Jedro

Glede na dosedanji potek kazenskega postopka, glede na dosedanje trajanje osebnih omejevalnih ukrepov, zlasti pa glede na pričujoči zastoj v postopku, ko ni moč trditi, da so razlogi za takšno trajanje postopka in za zastoj v postopku morebiti na strani strank v postopku, ni moč govoriti o spoštovanju določila drugega odstavka 200. člena ZKP.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se pripor zoper obtožena R. M. in J. C. odpravi in se odreja takojšnja izpustitev obtožencev na prostost.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtožena J. C. in R. M. še podani.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila zagovornika obeh priprtih obtožencev, torej zagovornica obtoženega R. M. in zagovornik obtoženega J. C. Zagovornica obtoženega R. M. uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev 20. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora zoper obtoženega R. M. Zagovornik obtoženega J. C ne navaja razlogov za izpodbijanje, meni pa, da razlogi za pripor zoper obtoženega J. C. niso več podani, torej uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP in predlaga spremembo sklepa tako, da se ugotovi, da razlogi za pripor zoper obtoženega J. C. niso več podani, da se torej pripor odpravi.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Glede pritožbe zagovornika obtoženega J. C. pritožbeno sodišče izpostavlja, da se bo opredeljevalo le do tistih pritožbenih navedb, ki se tičejo sklepa o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, ne pa do tistih navedb, ki se dotikajo morebiti drugih isti dan izdanih sklepov sodišča prve stopnje, glede katerih niti ni predvideno redno pravno sredstvo.

5. V utemeljitev zaključka o utemeljenem sumu se je sodišče prve stopnje v povsem zadostni meri sklicevalo na pravnomočnost obtožnice, ko je bil s pravnomočnostjo obtožnice utemeljen sum, da sta obtoženca storila očitana jima kazniva dejanja, tudi formalno dognan. Razen tega je sodišče prve stopnje v izpodbijanim sklepu pojasnilo še, da na podlagi pravnomočne obtožnice že teče sojenje, glavna obravnava, da pa na glavni obravnavi doslej izvedeni dokazi utemeljenosti suma niso omajali. Sodišče prve stopnje je v razloge izpodbijanega sklepa v zgoščeni obliki povzelo vsebino doslej izvedenih relevantnih dokazov in zgoraj omenjeni zaključek se tudi po sodbi pritožbenega sodišča izkaže kot povsem sprejemljiv. Noben po sodišču prve stopnje doslej na glavni obravnavi izveden dokaz, tudi po sodbi pritožbenega sodišča nima takšne teže, da bi bilo moč že v tej fazi kazenskega postopka varno zaključiti, da ni podana tista stopnja verjetnosti, da sta obtoženca storila kazniva dejanja, ki se jima očitajo, ki se zahteva za odreditev oziroma za podaljšanje pripora.

6. Tudi pritožnika ne izpostavljata konkretnega doslej izvedenega dokaza, ki bi nasprotoval zaključku sodišča prve stopnje glede utemeljenosti suma. Zagovornik obtoženega J. C. na povsem načelni ravni trdi, da sodišče ni presodilo navedb oškodovank o tem, da so si nekatere najele stanovanje v C., da so bile povsem svobodne, da so odhajale na izlete, na obalo in drugod po Sloveniji, na dopuste, domov v U. in da so bile večkrat na piknikih, da so prejemale plačo za svoje delo in da jim ni bila kršena nobena delovnopravna pravica.

7. Tudi zagovornica obtoženega J. C. le na načelni ravni problematizira zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, ko ne konkretizira, kateri so tisti novi dokazi, ki s pravnomočnostjo obtožnice formalno dognan utemeljen sum, morebiti postavljajo pod vprašaj. V kolikor pa zagovornika morebiti pričakujeta dokazno oceno po sodišču prve stopnje doslej že izvedenih dokazov, pa to pričakujeta preuranjeno, saj bo takšno dokazno oceno lahko po izvedbi glavne obravnave podalo le sodišče prve stopnje, ko bo o zadevi tudi razsodilo. Kot rečeno, doslej izvedeni dokazi zaključka o utemeljenosti suma niso omajali, gotovo so bili izvedeni dokazi, ki govorijo v prid utemeljenemu sumu, kot tudi dokazi, ki utemeljen sum do določene mere negirajo, a v takšni situaciji, mora biti odločitev prepuščena nadaljnjemu postopku.

8. Tudi glede ponovitvene nevarnosti se ni moč strinjati s pritožnikoma, da le-ta ni podana. Tudi v zvezi z danostjo tega pripornega razloga niti sodišče prve stopnje ne navaja novih dejstev, pa tudi pritožnika ne navajata takšnih spremenjenih okoliščin, da o ponovitveni nevarnosti ne bi bilo moč več govoriti. Na vse pomisleke pritožnikov glede danosti pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki jih pritožnika ponavljata tudi v sedaj obravnavanih pritožbah, je pritožbeno sodišče že večkrat odgovorilo, ko je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je podana nevarnost, da bi obtoženca z očitano jima kriminalno dejavnostjo nadaljevala. Sodišče prve stopnje je tudi v sedaj pritožbeno izpodbijanem sklepu izpostavilo katere so tiste okoliščine, ki se tičejo obtožencema očitane kriminalne količine, kot tudi katere so okoliščine subjektivne narave, ki kažejo na izrazito ponovitveno nevarnost obeh obtožencev. Te okoliščine se tudi po sodbi pritožbenega sodišča niso v ničemer spremenile. Res je, da je sodišče prve stopnje nekatere od teh okoliščin obravnavalo skupaj za oba priprta obtoženca, nekatere, ki so lastne samo določenemu obtožencu, pa ločeno, a takšen način razlogovanja sodišča prve stopnje ne more pripeljati do pritožbeno predlaganega zaključka o nepravilnosti in nezakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa.

9. Tudi trenutne razmere v državi, ko je splošna nevarnost okužbe z določenim virusom, niso okoliščina, ki bi sama zase narekovala odpravo pripora, ker da v takšnih razmerah ni nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. Gre za trenutne razmere, ko pritožbeno izpostavljene omejitve, ki da vplivajo na možnost ponavljanja kaznivih dejanj, nikakor ne bodo mogle trajati daljši čas, oziroma se bo življenje tej nevarnosti, v vseh ozirih, tudi glede kriminalnega početja, prilagodilo. Pritožbeno sodišče tako v nasprotju s pritožnikoma, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo okoliščine relevantne za oceno ponovitvene nevarnosti ter jih tudi korektno ovrednotilo, zaradi česar je tudi zaključek sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti obeh obtožencev povsem na mestu.

10. V nasprotju s tem, ko so zaključki sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma in o ponovitveni nevarnosti obeh obtožencev povsem na mestu, pa po sodbi pritožbenega sodišča ni moč več brezpogojno zastopati teze o sorazmernosti zoper obtoženca uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. V svojem sklepu z dne 21. 2. 2020 je pritožbeno sodišče sicer pritrdilo sodišču prve stopnje, da je v zadostni meri in pravilno upoštevalo kriterije za presojo časovne sorazmernosti pripora, kot izhajajo iz sodbe ESČP v zadevi Neumeister proti Avstriji in na katero se je, tako kot v sedanji pritožbi, sklicevala zagovornica tudi v takratni pritožbi, zaradi česar je pritožbeno sodišče zaključilo, da je obtožencu še vedno zagotovljeno sojenje v razumnem roku in da je tudi z vidika trajanja pripora, le-ta še vedno sorazmeren ukrep. Pritožbeno sodišče je imelo pred očmi, da je sedaj v teku glavna obravnava s strjenimi in z zelo zgoščenimi naroki, na kateri se zaslišuje številne priče, kar pomeni, da se procesni dogodki odvijajo zelo kontinuirano. A ravno razmere v zvezi z epidemijo koronavirusa so, kot je moč razbrati iz spisovnega gradiva narekovale preklic doslej že treh narokov za glavno obravnavo v mesecu marcu in doslej že dveh narokov za glavno obravnavo v mesecu aprilu. Utegne se izkazati, da bo treba preklicati še kakšen od že določenih narokov za glavno obravnavo. Gre za očiten zastoj v postopku, razlogi za takšen zastoj pa niso na strani priprtih, sodišče iz objektivnih razlogov glavne obravnave ni moglo nadaljevati.

11. Obdolženec ima pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do sojenja v razumnem roku. Če mu tega ni moč zagotoviti, se mora pripor odpraviti. Če je pripor odrejen zaradi zagotovitve nemotenega kazenskega postopka, se mora osebni omejevalni ukrep odpraviti, če sodišče ne more kazenskega postopka končati v takšnem roku, ki ne bi pomenil kršitve obdolženčeve pravice do sojenja v razumnem roku. Obdolženec namreč ne sme biti omejen v svoji pravici do osebne svobode zgolj zato, ker sodišče ne more, čeprav iz objektivnih razlogov, končati kazenskega postopka. V kolikor je pripor odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kot je to primer v tej zadevi, torej zaradi zagotovitve varnosti drugih ljudi, je treba pri odločanju, ali naj se odpravi pripor, ki traja že dolgo, tudi oceniti, ali v konkretnem primeru pravica drugih do njihove osebne varnosti odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre za nasprotujoče si ustavno varovane človekove pravice, oziroma temeljne svoboščine, zato mora sodišče odločiti, spoštovanju katere človekove pravice oziroma temeljne svoboščine daje večji pomen.

12. Pritožbeno sodišče poudarja: - da sta obtoženca v priporu že od 30. 8. 2018, - da je preteklo že skoraj eno leto in dva meseca od vložitve obtožnice, - da je glavna obravnava sicer v teku, - da so bili vse do meseca marca kontinuirano opravljeni naroki za glavno obravnavo, - da pa sojenja v zadnjem mesecu iz objektivnih razlogov, ni bilo moč zagotavljati in - da je negotovo tudi nadaljevanje glavne obravnave iz zgoraj navedenih razlogov, to pa še zlasti glede na večje število obtožencev, glede na naravo dokazov, katere mora sodišče prve stopnje še izvesti, ko gre v pretežni meri za personalne dokaze.

13. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da v tej zadevi, glede na dosedanji potek kazenskega postopka, glede na dosedanje trajanje osebnih omejevalnih ukrepov, zlasti pa glede na pričujoči zastoj v postopku, ko ni moč trditi, da so razlogi za takšno trajanje postopka in za zastoj v postopku morebiti na strani strank v postopku, ni moč več govoriti o spoštovanju določila drugega odstavka 200. člena ZKP. Tako ne morejo biti neutemeljene pritožbene teze o tem, da sodišče ne postopa oziroma ne more postopati hitro, glede na to, da sta obtoženca v priporu. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče presodilo, da je treba glede na vse obrazloženo, v tem trenutku dati prednost pravici obtožencev do osebne svobode in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker tako po sodbi pritožbenega sodišča ni moč več govoriti o časovni sorazmernosti uporabljenih osebnih omejevalnih ukrepov, je moralo pritožbeno sodišče sledeč pritožbam, ki se dotikata zaključka o obstoju tega pogoja za pripor, sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je osebna omejevalna ukrepa odpravilo.

14. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbama ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pripor zoper obtožena J. C. in R. M. odpravilo in odredilo njuno takojšnjo izpustitev na prostost. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.