Jedro

Zadeva ne šteje za nujno zadevo v smislu določil 209. člena ZP-1, zato bi sodišče moralo upoštevati trajanje sodnih počitnic in šteti, da je 8-dnevni pritožbeni rok začel teči 16. 8. 2021. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku na podlagi prvega odstavka 55. člena ZP-1 sicer brez odlašanja, hitro in enostavno, vendar pa morajo biti storilcu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka in med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Storilcu mora biti (vsaj enkrat v postopku) zagotovljena pravica do izjave, praviloma pri prekrškovnem organu, če to zahteva v zahtevi za sodno varstvo pa pri sodišču.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pritožba zoper sodbo ne zavrže in storilka ne plača sodne takse v znesku 30,00 EUR.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo ZSV 258/2019 z dne 3. 8. 2021 pod točko I odločilo, da se zahteva za sodno varstvo (zoper plačilni nalog Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Bled, Bohinj in Železniki z dne 25. 10. 2019, s katerim je bila storilki kot lastnici motornega vozila ... izrečena sankcija: globa 1.000,00 EUR in 9 kazenskih točk) zavrne ter pod točko II, da je storilka dolžna plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

2. Pritožnica je zoper sodbo vložila pritožbo, ki jo je Okrajno sodišče na Jesenicah s sklepom ZSV 258/2019 izdanim 7. 9. 2021 zavrglo (točka I) ter je storilki naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR (točka II).

3. Proti sklepu je storilka vložila pravočasno pritožbo z navedbo, da je sodnica v zmoti odločila, da je rok za oddajo pritožbe potekel 20. 8. 2021 ter pri tem ni upoštevala, da je sicer sodbo prejela 12. 8. 2021, vendar je rok za vložitev pritožbe začel teči šele 16. 8. 2021 (zaradi sodnih počitnic od 15. 7. 2021 do 15. 8. 2021) in se je tako pritožbeni rok iztekel 23. 8. 2021 ob 24.00 ter je torej pritožbo vložila pravočasno. Predlaga, da višje sodišče sklep odpravi in nadaljuje s postopkom obravnave pravočasne pritožbe.

**_Odločitev glede sklepa_**

4. Pri presoji pravočasnosti pritožbe zoper sodbo je potrebno upoštevati, da je v konkretnem primeru sodišče presojalo utemeljenost zahteve za sodno varstvo in je po končanem postopku ter izdani sodbi spis vrnilo prekrškovnemu organu, ki skladno z drugim odstavkom 65.a člena ZP-1 sodbo vroča po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP) in tudi drugi odstavek 67. člena Zakona o prekrških (ZP-1) določa, da se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). Vendar pa to ne velja za roke, kajti tretja alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1 določa, da se v rednem sodnem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Poleg tega je potrebno upoštevati pri štetju rokov še 83. člen Zakona o sodiščih (ZS), da v času od 15. julija do 15. avgusta tečejo sodne počitnice, pri čemer 209. člen ZP-1 določa, katere zadeve v postopkih pred sodišči štejejo kot nujne zadeve in v katerih sodišča opravljajo naroke in odločajo tudi v času od 15. julija do 15. avgusta (zadeve, v katerih je storilec pridržan, zadeve, v katerih so udeleženi tujci, zadeve, v katerih je obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje ali je bilo zaseženo motorno vozilo, zadeve, v katerih je zaseženo hitro pokvarljivo blago ter zadeve iz 201. člena tega zakona (če prekrškovni organ oziroma sodišče odloči, da se odločba izvrši takoj)).

5. Spisovni podatki izkazujejo, da navedena zadeva ne šteje za nujno zadevo v smislu določil 209. člena ZP-1, zato bi sodišče moralo upoštevati trajanje sodnih počitnic (od 15. 7. 2021 do 15. 8. 2021), na kar pritožba pravilno (čeprav nesramno) opozarja. Skladno s spisovnimi podatki izpodbijani sklep sicer navaja, da je storilka sodbo prejela 12. 8. 2021, vendar pa je potrebno zaradi trajanja sodnih počitnic (do 15. 8. 2021) upoštevati, da je 8-dnevni pritožbeni rok začel teči 16. 8. 2021 in se je iztekel v petek 23. 8. 2021 ob 24.00. Ob upoštevanju dejstva, ki ga izkazuje žig Pošte, da je bila pritožba oddana priporočeno na pošto 23. 8. 2021, je zato potrebno zaključiti, da je pritožnica pritožbo vložila znotraj 8-dnevnega pritožbenega roka in je bila zato njena pritožba pravočasna.

6. Ker je odločitev sklepa, da se pritožba zavrže, napačna, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zoper sklep in ga je spremenilo na način, da se pritožba zoper sodbo ne zavrže in storilka ne plača sodne takse 30,00 EUR, ki ji je bila zaradi navedene odločitve naložena.

**_Glede odločitve v sodbi_**

7. V posledici predhodne odločitve, da pritožba ni bila prepozna, je sodišče pritožbo storilke zoper sodbo obravnavalo po vsebini.

8. Pritožnica v (sicer nesramni in v pretežni meri tipizirani) pritožbi uveljavlja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na kršitve predpisov ZP-1 in kršitve predpisov Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu ter višjemu sodišču predlaga, naj po uradni dolžnosti odloči o utemeljenosti vložene zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku. Vsebinsko med drugim uveljavlja, da se ji v odločbi o prekršku očita storitev prekrška kot lastnici vozila, ker je bila vozilu XX 000 izmerjena hitrost 102 km/h, na območju, kjer je sicer omejena na 50 km/h, pri čemer pa kršitelja nihče ni ustavljal, saj je bila izmera hitrosti opravljena s samodejnim merilnikom hitrosti in je uradna oseba izdala odločbo o prekršku v nasprotju s predpisom določbe četrtega odstavka 55. člena ZP-1; prav tako uveljavlja, da tudi sodba nima priložene izjave lastnice vozila.

9. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe storilke, v katerih smiselno zatrjuje kršitev pravice do obrambe. Spisovni podatki namreč izkazujejo, da sodišče storilke v postopku ni zaslišalo, čeprav storilki tudi v hitrem postopku ni bila zagotovljena pravica do izjave na podlagi 55. člena ZP-1. 10. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku na podlagi prvega odstavka 55. člena ZP-1 sicer brez odlašanja, hitro in enostavno, vendar pa morajo biti storilcu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka in med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen Ustave RS). Tudi Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zakonska ureditev postopka odločanja o zahtevi za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena v zvezi z 69. in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica storilca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma je odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika ter je sodnikovo polje presoje, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, omejeno s storilčevo pravico do poštenega postopka.

11. Pregled podatkov spisa izkazuje, da je prekrškovni organ storilki izdal plačilni nalog 25. 10. 2019 za dne 21. 10. 2019 ugotovljeni prekršek s samodejnim merilnikom hitrosti, kar pa pomeni, da storilka ni bila ustavljena neposredno po prekršku in ji ni bila takrat dana pravica do izjave, prav tako storilka ni bila pozvana na podajo izjave pred izdajo plačilnega naloga; prekrškovni organ je zahtevo za sodno varstvo storilke nato predložil v obravnavo pristojnemu sodišču, ki pa storilki tudi ni omogočilo zaslišanja. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče sicer odgovorilo na številne tipizirane navedbe zahteve za sodno varstvo; povsem pa je prezrlo, da je storilka v zahtevi za sodno varstvo med drugim opozarjala, da v prekrškovnem postopku ni imela pravice do osebne izjave skladno s četrtim odstavkom 55. člena ZP-1. Storilcu pa mora biti (vsaj enkrat v postopku) zagotovljena pravica do izjave (praviloma pri prekrškovnem organu, če to zahteva v zahtevi za sodno varstvo pa celo tudi pri sodišču), medtem ko storilki ta možnost ni bila dana niti v hitrem postopku niti v postopku sodišča prve stopnje. Ker četrta alineja prvega odstavka 62.a člena ZP-1 določa meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa in med drugim določa, da je potrebno v postopku o zahtevi za sodno varstvo vselej po uradni dolžnosti preizkusiti „ali je storilcu bila dana možnost, da se izjavi o prekršku“, je sodišče s svojim postopanjem, ko ni saniralo napake prekrškovnega organa na način, da bi storilko povabilo na zaslišanje in ji na tak način omogočilo pravico do izjave, prekršilo navedena določila ZP-1. 12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi storilke zoper sodbo ugodilo ter je sodbo razveljavilo, da sodišče najprej odpravi to nepravilnost in storilko v postopku zasliši, šele nato odloči, ali storilka res ni izpolnila pogojev iz 8. člena ZPrCP, kot ji to očita v točki 10 razlogov sodbe.