Jedro

Državljan druge republike, ki je na začasnem delu v tujini, ne živi dejansko v Sloveniji in ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva RS po 40/1 čl.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožnica, ki je državljanka Republike Hrvatske, je zahtevala pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 30/91-I). Tožena stranka je ugotovila, da tožnica živi in dela v ZR Nemčiji že od leta 1970. Tako ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedeni pravni podlagi.

Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka dejanskega stanja ni popolno ugotovila. Na začasno delo v Nemčijo je res odšla iz Hrvatske, toda pred več kot 15. leti je sklenila zakonsko zvezo s slovenskim državljanom, stanujočim ... in od takrat je tudi ona stalno prijavljena na tem naslovu, kjer ima tudi svoje nepremičnine in kamor prihaja skoraj vsak vikend, stalno pa je prebivala v Sloveniji, ko je bila v ZRN brez zaposlitve. Ker ima svoj dom in družino v Sloveniji, želi pridobiti tudi državljanstvo Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi, navaja, da neprekinjeno stalno bivanje v Sloveniji v preteklosti ne vpliva na presojo pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča, izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Republiki Sloveniji. Ker je tožnica na začasnem delu v ZR Nemčiji, kar ni sporno, tega drugega pogoja ne izpolnjuje. Zato dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, če tožena stranka ni ugotavljala in upoštevala okoliščin, na katere se tožnica sklicuje v tožbi, ker nobena ne kaže na dejansko prebivanje v Sloveniji, ki bi moralo obstajati ob plebiscitu 23.12.1990 in od takrat dalje; ta pogoj ni podan, če je tožnica v preteklosti dalj časa, med začasno nezaposlenostjo dejansko prebivala v Sloveniji ali če le vikende tu preživlja.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).