Jedro

Odpoved v korist določenega dediča pa se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD). Odpoved dediščini se od odstopa dednega deleža razlikuje v tem, da je odpoved dediščini dedna izjava, ki učinkuje retroaktivno od smrti zapustnika dalje in gre za odpoved pravici in ne za odpoved premoženju, pridobljenem z dedovanjem. Pri odstopu dednega deleža pa gre za odstop že podedovanega premoženja, ne pa za odstop in prenos dedne pravice, ki je neprenosljiva in vezana na določeno osebo - dediča.

Izrek

I. Pritožba dedinj, A. A. in B. B., zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 13. 10. 2023, se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba dediča C. C. zoper sklep sodišča prve stopnje D 417/2022 z dne 24. 10. 2023 se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

**Obrazložitev k sklepu o napotitvi na pravdo z dne 13. 10. 2023.**

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 10. 2023 odločilo, da se dediči D. D., A. A. in B. B. napotijo na pravdo, da s tožbo proti oporočnemu dediču C. C. in potencialnimi zakonitimi dedinjami E. E., F. F. in G. G., uveljavijo zahtevek, da je zapustničina oporoka, ki jo je sodišče razglasilo 23. 9. 2021 neveljavna (točka I. izreka), pod točko II. je dediče iz točke I. izreka sklepa napotilo na pravdo, da proti oporočnemu dediču C. C. uveljavijo zahtevek na izločitev vrednostnih papirjev iz zapuščine pokojne (točka II. izreka sklepa), nadalje je odločilo, da je tožbi, na kateri je dediče napotilo, potrebno vložiti v roku tridesetih dni po pravnomočnosti sklepa in o vloženih tožbah obvestiti Nepravdni oddelek Okrajnega sodišča na Ptuju (točka III. izreka) ter odločilo, da se zapuščinska obravnava prekine, dokler pravdi ne bosta pravnomočno končani, ter da v kolikor dediči ne bodo vložili tožb v odrejenem roku in o tožbah obvestili sodišče, bo sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo dokončalo ne glede na zahtevka, glede katerih jih je napotilo na pravdo (točka IV. izreka).

2. Zoper citirani sklep vlagata pritožbo dedinji A. A. in B. B., iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče sklep odpravi v delu v katerem se ta nanaša tudi na dediča D. D. torej, da na pravdo napoti le pritožnici ne pa tudi njunega očeta D. D. Kot razlog navajata, da je D. D. 20. 9. 2021 podal sodišču pisno dedno izjavo, s katero se je dedovanju po pokojni H. H. odpovedal v korist pritožiteljic. Izjava D. D. je dokončna in je ni mogoče preklicati. Pritožnici sta prepričani, da je učinek dedne izjave D. D. v tem, da se šteje, da sploh ni postal dedič.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni pritožbeni preizkus zadeve, ki ga je sodišče opravilo na podlagi določbe 350. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP ter 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je pokazal, da je sodišče prve stopnje, glede na dejanske okoliščine primera, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi pritožbeni razlog ni utemeljen.

5. Pritožbeno ni sporno, saj to v pritožbi izrecno navajata pritožnici, da je dedič D. D. podal dedno izjavo, "s katero se je dedovanju po zapustnici odpovedal v korist pritožnic, torej dedinj A. A. in B. B." Zato ni mogoče slediti stališču pritožbe, da takšna dedna izjava pomeni, da se je dedič dediščini odpovedal. Sodišče je pravilno upoštevalo, da se je dedič D. D. priglasil dedovanju, nato pa je svoj dedni delež odstopil pritožnicama. Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič (133. člen ZD). Dedovanje je univerzalno pravno nasledstvo in dedič vstopi v vse pravice in obveznosti, ki jih je zapustnik imel ob smrti, zato odpoved dediščini ne more biti delna, ne pogojna in je tudi nepreklicna (prvi odstavek 136. člena in prvi odstavek 138. člena ZD). Odpoved v korist določenega dediča pa se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD). Odpoved dediščini se od odstopa dednega deleža razlikuje v tem, da je odpoved dediščini dedna izjava, ki učinkuje retroaktivno od smrti zapustnika dalje in gre za odpoved pravici in ne za odpoved premoženju, pridobljenem z dedovanjem. Pri odstopu dednega deleža pa gre za odstop že podedovanega premoženja, ne pa za odstop in prenos dedne pravice, ki je neprenosljiva in vezana na določeno osebo - dediča1. Zato je sodišče postopalo pravilno in D. D. kot dediča skupaj s pritožnicama ter ostalimi zakonitimi dedinjami napotilo na vložitev tožb v pravdnem postopku.

Obrazložitev k sklepu o napotitvi na pravdo z dne 24. 10. 2023. 6. S sklepom z dne 24. 10. 2023 je sodišče dediča C. C. napotilo na pravdo, da s tožbo proti A. A. in B. B. uveljavi zahtevek za izločitev celotnega premoženja iz zapuščine (točka I. izreka) ter mu naložilo vložiti tožbo v roku trideset dni po pravnomočnosti sklepa in o vloženi tožbi obvestiti Nepravdni oddelek Okrajnega sodišča na Ptuju (točka II. izreka). Zapuščinsko obravnavo je prekinilo dokler pravda ne bo pravnomočno končana ter dediča opozorilo, da v kolikor ne bo vložil tožbe v roku tridesetih dni po pravnomočnosti tega sklepa in o vložitvi tožbe obvestil nepravdno sodišče, bo sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo dokončalo ne glede na zahtevek, na katerega ga je sodišče napotilo (točka III. izreka).

7. Zoper citirani sklep vlaga pritožbo dedič C. C. Graja ga kot nepravilnega in nezakonitega, ker je po njegovem mnenju preuranjen. Ker je sodišče s sklepom z dne 13. 10. 2023 na pot pravde napotilo ostale dedinje, da proti njemu uveljavijo zahtevek, da je zapustničina oporoka neveljavna, je preuranjeno napotilo na pot pravde pritožitelja z izločitvenim zahtevkom. Smiselno je, da se najprej reši vprašanje veljavnosti oporoke. Če bo ta obveljala, oporočni dedič ne bo imel pravnega interesa uveljavljati izločitveni zahtevek. Meni, da se mora odločitev o njegovi napotitvi na pravdo pridržati do trenutka, ko bo ugotovljeno, ali se oporoka šteje za veljavno.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožitelj je na zapuščinski obravnavi podal zahtevek na izločitev iz zapuščine po 32. členu ZD, z utemeljitvijo, da je s svojim delom in sredstvi od leta 1966 do smrti zapustnice prispeval k ohranitvi kmetije in vsega premoženja zapustnice, zato uveljavlja zahtevek, da je na celotnem premoženju zapustnice pridobil lastninsko pravico. Zahtevi za izločitev celotnega premoženja iz zapuščine sta dedinji A. A. in B. B. nasprotovali.

10. Zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o utemeljenosti izločitvenega zahtevka. Zato je ravnalo pravilno in skladno z določbo 212. člena ZD prekinilo zapuščinsko obravnavo, pritožnika pa napotilo na pravdo. Med dediči je namreč spor zaradi zahteve pritožitelja, zapustničinega potomca, ki je živel z njo v skupnosti, da se mu iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustničinega premoženja. Tak spor se lahko rešuje zgolj v pravdnem postopku. V primeru, da bo dedič C. C. v pravdi uspel in bi prišlo do izločitve premoženja zaradi lastništva pritožitelja, zapuščinsko sodišče izločenega premoženja ne bo zajelo v obsegu zapuščine.

11. Izločitveni zahtevek bi lahko dedič vložil do konca zapuščinske obravnave2. Ker ga je vložil na naroku 26. 1. 2023, je sodišče ravnalo pravilno ko ga je z izpodbijanim sklepom napotilo na pravdo3. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je odločitev sodišča preuranjena. Pravilnosti odločitve ne spremeni dejstvo, da je sodišče, s sklepom z dne 13. 10. 2023, na pravdo napotilo ostale dedinje, da zoper pritožitelja, torej C. C., vložijo tožbo, s katero uveljavijo zahtevek, da je zapustničina oporoka, s katero je pritožitelja določila za dediča, neveljavna. Kako bosta procesno potekali pravdi, ki ju bodo pritožitelj in ostali dediči sprožili, se bo odločalo v pravdnih postopkih.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in oba izpodbijana sklepa potrdilo (določbi 153. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 VSRS Sklep II Ips 83/2021. 2 VSRS II Ips 359/2009, II Ips 981/2008 in VSL I Cp 1683/2018. 3 Sodna praksa je zavzela utrjeno stališče, da v situaciji, ko je stranka sodelovala v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku in celo uveljavljala izločitveni zahtevek, pa ga kasneje umaknila oziroma ga v pravdi ni uveljavljala, lahko svoje pravice uveljavlja le še v pravdi. Ker navedena sodna praksa zavzema stališče, da gre pri izločitvenem zahtevku bolj za dednopravno kot za stvarnopravno pravico, saj se uveljavlja v zapuščini, lahko po končanem zapuščinskem postopku stranka to svojo pravico (izločitveni zahtevek) uveljavlja le še v pravdi, kadar so podani pogoji za obnovo postopka (224. člen ZD).