Jedro

Obligacijskopravno razmerje med izvajalcem odvoza in hrambe vozila in lastnikom vozila za primere nepravilno parkiranih vozil, vzpostavlja po sili zakona določba 147. člena ZVCP (v zvezi s 36. členom omenjenega odloka) po kateri je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe (nepravilno parkiranega) vozila tisti obligacijskopravni zavezanec, ki mora plačati stroške odstranitve vozila s ceste. Zato račune izvajalca odvoza vozila predstavlja verodostojno listino iz 23. člena ZIZ.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je na predlog upnika na podlagi verodostojne listine dovolilo izvršbo z rubežem plače oziroma drugih prejemkov dolžnice, podrejeno pa z rubežem in cenitvijo ter prodajo dolžničinih premičnih stvari, zaradi izterjave glavnice 10.000 SIT, zakonskih zamudnih obresti in izvršilnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je ugovoru dolžnice ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje o izvršbi razveljavilo in upnikov predlog za izvršbo zavrnilo. Ocenilo je, da račun predstavlja verodostojno listino le tedaj, če se izda v nekem naročniškem oziroma poslovnem razmerju. V danem primeru je bila storitev opravljena na podlagi odredbe PPP št... z dne 25.2.1998. Odstranitev vozila je bila tako odrejena na podlagi odredbe oblastnega organa to je ukrepa policista, izdanega na podlagi pooblastila v zakonu. Račun tako predstavlja plačilo stroškov izvedbe ukrepa, ki ne vzpostavlja med strankama dolžniško - upniškega razmerja.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava iz drugega odstavka 23. člena ZIZ v zvezi z neuporabo 147. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in predlagalo, naj se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor zavrne. V zahtevi med drugim opozarja, da je osnova za vzpostavitev dolžniško - upniškega razmerja ter podlaga za izdajo izterjevanega računa sam zakon, to je 147. člen ZVCP. Ta namreč določa, da pooblaščena uradna oseba organa za notranje zadeve v primeru, da najde na cesti vozilo parkirano tako, da pomeni to neposredno nevarnost ali oviro za promet, odredi, da se odstrani s ceste na stroške lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila. Podobno določilo vsebuje tudi 34. člen Odloka o ureditvi cestnega prometa Mesta Ljubljane. Obligacijsko razmerje med izvajalcem odvoza in lastnikom vozila za primere nepravilno parkiranega vozila vzpostavlja po sili zakona določba 147. člena ZVCP in je tako podlaga vtoževanega računa sam zakon. Pri utemeljevanju navedenega stališča se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 162/2000 in na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U 1-141/95, Ur. l. RS, št. 38/96. O vročeni zahtevi za varstvo zakonitosti se stranki postopka nista izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Izvršba je bila v tem primeru dovoljena na podlagi verodostojne listine ter je v postopku (glede na ugovor dolžnice in stališče sodišča druge stopnje) sporno samo materialnopravno vprašanje, ali predstavlja račun upnika, s katerim je zaračunal stroške odvoza njenega nepravilno parkiranega vozila na podlagi odredbe policista, verodostojna listina v smislu drugega odstavka 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Z računom št... z dne 28.2.1998, na katerega je kot verodostojno listino upnik oprl izvršilni predlog, so bili po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj zaračunani stroški opravljene storitve, ki jo je upnik opravil na podlagi odredbe PPP št... z dne 25.2.1998, s katero je policist kot oblastni organ odredil odvoz dolžničinega nepravilno parkiranega vozila (ob pogojih 147. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, Ur. l. SRS, št. 5/82, 40/84 in 29/86, naprej ZVCP).

Sodišče druge stopnje je presodilo, da izvršilnemu predlogu predložena listina ne predstavlja verodostojne listine v smislu drugega odstavka 23. člena ZIZ. Tak zaključek je utemeljilo s stališčem, češ da lahko verodostojno listino po 23. členu ZIZ predstavljajo od računov le tisti, ki so izdani na podlagi določenega poslovnega razmerja, ne pa v primerih, kot je obravnavani, ko je bila z računom zaračunana storitev, ki je bila opravljena na podlagi odredbe oblastvenega organa.

Po presoji vrhovnega sodišča je navedeno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje zmotno, kot utemeljeno uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti. Verodostojne listine, ki jih našteva drugi odstavek 23. člena ZIZ, izvirajo praviloma res iz določenih obligacijskopravnih razmerij. To je pravilo. Vendar pa se določena obligacijskopravna razmerja lahko vzpostavijo tudi mimo volje strank, kadar so posledica z zakonom predvidenih primerov. V tej zadevi je bila s spornim računom upnika zaračunana storitev, ki jo je opravil na podlagi ukrepa policista, ki je na podlagi pooblastil v zakonu odredil odvoz nepravilno parkiranega dolžničinega vozila. V tem primeru je policist odredil odvoz dolžničinega vozila na podlagi 147. člena ZVCP. Ta se glasi: če najde pooblaščena uradna oseba organa za notranje zadeve na cesti vozilo parkirano tako, da pomeni to neposredno nevarnost ali oviro za promet, odredi, da se odstrani s ceste, na stroške lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila. Po določilu 36. člena Odloka o ureditvi cestnega prometa (Statuta Mesta Ljubljana, Ur. l. SRS, št. 13/86 in RS št. 21/91) opravi odstranitev parkiranih vozil (med drugim vozil, ki so parkirana tako, da pomeni to neposredno nevarnost ali oviro za promet) pooblaščeno podjetje ali druga pravna ali fizična oseba, ki je registrirana za tako dejavnost ter zagotavlja primeren prostor za parkiranje in čuvanje odstranjenih vozil. Upnik je v obravnavanem primeru tako opravil s spornim računom zaračunano storitev na podlagi odredb, temelječih na omenjenih predpisih. Glede na navedeno je treba zaključiti, da obligacijskopravno razmerje med izvajalcem odvoza in hrambe vozila in lastnikom vozila za primere nepravilno parkiranih vozil, vzpostavlja po sili zakona določba 147. člena ZVCP (v zvezi s 36. členom omenjenega odloka) po kateri je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe (nepravilno parkiranega) vozila tisti obligacijskopravni zavezanec, ki mora plačati stroške odstranitve vozila s ceste. Taki zaključki so v skladu tudi s stališčem Ustavnega sodišča RS, zavzetim v odločbi št. U - I - 141/95 z dne 4.7.1996 (iz katere še izhaja, da ima upnik v takih primerih celo pridržno prvico po 286. členu ZOR, katerega določbe so za obligacijska razmerja neposredno uporabljive in zavezujoče).

Račun s prilogami, na katerih temelji sklep o izvršbi sodišča prve stopnje, predstavlja glede na navedene razloge verodostojno listino iz drugega odstavka 23. člena ZIZ, na podlagi katere je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo predlagano izvršbo. Dolžnica je v ugovoru izpodbijala samo pravno naravo listine, na kateri je temeljil sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi določila petega odstavka 62. člena ZIZ tudi predložilo dolžničin ugovor v rešitev sodišču druge stopnje. (Primerjaj: Načelni pravni mnenji Vrhovnega sodišča RS, objavljeni v Pravnih mnenjih št. II/99, stran 10 in 17). Sporna je bila tako le materialnopravna narava obravnavane listine. Ob takem stanju je zato lahko vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena, 384. člena in 391. člena ZPP ter 15. člena in drugega odstavka 54. člena ZIZ odločilo o dolžničinemu ugovoru kot pritožbi tako, da je sklep sodišča druge stopnje spremenilo, dolžničin ugovor kot pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.