Jedro

Namen postopka vzpostavitve etažne lastnine je uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V konkretnem primeru imamo opravka s tako imenovano navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Prav takšni primeri, nastali pred 1. 1. 2003, so namenjeni urejanju po določbah ZVEtL-1. Postopek za delitev (razdružitev) stvari v solastnini pride v poštev samo, če imamo opravka s "pravo" solastnino. Obstoj takšne solastnine ni združljiv s položajem, kot je obravnavani, ko sta nasprotni udeleženec (z dedovanjem in darovanjem) ter predlagatelj (z nakupom) postala lastnika vsak določenih delov stavbe (njenih prostorov).

Pri etažni lastnini različen položaj zemljišča pod stavbo ni možen, kajti lastništvo zemljišča pod stavbo kot skupnega dela stavbe je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznih delih. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnik določenih nepremičnin vpisan le pritožnik, gre dejansko za zemljišče pod stavbo, ki je v etažni lastnini, to zemljišče pa se šteje kot skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Zahteva pritožnika, da ostane vpisan kot izključni lastnik dveh zemljišč, na katerih enotna stavba delno stoji, pravno ni izvedljiva.

Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen obravnavanju morebitnih obligacijskih zahtevkov iz naslova povečanja vrednosti stavbe zaradi vlaganj vanjo oz. v stanovanjski del stavbe, prav tako ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Kot že rečeno, sodišče o lastninskih položajih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL-1, udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, ki ne postane materialno pravnomočna, ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). Postopek za vzpostavitev etažne lastnine se zato tudi ne prekinja (24. člen ZVEtL-1).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo: (1) obstoj etažne lastnine na stavbi 0000-98, na naslovu A. 5, B., povezani z zemljiškimi parcelami 1121/9, 1121/36 in 1121/37 ter parcelama 1121/21 in 1121/35; (2) da se kot pripadajoče zemljišče k tej stavbi in s tem kot splošni skupni del stavbe štejejo zemljišča 1121/9 (zemljišče pod stavbo), 1121/36 (zemljišče pod stavbo) in 1121/37 (zemljišče pod stavbo), kjer obstaja solastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe z idealnimi deleži solastnine; (3) da ima stavba dva posamezna dela stavbe 0000-98-1 (stanovanje v izmeri 332,3 m2) in 0000-98-2 (73,1 m2); (4) idealni delež solastnine vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe za posamezni del stavbe; (5) obstoj lastninske pravice za vsak posamezni del stavbe (I. - V. točka izreka). Odredilo je še, da se sklep po uradni dolžnosti izvede v zemljiški knjigi (VI. točka izreka). Glede skupnih stroškov postopka, ki znašajo 1.898,84 EUR, je sklenilo, da jih mora nasprotni udeleženec povrniti predlagatelju v višini 1.556,45 EUR v treh mesecih, zavrnilo pa predlagateljev predlog za povrnitev stroškov v presežku (VII. točka izreka).

2.Zoper sklep vlaga laično pritožbo nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP1. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišču prve stopnje očita zmotnost razdružitve enotnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine in ugotovitve pripadajočega zemljišča v dva ločena, saj to ni bilo ekonomično ter smiselno. Udeleženca v obeh postopkih sta ista, z ločitvijo postopkov pa se lahko stroški samo povečujejo. Ker ni odločeno skupaj, se pojavlja dodatno oškodovanje nasprotnega udeleženca, saj je sodišče z izpodbijanim sklepom poseglo v njegovo izključno lastnino, s čimer se je predlagatelj okoristil. V kolikor bi sodišče v postopku pripadajočega zemljišča poseglo še širše v zemljišča nasprotnega udeleženca, bi bilo oškodovanje še večje. Predlagatelj ne potrebuje pripadajočega zemljišča, saj prihaja do stavbe po svoji nepremičnini ali po solastni nepremičnini s parc. št. 1121/21. Dovoz in dostop je bil vedno ločen.

Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo vlaganj nasprotnega udeleženca v predmetno stavbo, na podlagi katerih bi mu moralo priznati bistveno višji delež na nepremičnini. V odgovoru na predlog je trdil in dokazoval vlaganja, čemur predlagatelj ni nasprotoval. Predlagatelj ni nikoli obnavljal hiše. Sodišče bi moralo, če bi štelo, da so vlaganja sporna, prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo.

Nepravilna je ugotovitev obstoja etažne lastnine in povezave stavbe s posameznimi zemljiškimi parcelami, saj povezava stavbe z njimi ni izkazana. Predlagatelj z izpodbijano odločitvijo pridobiva lastnino na nepremičninah, ki so bile izključno v lasti nasprotnega udeleženca. Stranki postopka sta solastnika samo dveh nepremičnin, s parc. št. 1121/9 in 1121/21, k. o. C2. Star objekt v celoti stoji na parceli 1121/9 in samo na njej je predlagateljevo stanovanje, kot je opredeljeno pod posameznim delom številka 2. Preostali del objekta je zgradil nasprotni udeleženec in kot tak predstavlja poseben objekt, ki je v izključni lasti nasprotnega udeleženca. To velja tudi za zemljišča pod njim. Zato ni pravilna presoja, da je predlagatelj tudi na tem delu pridobil solastnino oziroma da na tem delu obstaja etažna lastnina. Pri izdelavi elaborata je prišlo do zmotnega oblikovanja enotne zgradbe z dvemi stanovanji in zemljiščem pod stavbo. Izvedenec bi moral oblikovati dve stavbi. Sodišče ni podalo nobene obrazložitve glede nastanka novih parcel in oblikovanja etažne lastnine, še zlasti pa ni obrazložena in utemeljena povezava stavbe s parc. št. 1121/21 in 1121/35. Sporno je, da kot pripadajoče zemljišče pod stavbo predlagatelj sedaj pridobi tudi na delu, ki je bilo prej samo last nasprotnega udeleženca. Neutemeljeno je sodišče odločilo le o delu pripadajočega zemljišča in ne o celotnem pripadajočem zemljišču, s čimer bodo nastali le dodatni stroški.

Pritožnik izpodbija tudi odločitev o povrnitvi skupnih stroškov predlagatelju, s trditvami, da se je s predlagateljem že o vsem dogovoril izvensodno. Postopek ni bil potreben, zato naj predlagatelj nosi vse stroške postopka. Naloženi znesek stroškov je tudi veliko finančno breme, ki ga z ženo nista sposobna povrniti.

3.Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialnopravne določbe ZVEtL-1.

6.Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost obširnih in pregledno podanih dejanskih in pravnih razlogov, na katerih temelji izpodbijani sklep. Do njegove vsebinske prepričljivosti se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju, kolikor je glede na vsebino pritožbenih navedb to potrebno.

7.Predlagatelj je predlagal vzpostavitev etažne lastnine na stavbi z ID znakom 0000-98, z naslovom A. 5, B., ki stoji na parcelah 1121/9, 1121/10 in 1121/20 in 1121/22, in ugotovitev pripadajočega zemljišča k tej stavbi. Sodišče prve stopnje je postopka za vzpostavitev etažne lastnine in ugotovitev pripadajočega zemljišča (tistega, ki je potrebno za redno rabo stavbe) razdružilo ob smiselni uporabi 3. odst. 300. člena ZPP, ki dopušča ločeno obravnavanje zahtevkov iz istega predloga.3 Pritožnik s trditvami, da je zmotno razdružilo postopka, smiselno uveljavlja procesno kršitev relativnega značaja iz 1. odst. 339. člena ZPP. Ta kršitev določb pravdnega postopka je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožnik tisti, ki mora zatrjevano kršitev opisati, opredeliti in vsebinsko obrazložiti. Za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora tako stranka ne le zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, temveč tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Tej zahtevi pritožba ni zadostila, saj ne zatrjuje in ne pojasni, kako naj bi kršitev 3. odst. 300. člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. S pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da se z razdružitvijo neutemeljeno povišujejo stroški in da je sodišče z oblikovanjem etažne lastnine in ugotovitvijo zemljišča pod stavbo kot pripadajočega zemljišča k stavbi poseglo v pritožnikovo lastnino, tega ne utemeljuje. Z navedbami, ki se nanašajo na ugotovitev pripadajočega zemljišča in niso vezana na zemljišče pod stavbo, se bo lahko prvostopenjsko sodišče ukvarjalo v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča, za odločitev v tem postopku pa niso pravno pomembna in se pritožbeno sodišče zato o njih ne izreka.

8.Namen postopka vzpostavitve etažne lastnine je uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V konkretnem primeru imamo opravka s tako imenovano navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Prav takšni primeri, nastali pred 1. 1. 2003, so namenjeni urejanju po določbah ZVEtL-1. Postopek za delitev (razdružitev) stvari v solastnini pride v poštev samo, če imamo opravka s "pravo" solastnino. Obstoj takšne solastnine ni združljiv s položajem, kot je obravnavani, ko sta nasprotni udeleženec (z dedovanjem in darovanjem) ter predlagatelj (z nakupom) postala lastnika vsak določenih delov stavbe (njenih prostorov). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre pri konkretni stavbi z naslovom A. 5, B., za eno(vito) stavbo, na kateri je nastala dejanska etažna lastnina pred 1. 1. 2003. Razlogom, ki utemeljujejo takšno ugotovitev, pritožnik s ponavljanjem trditev, na katere je odgovorjeno v izpodbijanem sklepu, konkretizirano ne ugovarja. V izpodbijanem sklepu je na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da gre za večstanovanjsko stavbo že vsaj od leta 1972. Tedaj so dediči po pokojni D. D., ki je bila izključna lastnica obravnavane stavbe (z določenimi prostori, tudi s prostori v "prizidku"), sklenili dedni dogovor, po katerem so si razdelili posamezne prostore v hiši (posamezne dele stavbe oz. stanovanja), v zemljiško knjigo pa so se vpisali kot solastniki nepremičnin, na katerih se je nahajala stavba. Z dogovorom so sporazumno razdelili solastnino v naravi na način, da je vsak od solastnikov postal izključni lastnik svojega posameznega dela, s čimer je dejansko nastala etažna lastnina, ki ni bila vpisana v zemljiško knjigo, nadaljnji promet pa je potekal tako, da se je novi lastnik ob pridobitvi lastninske pravice na posameznem delu v zemljiško knjigo vpisal kot solastnik celotne nepremičnine. Stavba ima sedaj dva posamezna dela in gre za dvostanovanjsko stavbo. Zmotno je tako pritožbeno zavzemanje, da gre za dve stavbi - staro, v kateri sta dve samostojni enoti, in novo, v kateri je eno stanovanje. Dokazni podatki tega ne potrjujejo. Ne gre za dva samostojna stanovanjska objekta, ki ležita en ob drugem z po celi vertikali skupno steno in z ločenima vhodoma. Gre za eno stavbo, ki že ves čas stoji na treh parcelah, in sicer na parc. št. 1121/9 ter (na novo nastalih in odmerjenih) 1121/36 in 1121/37. Res je na nepremičninah s parc. št. 1121/9, 1121/36 in 1121/37 (prvotno parcele 1121/9, 1121/10, 1121/20 in 1121/22)4 po podatkih zemljiške knjige vpisana lastninska pravica v korist nasprotnega udeleženca (na parc. št. 1121/36 in 1121/37) oziroma v korist obeh udeležencev (na parc. št. 1121/9). A dejstvo, da je solastnina vpisana le pri parceli 1121/9, je pripisati okoliščini, da je nad to parcelo prostorsko lociran posamezni del v mansardi, ki je v lasti predlagatelja, posamezni del v lasti nasprotnega udeleženca pa se nahaja na vseh treh parcelah (v vseh treh etažah), kar pa ne more vplivati na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da gre za enotno stavbo, stoječo na vseh treh parcelah in pri kateri gre za primer dejanske etažne lastnine, ki pa v zemljiški knjigi še ni bila vpisana na celi stavbi kot celoti. Izpolnjeni so zakonski pogoji za ugotovitev obstoja etažne lastnine na obravnavani stavbi (30. člen ZVEtL-1 v zvezi s 1. odst. in 2. tč. 3. odst. 17. člena ZVEtL-1).

9.Osrednji del meritornega odločanja v tem postopku je tudi ugotavljanje skupnih delov stavbe (30. člen ZVEtL-1). Šteje se, da je pripadajoče zemljišče skupni del stavbe, ki je v solastnini njenih vsakokratnih lastnikov (3. odst. 23. člena ZVEtL-1). Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine odloča v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona. V skladu s 1. odst. 23. člena ZVEtL-1 se v primeru spora oz. nesoglasja o obsegu pripadajočega zemljišča šteje za pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, na katerem stavba stoji (zemljišče pod stavbo). Med udeležencema postopka je sporen obseg pripadajočega zemljišča v smislu 1. odst. 23. člena tega zakona, saj nasprotni udeleženec nasprotuje dejstvu, da se delijo parcele, ki so njegova last, oz. da se te ugotavljajo kot skupni del stavbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za pripadajoče zemljišče stavbe le zemljišče pod stavbo. Pri etažni lastnini različen položaj zemljišča pod stavbo ni možen, kajti lastništvo zemljišča pod stavbo kot skupnega dela stavbe je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznih delih. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnik določenih nepremičnin vpisan le pritožnik, gre dejansko za zemljišče pod stavbo, ki je v etažni lastnini, to zemljišče pa se šteje kot skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, zahteva pritožnika, da ostane vpisan kot izključni lastnik dveh zemljišč, na katerih enotna stavba delno stoji, pravno ni izvedljiva.

10.Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodnega izvedenca geodetske stroke ugotovilo, na katerih zemljiščih stavba stoji. Pojasnilo je razliko med zemljiščem pod stavbo in tlorisom stavbe, ki sega v zračni prostor izven tega. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je tudi podalo obrazložitev glede novonastalih parcel. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, na katerih parcelah je stavba stala najprej in kasneje, ko je s pomočjo izvedenca ugotovilo obseg (tlorisa) zemljišča pod stavbo. Sodišče prve stopnje pa je tudi tekom postopka obvestilo stranki o svojih ugotovitvah glede splošnih skupnih delov stavbe, etažnih lastnikih in njunih idealnih deležih na splošnih skupnih delih stavbe. Pritožnik se je strinjal z oblikovanjem posameznih delov stavbe, lastništvom in idealnimi deleži.

11.Sodišče prve stopnje je izvedlo parcelacijo zemljiške parcele, na kateri stoji stavba, tako, da postane samostojna zemljiška parcela tisto zemljišče, ki predstavlja tloris zemljišča pod stavbo. V skladu z izvedenskim poročilom in vsled primerne strokovne podlage za izvedbo katastrskih vpisov gre za parcele 1121/9 in 1121/36 in 1121/37. Zemljišče pod stavbo predstavlja po geodetskih pravilih tloris preseka stavbe z zemljiščem (tako 23. člena ZKN)5. In ta tri zemljišča je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z zakonsko domnevo ugotovilo za pripadajoče zemljišče k stavbi in štelo kot splošni skupni del predmetne stavbe. Ker pa je izvedenec ugotovil, da stavba s svojim celotnim tlorisom (z napuščem strehe) sega v zračni prostor (novo nastale) parcele 2171/35 6 in parcele 1121/21 7 (ki obe obkrožata fundus stavbe), je sodišče prve stopnje pravilno v izreku ugotovilo, da je stavba, na kateri obstoji etažna lastnina in stoji na parc. 1121/9, 1121/36 in 1121/37, povezana tudi s parcelama 1121/35 in 1121/21 (prim. 23. člen ZKN). S takšno odločitvijo ni poseženo v stvarnopravni položaj teh dveh nepremičnin, saj se na njima ne ugotavlja/ustanavlja pravica. Z ugotovitvijo povezanosti stavbe tudi z zemljiščema, na katera se raztezajo deli stavbe (napušč), se le oznanja povezanost med različnima evidencama - katastrom nepremičnin in zemljiško knjigo (prim. 35. člen ZKN).

12.Na pravilnost izpodbijanega sklepa tudi ne morejo vplivati trditve udeleženca, da je le on obnavljal in vzdrževal stavbo. Sodišče prve stopnje je na takšen ugovor navedlo dejanske in pravne razloge za njegovo neutemeljenost v tem postopku. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen obravnavanju morebitnih obligacijskih zahtevkov iz naslova povečanja vrednosti stavbe zaradi vlaganj vanjo oz. v stanovanjski del stavbe, prav tako ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Kot že rečeno, sodišče o lastninskih položajih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, ki so določeni v ZVEtL-1, udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, ki ne postane materialno pravnomočna, ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (1. odst. 35. člena ZVEtL-1). Postopek za vzpostavitev etažne lastnine se zato tudi ne prekinja (24. člen ZVEtL-1). Sicer pa velja dodati, da je v izpodbijanem sklepu upoštevana velikost posameznega dela stavbe št. 1, ki je v lasti nasprotnega udeleženca, kakršna je sedaj (po vseh morebitnih dodatnih posegih v stanovanju št. 1), kar se odraža tudi v ugotovljeni velikosti njegovega idealnega deleža na skupnih delih stavbe.

13.Neutemeljeno je izpodbijanje stroškovne odločitve. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi se udeleženca o povrnitvi stroškov izvensodno dogovorila. Ker je iz izpodbijanega sklepa in vsebine pritožbe razvidno, da med njima ni soglasja o vzpostavitvi etažne lastnine, je predlagatelj upravičeno sprožil ta postopek in zahteval povrnitev sorazmernega dela založenih skupnih stroškov (stroškov za delo izvedenca). Zatrjevano slabo premoženjsko stanje nasprotnega udeleženca in njegove žene pa ne more biti pravno upošteven razlog za oprostitev plačila teh stroškov.

14.Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. člena in 353. člen ZPP).

15.Sodišče predlagatelju ni priznalo odvetniških stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, saj ne gre za skupne stroške (1. in 2. odst. 15. člena ZVEtL-1), temveč za stroške, nastale z njegovim zastopanjem. Lastne stroške zastopanja pa predlagatelj glede na splošno pravilo, ki ga določa 1. odst. 40. člena ZNP-1 (v zvezi s 3. členom ZVEtL-1), nosi sam.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem in dopol.), ki se uporablja v povezavi s 3. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanju pripadajočega zemljišča - ZVEtL-1 (Ur. l. RS, št. 34/17) in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1 (Ur. l. RS, št. 16/19)

2Ker gre pri vseh omenjenih nepremičninah v tej zadevi za isto katastrsko občino (k.o. 0000), bo navedba te v nadaljevanju opuščena.

3To je storilo, ker je ugotovilo, da gre za obravnavanje dveh posebnih nepravdnih postopkov, za katera veljajo različna pravila, in ker se posamezni zahtevek ne tiče nujno vseh v predlogu navedenih udeležencev (27. in 48. člen ZVEtL-1).

4Iz parcel 1121/10, 1121/20 in 1121/22 so v tem postopku nastale nove parcele 1121/36 in 1121/37 ter 1121/35). Parcela 1121/9 je ves čas nespremenjena.

5Zakon o katastru nepremičnin, Ur. l. RS, št. 54/21

6v lasti nasprotnega udeleženca

7v solasti obeh udeležencev

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 15, 15/1, 15/2, 17, 17/1, 17/3, 17/3-2, 23, 23/1, 23/3, 24, 27, 30, 35, 35/1, 48 Zakon o katastru nepremičnin (2021) - ZKN - člen 23, 35 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 40, 40/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 300, 300/3, 339, 339/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.