Jedro

Tožnica ni upravičena do plačila dodatka za stalno pripravljenost v spornem obdobju, ker je ure stalne pripravljenosti kompenzirala z odsotnostjo v rednem delovnem času in z opravljenimi nadurami, za kar je prejela plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna obračunati neizplačan dodatek za čas stalne pripravljenosti za čas od 1. 10. 2007 do 30. 6. 2012 v bruto znesku 12.913,20 EUR ter izplačati pripadajoče neto zneske, po plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost od bruto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in je toženi stranki dolžna povrniti stroške v znesku 2.368,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožnice.

Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izvajanju dokazov ravnalo pristransko ter prekoračilo meje tožbenega zahtevka, ko je obravnavo stalne pripravljenosti razširilo na preverjanje rednega dela in nadur tožnice. Tožena stranka ni vzpostavila in vodila evidenc o izrabi delovnega časa, ki bi jih morala in v dokazne namene tudi ni predložila obeh nadomestnih evidenc o delu in delovnem času, ki jih vodi Varna hiša, ampak le eno. Na obstoj računalniške baze podatkov o delu in učinkih delovnega časa, ki jo je vzpostavilo MDDSZ v vseh varnih hišah, je tožnica že večkrat opozorila sodišče. Navaja, da v postopku pred sodiščem ni izpovedovala, da kompenzacija ur pri toženi stranki ni potekala, kot tudi ni zanikala pričakovanj direktorja, da se ure stalne pripravljenosti kompenzirajo. O tem, če bo stalno pripravljenost kompenzirala ali ne, se je v času, ko je varno hišo vodila tožnica, odločala vsaka delavka zase. Izpovedala je, da ni kompenzirala ur stalne pripravljenosti, ampak ure, ki jih je na delovnem mestu strokovne delavke opravila v okviru vodenja programa, torej v povečanem obsegu znotraj delovnega časa. Z naložitvijo nadurnega dela tožnici je tožena stranka dejansko tudi priznala, da nalog vodenja ni bilo mogoče v celoti opraviti v rednem delovnem času, ne glede na to, kaj je kasneje v postopku pred sodiščem zatrjevala. Okoliščin, da je pri toženi stranki potekala kompenzacija ur, sodišču torej ne bi bilo potrebno ugotavljati, ugotoviti bi moralo, če je tožnica kompenzirala prav vse ure stalne pripravljenosti in ne katerih drugih in v kakšnem obsegu. Listine, na katere se v 18. točki obrazložitve sklicuje sodišče, ne dokazujejo, da je v spornem obdobju tožnica kompenzirala ure stalne pripravljenosti, ali koliko teh ur naj bi kompenzirala.

Navaja, da so 19., 20. in 29. točka obrazložitve med seboj v nasprotju. Tožena stranka naj bi se po eni strani upravičeno odločila, da 20 % dodatka za stalno pripravljenost ne bo izplačevala (ker ni imela potrebnih finančnih sredstev), po drugi strani pa naj bi stalno pripravljenost tožnici izplačevala kot nadure. Sodišče prve stopnje je prezrlo izrecno pojasnilo, da je bil direktor dolžan priskrbeti sredstva iz drugih virov, če je bila stalna pripravljenost dogovorjena. Ker so sredstva iz drugih virov obstajala, obrazložitev o pomanjkanju finančnih sredstev nima osnove.

V 21. točki obrazložitve se sodišče sklicuje na pričanje A.A., sedanje vodje programa. V prepisu zvočnega posnetka ni izkazana njena izpovedba, kot jo obrazlaga sodišče. Priča je povedala, da je nekako nadaljevala z utečenim načinom organiziranja dela. Ure stalne pripravljenosti kompenzira, kompenzirajo jih tudi strokovne delavke. Njena izpovedba zato ne dokazuje, da priča dela na enak način, kot je prej delala tožnica. Navaja, da se obrazložitvi (23. in 24. točka) glede potrebnih evidenc o delovnem času nasprotujeta. Izvedensko mnenje izkazuje opravljenih 5520 ur stalne pripravljenosti, za katere bi šel tožnici dodatek v znesku 12.749,33 EUR bruto, če bi opravila vse delovne ure in ji z nadurami ni bila izplačana stalna pripravljenost. Predlog tožnice glede ur neporabljenega dopusta je sodišče zavrnilo kot prepozen, čeprav je o neporabljenih urah izpovedala že na prvem naroku za glavno obravnavo.

Tožnica tudi ni potrdila, da je ure stalne pripravljenosti kompenzirala z nadurami. Da je z nadurami izplačal stalno pripravljenost ni izpovedal niti direktor tožene stranke, ki je povedal le, da so delavke prejele nadure za aktivne ure stalne pripravljenosti.

Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje o primanjkljaju delovnih ur, ker ni upoštevalo dokaznih predlogov tožnice, od toženke ni zahtevalo dopolnitve evidence z računalniško bazo podatkov, ni ocenilo vpliva delovnih pogojev tožnice na njen prosti čas, sodišče je tudi napačno ugotovilo, da kršitve pravic in diskriminatornosti ni bilo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 232/2014 z dne 12. 6. 2014 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva obračun in izplačilo dodatka za stalno pripravljenost za čas od 11. 10. 2007 do 30. 6. 2012 v bruto znesku 12.913,20 EUR. Dodatek za stalno pripravljenost je po določbi 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) zakonska pravica javnega uslužbenca.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev. Ta dejstva so predvsem naslednja: - tožnica je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju na delovnem mestu „koordinatorka dela za pomoč ...“ po pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 12. 1996 ter z Aneksom z dne 21. 8. 2008 k pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu „strokovni delavec storitve“ do 1. 7. 2012, ko se je upokojila, - z odredbo št. ... z dne 22. 5. 2003 je bilo odrejeno izvajanje stalne pripravljenosti v okviru programa Varna hiša, - med strankama ni bilo sporno, da je tožnica opravljala ure stalne pripravljenosti v okviru programa Varna hiša, - pri toženi stranki se je dejansko izvajala kompenzacija ur stalne pripravljenosti z urami odsotnosti v rednem delovnem času, pisnega dogovora o kompenzaciji delovnih ur ni bilo, temveč je šlo za ustni dogovor in utečeno prakso, - tožena stranka ni dosledno spoštovala določbe 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006 in naslednji), ki delodajalcu nalagajo dolžnost vodenja natančne evidence o izrabi delovnega časa, - izvedenec je pri svojem mnenju upošteval izračune in vrednotenje ur, podanih s strani tožnice in tožene stranke ter spisno dokumentacijo.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo meje tožbenega zahtevka, ker je sodišče prve stopnje obravnavo stalne pripravljenosti razširilo na preverjanje rednega dela in nadurnega dela tožnice. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenemu sklepu zavzelo jasno stališče, da je dokazno breme na strani tožene stranke v kolikor se ne strinja s številom ur stalne pripravljenosti prikazanih s strani tožnice (212. člen ZPP). Tožena stranka je torej v okviru dokaznega bremena dokazovala, da je prišlo do preplačila nadur in do manjka rednih ur zaradi sistema kompenzacije z urami stalne pripravljenosti.

10. Dejstvo, da je tožena stranka pomanjkljivo vodila evidenco delovnega časa, ne pomeni, da tožena stranka ne more dokazovati izrabe delovnega časa z ustreznimi listinami. Pri tem je bistveno, da ni sporen sam obstoj sistema kompenzacij, sporno je le, ali je sistem veljal tudi za tožnico. Iz njene izpovedi namreč izhaja, da sama ni kompenzirala ur stalne pripravljenosti, ampak le ure, ki jih je opravila v povečanem obsegu znotraj delovnega časa. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do plačila dodatka za stalno pripravljenost v spornem obdobju, ker je dokazana kompenzacija delovnih ur. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje strinja, zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje sledilo toženi stranki, da je tožnica v spornem obdobju kompenzirala vse ure stalne pripravljenosti. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo mnenje sodnega izvedenca, ki je opravil izračun števila ur stalne pripravljenosti, pri tem pa je upošteval, da je tožnica že prejela znesek za 360 ur stalne pripravljenosti, upošteval pa je tudi število neopravljenih ur in njihovo kompenzacijo z urami stalne pripravljenosti, kakor tudi dejansko kompenzacijo ur stalne pripravljenosti z opravljenimi nadurami, saj iz izpovedi direktorja izhaja, da so delavke Varne hiše prejele plačilo za nadure v primeru aktivizacije med stalno pripravljenostjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

11. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

13. Odgovor tožene stranke ni prispeval k odločitvi, zato tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).