Jedro

Uveljavljana začasna odredba toženi stranki po razumevanju pritožbenega sodišča ne daje možnosti odprave posledic v primeru pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka. V predlogu za začasno odredbo na primer ni varovalke, ki bi toženi stranki zagotavljala v takšni situaciji avtomatično vzpostavitev svojega prvotnega položaja v družbi Teng d.o.o.. Posledice predlagane začasne odredbe v svojem bistvu tako niso začasne in zato tudi predlagana začasna odredba ne služi le začasni ureditvi spornih razmerij med pravdnima strankama za čas obravnavanega gospodarskega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Toženi stranki se do pravnomočnosti sodbe iz tega spora odvzamejo njegove glasovalne pravice na skupščini družbenikov družbe A d.o.o." Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica pravilno citira uvodni del 1. odstavka 273. člena ZIZ.

Drži tudi, da so predpostavke za izdajo začasne odredbe opredeljene v

272. členu ZIZ. Vendar pa se sodišče ob presoji utemeljenosti predloga ne more omejiti na ugotavljanje obstoja predpostavk iz pravkar omenjenega določila. Upoštevati mora namreč še omejitev pojma "vsaka odredba" iz uvodnega dela 1. odstavka 273. člena ZIZ v nadaljevanju besedila. Iz tega jasno sledi, da je treba upoštevati namen zasledovanega zavarovanja, kar upoštevaje 3. člen ZIZ, pomeni, da se zavarovanje z začasno odredbo omeji na obseg, ki je potreben za zavarovanje.

Ni razloga za drugačno stališče v postopku zavarovanja z ureditveno začasno odredbo. Tudi v tem postopku mora sodišče tehtati sorazmernost predlaganega ukrepa. Kako, bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje to presojo opravilo.

V obravnavanem primeru gre za tipičen primer ureditvene začasne odredbe. Tožeča stranka sama trdi, da s predlagano začasno odredbo zasleduje možnost formalnega odpoklica tožene stranke s položaja namestnika direktorja na skupščini družbe A d.o.o.. Že te trditve po prepričanju pritožbenega sodišča potrjujejo, da tožeča stranka s predlagano začasno odredbo zasleduje resen poseg v položaj tožene stranke v družbi A d.o.o. pred pravnomočno odločitvijo o tožbenem zahtevku na izključitev tožene stranke iz družbe A d.o.o.. To narekuje poudarjeno skrb za zagotovitev varstva pravic tožene stranke, pa čeprav tožbeni zahtevek in obravnavni predlog za začasno odredbo nista identična. Po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč bistveno, da se prekrivata v delu, v katerem so s položajem družbenika v d.o.o. neločljivo povezana njegova upravljalska upravičenja. Pritožbeno sodišče je zato ob presoji o sorazmernosti predlagane začasne odredbe upoštevalo tudi razloge iz odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97 z dne 16.7.1998, ki obravnava vprašanje ureditvenih začasnih odredb v primeru identičnosti tožbenega zahtevka s predlagano začasno odredbo. Ustavno sodišče je v cit. odločbi izrazilo jasno stališče, da je treba pretehtati, ali bo ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka moč odpraviti posledice izdane začasne odredbe (prim. 9. točko obrazložitve cit. odločbe Ustavnega sodišča). Zdi se, da je ta test lasten vsem začasnim odredbam že zaradi provizoričnosti sodnega varstva, da pa je posebej izpostavljen pri ureditvenih začasnih odredbah, kjer ne gre za zavarovanje možnosti bodoče prisilne izvršbe zaradi uveljavitve terjatve.

Uveljavljana začasna odredba toženi stranki po razumevanju pritožbenega sodišča ne daje možnosti odprave posledic v primeru pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka. V predlogu za začasno odredbo na primer ni varovalke, ki bi toženi stranki zagotavljala v takšni situaciji avtomatično vzpostavitev svojega prvotnega položaja v družbi A d.o.o.. Posledice predlagane začasne odredbe v svojem bistvu tako niso začasne in zato tudi predlagana začasna odredba ne služi le začasni ureditvi spornih razmerij med pravdnima strankama za čas obravnavanega gospodarskega spora (prim. 5. tč. obrazložitve cit. odločbe Ustavnega sodišča RS). V tem smislu presega namen uveljavljanega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče dodaja dvoje.

Prvič, da ne sprejema pritožbenih trditev, da bi sodišče moralo samo iz predlagane začasne odredbe izluščiti odredbo, ki bi ustrezala kriteriju sorazmernosti, ker naj bi šlo pri tem za odločanje v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. člena ZIZ).

Odgovor na vprašanje, kaj je še v mejah nedenarnih predlogov in kaj ni, bi bil po prepričanju pritožbenega sodišča ob predlaganem stališču preveč ohlapen. Enako velja za odgovor na vprašanje, o čem je pravnomočno odločeno.

In drugič, predlagana začasna odredba naj bi zasledovala preprečitev nadaljnjih škodljivih ravnanj tožene stranke, zaradi katerih bi, če bi se nadaljevala, lahko ostalo sodno varstvo uveljavljane terjatve brez pomena. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je toženec na položaju namestnika direktorja, očitana škodljiva ravnanja pa naj bi storil prav v tej vlogi. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja je, ali je moč položaj namestnika direktorja izenačevati s položajem direktorja iz 449. člena ZGD. Iz podatkov sodnega registra namreč izhaja, da tožena stranka ni registrirana kot direktor, temveč kot zastopnik.

Zato bi kazalo pretehtati, ali sploh prihaja v poštev omejitev iz 2. odstavka 32. člena ZGD. Na druge pritožbene trditve pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za odločitev (prim.

1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče dodaja le še to, da očitane absolutne bistvene kršitve iz (14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in

239. členom ZIZ) niso podane že zato, ker predlagana začasna odredba ni sorazmerna uveljavljanemu zavarovanju. Presoja o predpostavkah iz

272. člena ZIZ zato ne more biti odločilna. Enako velja za dejstva, s katerimi je tožeča stranka predpostavke iz 272. člena utemeljevala in razloge sodišča o le-teh ter za očitek absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem v zvezi (v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku

154. člena in 1. odstavku 165. člena ZPP (v zvezi s 15. členom in

239. členom ZIZ).