Jedro

Sodišče presodi, ali je izvedba predlaganih dokazov potrebna in utemeljena, ni pa dolžno stranke pozvati k nadaljnjemu substanciranju predloga. Predlagatelj dokaza ima dolžnost, da dokaz ustrezno utemelji.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. H. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru sta bila obsojena M. H. in U. K. spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po drugem in prvem odstavku 261. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v katerih je sodišče vsakemu določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da morata obsojenca plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojencev kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M. H. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe. Podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik zatrjuje, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza – ogleda kraja dejanja. Navaja, da bi z izvedbo tega dokaza bilo mogoče preizkusiti izpovedbo priče G. P. oziroma bi bila prepričljivost izpovedbe priče omajana. Zatrjuje tudi, da bi se, če bi sodišče opravilo rekonstrukcijo dogodka, dalo dokazati, da je izpovedba priče P. neresnična. Meni, da bi moralo sodišče, če bi štelo, da je dokazni predlog neargumentiran in neobrazložen, obrambo pozvati k nadaljnjem substanciranju dokaznega predloga, česar pa sodišče prve stopnje očitno ni storilo. Sodišče mora tudi popolnoma ugotoviti dejansko stanje ter izvesti vse potrebne dokaze, tudi v zvezi s trditvijo, da je kraj dejanja sedaj spremenjen.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog, da se opravi ogled kraja dejanja, ker je ocenilo, da so za odločitev o obtožbi pojasnjena vsa odločilna dejstva in okoliščine, ter da ogled kraja dejanja ne bi privedel do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Ocenilo je, da ogled kraja dejanja ni odločilen pri presoji izpovedbe priče P., saj je bila izpovedba ocenjena na podlagi drugih dejstev in sprejeta kot verodostojna in prepričljiva. Sodišče prve stopnje je po presoji izvedenih dokazov ter obsojenčevega zagovora ocenilo, da izvedba dokaza, ki ga je predlagal zagovornik, ne bi privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Dokaze je dopustno zavrniti tedaj, ko je že iz izvedenih dokazov mogoče z vso zanesljivosti sklepati o obstoju odločilnih dejstev, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo pri presoji, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna. V izpodbijani sodbi je podana presoja, da dokazni predlog, ki je bil podan na glavni obravnavi, ne ustreza standardom, ki jih je izoblikovala sodna praksa, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno pomembnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti (odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 in druge, sodba VS RS I Ips 502/2007 in druge). Sodišče samo presodi, ali je izvedba dokazov, ki jih je predlagala stranka, potrebna in utemeljena. Sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je tako presodilo, po kriterijih, ki jih je izoblikovala ustavno sodna praksa, da izvedba predlaganega dokaza ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za pravilno razsojo zadeve. Sodišču zato ni mogoče očitati, da je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Zmotno je tudi zagovornikovo stališče, da bi moralo sodišče, če je štelo, da je predlog neargumentiran in neobrazložen, obrambo pozvati k nadaljnjemu substanciranju predloga. Dolžnost obrambe je, da izkaže verjetnost, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pa pomeni, da morajo biti dokazni predlogi obrazloženi, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi predlagatelj dokaza ima dolžnost, da dokaz ustrezno utemelji, to je utemelji pravno relevantnost predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo že poudarjeno, presodilo, da izvedba dokaza ni potrebna in dodatno utemeljilo svoj sklep tudi z navedbo, da je kraj dejanja že spremenjen, kar je povedala na glavni obravnavi državna tožilka. Ob upoštevanju razlogov, ki so sodišče vodili k zavrnitvi dokaza, zagovornik z zatrjevanjem, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je kraj dejanja res spremenjen, ne more uspeti. S to trditvijo pa se vložnik zahteve tudi spušča v grajo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je s tem izrednim pravnim sredstvom, kot je bilo že poudarjeno, nedovoljeno uveljavljati. Zagovornik navaja, da ni bil izveden dokaz z rekonstrukcijo na kraju samem. Izvedba citiranega dokaza v pravnomočno končanem kazenskem postopku ni bila predlagana, zato zagovornik ne more uveljavljati v postopku z izrednim pravnim sredstvom, da je bila z neizvedbo dokaza kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

9. Zagovornik tudi neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ker je pri obravnavanju pritožbenih navedb presodilo, da je sodišče prve stopnje dovolj tehtno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, s čimer po mnenju vložnika zahteve ni odgovorilo na pritožbene očitke. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je drugačen kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je zadoščeno tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je sodišče druge stopnje seznanilo z argumenti pritožbe in da jih ni prezrlo (sodba VS RS I Ips 225/2006 in druge). Že vložnik zahteve sam navaja, da je sodišče druge stopnje navedlo, da je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov obrambe, torej ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb opredelilo.

10. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik nakazuje z navedbo, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, na podlagi česa sklepa, da je izpovedba priče P. prepričljiva. Navaja razloge, zaradi katerih meni, da izpovedba te priče ni verodostojna. Vložnik zahteve tako ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih), ampak zatrjuje, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena, s čimer pa izpodbija dejansko stanje in ne uveljavlja kršitve, ki jo nakazuje.

11. Pavšalne in neargumentirane so nadaljnje navedbe vložnika, da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o vseh kršitvah ZKP in KZ ter da je tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Zagovornik ne pojasni, katere kršitve določb procesnega in materialnega zakona v sodbi sodišča druge stopnje niso preizkušene. Vrhovno sodišče tako navedb ni moglo preizkusiti, saj niso obrazložene.

12. Neutemeljeno pa je tudi zagovornikovo zatrjevanje, da je bila s sodbo sodišč prve in druge stopnje storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodbi opirata na nedovoljen dokaz – uradni zaznamek o zaslišanju priče P. z dne 26. 5. 2008. Zagovornik ne pojasni, kako se pravnomočna sodba opirala na uradni zaznamek, pridobljen na podlagi določbe drugega odstavka 148. člena ZKP v predkazenskem postopku. Tudi sam pa ugotavlja, da sodišče „listine ni formalno izvedlo v dokazne namene“. Zagovornik ne obrazloži svojega stališča o nedovoljenem dokazu in opiranju sodbe na nedovoljen dokaz, zato ga Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Odločba o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.