Jedro

Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da so zaradi posledic opečene kože njegove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane in da zaradi tega psihično trpi. Tako je izpovedal tudi, ko je bil zaslišan kot stranka. Zato bi sodišče moralo te njegove trditve predočiti izvedencu medicinske stroke, in ga vprašati, ali ima tožnik zaradi opečene kože kakršnekoli posledice, oz. takšne, ki jih je navedel.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, glede zavrnjenega zahtevka za 620.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, r a z v e l j a v i za znesek 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede odločitve o stroških pravdnega postopka in v tem delu v r n e sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V preostalem delu (za znesek 220.000,00 SIT) pa se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Odločanje o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke se pridrži za končno odločitev. Tožena stranka trpi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 780.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel na delu pri zavarovancu tožene stranke, ko je barval livni kanal in se je zaradi počenja žarnice vžgala barva in je tožnika oplazil ogenj. Zavrnilo pa je zahtevek za 620.000,00 SIT. Toženi stranki je naložilo povrnitev 160.404,73 SIT stroškov pravdnega postopka tožeče stranke. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dobil opekline obraza, obeh uhljev, vratu, obeh nadhlati, obeh podlahti in prstov obeh rok, delno povrhnje, delno pa srednje globoke. Za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem mu je sodišče od zahtevanih 650.000,00 SIT priznalo 600.000,00 SIT in zavrnilo 50.000,00 SIT. Za strah mu je od zahtevanih 200.000,00 SIT priznalo 100.000,00 SIT. Za skaženost mu je priznalo 80.000,00 SIT in zavrnilo 70.000,00 SIT. V celoti (za 400.000,00 SIT) pa mu je zavrnilo zahtevek za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker po mnenju sodišča le-teh ni bilo.

Zoper obsodilni del sodbe ni pritožbe in je sodba v tem delu pravnomočna. Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe, tožena stranka pa izpodbija stroškovno odločitev.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Meni, da sodišče ni pravilno ovrednotilo intenzivnosti in trajanja bolečin, skaženosti in strahu, neutemeljeno pa je zavrnilo zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Sodišče je preuranjeno zaključilo, da tožnik nima trajnih posledic, saj le-te obstajajo. Ne more se izpostavljati dalj časa soncu niti drugačnemu žarčenju, saj je koža na poškodovanih mestih tanka in močno občutljiva. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako,da se ugodi celotnemu zahtevku.

Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka pa se pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka in meni, da stroški niso opredeljeni, zato v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Zato predlaga, da se sodba v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena le glede odločitve sodišča, da tožnikove življenjske aktivnosti niso zmanjšane, v preostalem delu pa ni utemeljena. Pritožba tožene stranke pa ni utemeljena, vendar pa je sodišče glede na delno razveljavitev sodbe moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, za strah in za skaženost in pravilno uporabilo določbe člena 200 in 203 ZOR. Tožnik je imel bolečine skupaj 51 dni, od tega večji del lažje in ne stalne.

Tudi neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem niso bile velike. Tako gre za poškodbo, ki je v razponu poškodb med lahkimi in izredno hudimi nekje na spodnji sredini in je odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, pravična. Pravilno pa je sodišče tudi ovrednotilo strah, ki ga je tožnik utrpel. Tožnik se je močno ustrašil, ko je začel goreti, zato je bil primarni strah močan, sekundarni strah pa je bil manjši, zato je sodišče odmerilo pravilno odškodnino. Enako velja tudi glede odškodnine za skaženost: tožnik ima brazgotino na desni nadlahti, torej na manj občutljivem delu telesa, brazgotina je velikosti moške dlani, kar pa ni tako velika stopnja skaženosti, da bi bila utemeljena višja odškodnina. Glede na to v tem delu pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pa je preuranjeno zavrnilo zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je pritožba v tem delu utemeljena. Sodišče se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je navedel, da do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prišlo.

Pri tem je pravilno navedlo, kdaj se priznava odškodnina za začasno zmanjšanje in tudi v zvezi s tem pravilno zaključilo, da se začasno zmanjšanje, ki ga je navedel izvedenec, ne more upoštevati pri tej obliki škode. Ta oblika škode obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Z omejitvami se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih.

Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da so njegove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane, ker so mora izogibati soncu in dotiku na poškodovanih delih. Ko je bil na glavni obravnavi dne 23. 9. 1997 zaslišan kot stranka, je izpovedal, da sedaj nima večjih posledic, le včasih se mu vname koža zaradi bluze, lahko počne vse, kar je počel pred poškodbo. Ko pa je bil dne 19. 1. 1999 ponovno zaslišan, pa je povedal, da se po poškodbi ne more sončiti, ker dobi na opečenem mestu rdeče izpuščaje, kot nekakšno vrsto alergije na sonce. Iz medicinskega izvedenskega mnenja dr. J. P. pa izhaja, da do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prišlo. Sodišče v sklepu, s katerim je določilo izvedencu obseg dela, ni predočilo izvedenki tožnikovih navedb v tožbi o tem, da mu je ostala občutljivost na opečenem delu, kar čuti pri dotiku in da se mora izogibati soncu.

Zato tudi ne bi smelo zgolj slediti mnenju izvedenke, dokler ne bi izvedenki predočilo tožnikovih trditev. Šele potem pa bi sodišče lahko zaključilo, ali gre za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ali oškodovanec psihično trpi, ali pa gre le za tisto obliko škode, ki jo je sodišče že upoštevalo pri odškodnini za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Pritožbeno sodišče je glede na to v skladu z določbo člena 370 ZPP razveljavilo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje, saj je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo stroške pravdnega postopka in upoštevalo uspeh v pravdi ter pravilno uporabilo člen 154/II ZPP/77. Natančno je tudi navedlo, katerih stroškov ni priznalo. Glede na to ima sklep o stroških, ki je vsebovan v sodbi vse tiste razloge, ki jih mora imeti, da ga pritožbeno sodišče lahko preizkusi in da tudi stranka ve, zakaj je sodišče sprejelo takšno odločitev. Ker pa je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje pa je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, saj bo potrebno o stroških postopka odločati pri končnem odločanju. Tožena stranka s svojo pritožbo glede stroškovnega dela ni uspela in sama trpi stroške pritožbenega postopka, stroški pritožbenega postopka tožeče stranke pa so nadaljnji pravdni stroški.