Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v znesku 114.520 SIT (sedaj 477,88 EUR) se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče odloči, da mu je toženka v celoti odškodninsko odgovorna za vso nastalo škodo zaradi nezgode z dne 12.3.2002 in da mu je dolžna plačati 3.514.520 SIT (sedaj 14.665,83 EUR) odškodnine z zamudnimi obrestmi in povrniti pravdne stroške. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči napačno presojali vprašanje odškodninske odgovornosti in o vprašanjih vzročne zveze odločali brez ustreznega strokovnega znanja. Poudarja, da je zatrjeval, da so sporne stopnice, kjer je padel, neprimerne za hojo, da so spolzke in že iz tega razloga nevarne za hojo, v konkretnih okoliščinah pa so bile tudi vlažne in zato še dodatno nevarne za hojo. Njegovo izpoved o dejstvu, ali so bile stopnice spolzke, bi morali sodišči ustrezno vrednotiti v povezavi z drugimi dokazi in z vsemi dokazi skupaj. Opozarja, da priče, ki jih je predlagala toženka, niso vedele ničesar o stanju stopnic v času nesreče. Sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj ni verjelo pričam, ki jih je predlagal sam. Odločitev pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče dovolj pojasnilo svojo oceno o verodostojnosti teh prič in zakaj ni izvedlo ostalih predlaganih dokazov, je zato nepravilna. Prvostopenjsko sodišče je kršilo določbe postopka tudi zato, ker je povsem prezrlo izpoved njegove sestre in ni pojasnilo, zakaj ji ni dalo nobene dokazne teže kljub temu, da jo je sklenilo zaslišati. Čeprav med njim in pričo A. M. ni osebne povezanosti, prvostopenjsko sodišče tudi njej ni verjelo. V reviziji povzema izpovedi navedenih prič, zlasti o tem, da so bile stopnice, kjer je padel, mokre in spolzke. Trdi, da v spornem obdobju sicer ni padal dež, je pa šlo za obdobje, ko so bile temperature okrog ledišča. Nasprotni zaključki sodišč so zmotni in niso dokazno podprti, obrazložitev pritožbene sodbe pa je v nasprotju v vsebino listin, ki so podlaga odločitvi. Meni, da sodišče ni moglo ugotoviti, da na dvorišču pred domom ni bilo luž, saj ni izvedlo dokaza z ogledom kraja dejanja. Ker sodišče tudi nima znanja, da bi ugotavljalo, ali je stopnišče spolzko že samo po sebi, posebej pa v primeru vnosa vlage, bi moralo izvesti dokaz z izvedencem gradbene stroke. Ta bi ugotavljal tudi, ali se vlaga na dvorišču zaradi luž in meteornih vod zadržuje dlje časa. Trdi, da je prvostopenjsko sodišče njegove dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo, svoje odločitve pa ni zadostno pojasnilo. Sodišči se nista opredelil do vseh njegovih trditev. Zlasti nista pojasnili, zakaj je zavarovanec toženke po nezgodi na stopnice namestil protidrsne trakove, če pa stopnice niso bile spolzke. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da mu je toženka v celoti odškodninsko odgovorna, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o zahtevku za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Dovoljenost revizije proti odločitvam o zahtevkih tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in za premoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njih (drugi odstavek 41. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), saj ne temeljijo na isti pravni in dejanski podlagi (prvi odstavek odstavek 41. člena ZPP). Ker vrednost izpodbijanega dela odločitve o zahtevku za povrnitev premoženjske škode v znesku 114.520 SIT (sedaj 477,88 EUR) ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT oziroma sedaj 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), revizija v tem delu ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih očita revizija. Tožnik zmotno trdi, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo njegova dokazna predloga za postavitev izvedenca gradbene stroke in za ogled kraja poškodbe. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da izvedenca ni angažiralo, ker tožnik svojega padca ni povezoval z neprimernostjo stopnic za hojo, tudi ko niso bile mokre. Iz trditvene podlage tožnika sta sodišči razbrali, da ta svojo poškodbo povezuje z mokroto na stopnicah. Padel je zato, ker naj bi bile sporne stopnice v času poškodbe mokre in zato spolzke. Dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotavljal, ali so stopnice, tudi ko so suhe, primerne za uporabo, oziroma ali same po sebi predstavljajo nevarnost, se tako ne nanaša na dokazovanje vzroka, zaradi katerega naj po tožnikovih trditvah prišlo do padca. Ker pa tožnik tudi ni dokazal, da so bile stopnice ob poškodbi mokre, bi bilo za ugotavljanje toženkine odgovornosti brez pomena postavljanje izvedenca zato, da bi ugotavljal, ali so sporne stopnice spolzke, ko so mokre. Sodišči sta na podlagi izvedenih dokazov, predvsem vremenskih podatkov o tem, da pet dni pred poškodbo ni deževalo, zaključili, da tožnik vlažnosti stopnic ni dokazal. Ugotovili sta tudi, da tedaj pred stavbo, v kateri je tožnik padel, ni bilo luž od prejšnjega deževja. Dokazovanje z izvedencem, da se vlaga na dvorišču zaradi luž in meteornih vod zadržuje dlje časa, bi bilo ob navedenih ugotovitvah brez pomena. Enako velja tudi za ogled kraja poškodbe več let po tožnikovi nezgodi, saj sodišče tedaj ne bi moglo ugotoviti, ali so bile ob poškodbi tožnika na dvorišču luže. Glede revizijskih trditev, da sta sodišči o vprašanjih vzročne zveze odločali brez ustreznega strokovnega znanja, revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči v dokaznem postopku - predvsem z zaslišanjem prič in strank ter s podatki o vremenu - ugotavljali le, ali so bile sporne stopnice mokre ali vlažne, kar pa ne zahteva posebnega strokovnega znanja. Ker tožnik tega dejstva ni dokazal, je odpadla potreba po nadaljnjem dokazovanju z izvedencem, da so bile zaradi vlage stopnice tudi spolzke. Tako se izkaže, da ni podana v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz osme točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija neutemeljeno očita tudi kršitev določb pravdnega postopka iz štirinajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da ima sodba prvostopenjskega sodišča vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je utemeljilo, zakaj in katerim pričam je verjelo in katerim ne. Prav tako se je opredelilo do vseh tožnikovih trditev, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi. Izostali niso niti razlogi o tem, zakaj kasnejše nameščanje protizdrsnih trakov na sporne stopnice ne dokazuje toženkine odgovornosti - ti se niso nameščali zaradi konkretnega škodnega dogodka, temveč v okviru urejanja stavb Ministrstva za notranje zadeve.

Z večino trditev o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka revizija v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene nižjih sodišč in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. S temi navedbami revizija ne more uspeti, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki odstopajo od ugotovitev nižjih sodišč, zlasti ne nadaljnjega vztrajanja revidenta, da so bile sporne stopnice ob poškodbi mokre oziroma vlažne.

Sodišči sta tudi pravilno presodili, da odgovornosti toženke ni mogoče presojati po načelu objektivne odškodninske odgovornosti (drugi odst. 131. in 150. člen OZ - Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007, Uradno prečiščeno besedilo, OZ-UPB1). Stopnice same po sebi niso nevarna stvar, saj ob pravilni uporabi ne predstavljajo večje verjetnosti za nastanek poškodb, oziroma take škodne nevarnosti za okolico, ki bi zahtevala objektivno odgovornost njihovega imetnika. Toženka bi tožniku za nastalo škodo lahko odgovarjala le krivdno (135. člen OZ). Ker pa po zaključkih nižji sodišč tožnik ni dokazal mokrote na stopnicah ob njegovi poškodbi, ni utemeljen njegov očitek, da toženka ni preprečila poškodbe, do katere je prišlo zaradi razmer na stopnicah, nastalih spričo dežja.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.