovoljuje naj čustvene, materialne in druge potrebe partnerjev in je navzven zaznavna, kar praviloma potrjujejo skupno bivanje in ekonomska skupnost partnerjev. Vendar skupno bivanje ali skupne finance same po sebi niso dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti. Tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti.

7. Na podlagi obsežno izvedenega dokaznega postopka z zaslišanimi pričami, je sodišče sprejelo skrbno, analitično in celovito dokazno oceno, rezultat katere so dejanske ugotovitve sodišča. Slednje ne zahteva nujne popolne skladnosti izpovedb, v postopku zaslišanih prič. Sodišče je konkretno pojasnilo izpovedbe katerih prič je z materialnopravnega vidika štelo kot odločilne in sprejemljive3 in zaradi katerih razlogov preostalim pričam4 ni poklonilo vere.

8. Pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožnikovega razlogovanja, da med tožnico in pokojnikom ni obstajala določena stopnja ekonomske skupnosti. Ta tudi v zakonski zvezi ni nujno enaka v vseh primerih, saj se težnja po individualnosti in ohranitvi določene stopnje samostojnosti partnerjev vedno bolj kaže tudi na premoženjskem področju. Ne glede na navedeno, pa mora priti do določene stopnje prelivanja premoženja med partnerjema. Sodišče je v 14. točki obrazložitve sodbe ustrezno obrazložilo, zakaj šteje, da je dokazan obstoj ekonomske skupnosti. Na podlagi zaslišanih prič, ki jim je poklonilo vero, je ugotovilo, da je izdatke za skupne nakupe v trgovinah, za kosila, počitnice poravnaval pokojni. Pokojni je poskrbel za izdatke v zvezi z dopusti in taksiji, ki jih je tožnica pogosto uporabljala. Življenjsko logično je dejstvo, da je pokojni v določenem delu plačeval tudi tožničine stroške in njune skupne stroške ob obiskih restavracij in dopusta, kar je potrdila tudi tožnikova hči, upoštevajoč, da je imel višjo pokojnino. Tožnica pa je v večji meri prispevala s skrbjo za gospodinjstvo. Tudi okoliščina, da pokojni tožnice na svojem računu ni pooblastil, sama po sebi ne narekuje drugačnega zaključka kot ga je sprejelo prvostopno sodišče. 9. Sodišče je v 16. točki obrazložitve sodbe prepričljivo pojasnilo katere okoliščine je štelo kot ključne za oceno o obstoju čustvene navezanosti tožnice in pokojnika. Skladne izpovedbe prič, ki jim je sodišče poklonilo vero potrjujejo elemente čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja zaupanja in medsebojne pomoči, kar je sodišče podrobno pojasnilo v 9. točki obrazložitve sodbe. V 16. točki obrazložitve sodbe je sodišče posebej izpostavilo, da čeprav o obstoju zunajzakonske skupnosti, ni sledilo izpovedbi sina H. H. in pokojnikove snahe,5 je ugotovilo določeno skladnost z njune strani navajanih dejstev z navajanimi dejstvi v izpovedbah preostalih prič, ki jim je poklonilo vero. Navajana dejstva o čustveni povezanosti tožnice s pokojnim so bila s strani sina in snahe le drugače ovrednotena. Sodišče je pri presoji tega elementa pravilno izpostavilo razna druženja, primerna njuni starosti,6 v določenem obsegu tudi preživljanje počitnic, vikendov,7 in določeno intenziteto intimnosti. Izkazano je, da je bila tožnica ob pokojnem kot partnerka v času dolgotrajnega zdravljenja.8 Tudi po oceni pritožbenega sodišča takšno skrb kot jo je izkazala tožnica za pokojnega v času zdravljenja ne moremo pripisati samo tesnemu prijateljstvu. Vpogled v predložene fotografije potrjuje oceno sodišča, da gre za tesnejšo povezanost med tožnico in pokojnim. Drugačno pritožnikovo razlogovanje o neizkazanosti njune intimne povezanosti, pa je v okoliščinah konkretnega primera9 neresno in ne zasluži podrobnejšega razlogovanja. Pokojni je bil dalj časa težko bolan. Pri obeh, predvsem pri tožniku je šlo za starejšo osebo in je njune interakcije potrebno presojati v skladu z njuno starostjo oziroma okoljem, v katerem sta živela. Neustrezno je zato enoznačno sklepanje toženca o nezadostni intenziteti njunih čustev, ker iz priloženih fotografij ni videti posebne intimnosti.

10. Krog razlogov, zaradi katerih zunajzakonska partnerja ne živita skupaj ni zaprt. Da med tožnico in pokojnikom ni bilo skupnega bivanja, so tudi po oceni pritožbenega sodišča obstajali objektivni razlogi, ki so preprečevali tožnici in pokojniku skupno bivanje. Že samo dejstvo, da je pokojni živel v skupni hiši s sinovo družino, ki tožnice ni sprejemala, predstavlja življenjsko razumljivo oviro za njuno skupno bivanje. Da je sinova družina nasprotovala tožničini zvezi s pokojnim nenazadnje potrjuje sam pokojnikov sin z ženo.10 Upoštevajoč njuno starost in nesprejemanje njune zveze s strani pokojnikovega sina je razumsko sprejemljivo, da si je tožnica želela obdržati svoje stanovanje in da pokojni ob starosti in bolezni ni želel zapustiti dotedanjega doma. Tožničine trditve o zunajzakonski skupnosti med njo in pokojnim je nenazadnje smiselno potrdila tudi pokojnikova hči. 11. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima pa po določbi prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonskih zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 15/76, v nadaljevanju ZZZDR) enake pravne posledice kot če bi med tožnico in pokojnikom bila sklenjena zakonska zveza, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. 2 Tako tudi sodba VSRS II Ips 4/2018 z dne 16.5.2016. 3 Dr. I. I. (skupni prijatelj pokojnega in tožnice), G. G. (skupna prijateljica tožnice in pokojnega), D. D. (hčerka pokojnega), F. F. (soseda tožnice). 4 H .H. (sin pokojnega), J. J. (snaha pokojnega) in K. K. (sestra pokojnega). 5 Zaradi njunih osebnih interesov (potencialno dedovanje po pokojnem), ki so bili diametralno nasprotni od tožničinega interesa. 6 Srečanja na zabavah, veselicah, obiskovanje prireditev, obiskovanje restavracij. 7 Prilagojeno starosti in njunim zmožnostim. 8 Skrb in spremljanje k zdravniku v času, ko je pokojni potreboval zdravstveno oskrbo. 9 Starost in bolezen. 10 Kot potencialni dediči pokojnikovega premoženja so se zavedali, da bi morali pokojnikovo premoženje deliti s tožnico (čeprav je tožnica izpovedala, da jim je pojasnila, da sama nima afinitete do pokojnikovega premoženja).