Jedro

S tem, ko pri podjetju A.A.A. ne gre za podjetje iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV, ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z odločbo prve stopnje ugodil tožnikovemu zahtevku in mu priznal status vojnega veterana - obveznika delovne dolžnosti za čas od 28. 6. 1991 do 18. 7. 1991, ter odločil, da se mu omenjeni čas upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: Ministrstvo) je v postopku revizije z izpodbijano odločbo prvostopno odločbo odpravilo in odločilo, da se tožniku ne prizna statusa vojnega veterana in pravic na tej podlagi. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ pri odločanju napačno uporabil materialno pravo. Iz listin, zbranih v postopku pred organom prve stopnje namreč sledi, da je tožnik med vojaško agresijo na Slovenijo leta 1991 v podjetju A.A.A., ki je izdelovalo protitankovske ovire za postavitev barikad, kot direktor podjetja nedvomno opravljal zahtevne in za obrambo Slovenije pomembne naloge. Vendar pa iz zbranih podatkov sledi, da pri A.A.A. ne gre za podjetje iz točke j) 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06 - UPB, v nadaljevanju: ZVV), na kateri temelji prvostopna odločba. Podjetje A.A.A. je sicer izvajalo pomembne naloge, ko je iz železniških tirov izdelovalo protitankovske ovire, vendar pa ni našteto med podjetji, ki jih je Izvršni svet Skupščine RS leta 1991 s sklepom na podlagi 36. člena Zakona o obrambi in zaščiti določil kot podjetja, ki so bila posebnega pomena za obrambo in zaščito. Ker torej tožnik ni bil obveznik delovne dolžnosti v podjetju iz točke j) 7. alinee 2. člena ZVV, se mu posledično ne prizna status vojnega veterana na omenjeni pravni podlagi. Drugostopni organ ugotavlja še, da tožnik tudi pogojev za priznanje statusa vojnega veterana na podlagi 6. alinee 2. člena ZVV ne izpolnjuje. Iz zbranih dokazov namreč ni mogoče zaključiti, da bi bila v podjetju aktivirana narodna zaščita s strani pristojnega organa in da bi tožnik izvajal naloge varovanja kot oborožen pripadnik narodne zaščite. Iz zbranih izjav nasprotno sledi, da je bila narodna zaščita v podjetju organizirana samoiniciativno na osnovi tožnikove pobude. Povezani so bili s Krajevno skupnostjo B., samo podjetje pa se ni varovalo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da drugostopni organ ni upošteval vseh dokumentov, ki jih je predložil prvostopni Upravni enoti. V izpodbijani odločbi je citirana samo izjava priče C.C. iz leta 2002, ni pa upoštevan dokument "A.A.A. v vojni za osamosvojitev Slovenije leta 1991" iz leta 2004, ki je potrjen s strani prič C.C. in D.D. in ki potrjuje oborožene aktivnosti narodne zaščite v podjetju. Iz dokumenta sledi, da izjava priče ni točna. Zato tožnik sodišču predlaga, da mu prizna status vojnega veterana na podlagi omenjenega dokumenta.

Ministrstvo v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih ugotovitvah iz izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov kot nesporno sledi, da je tožnik sprva (v vlogi) uveljavljal, da se mu prizna status vojnega veterana na podlagi točke d) 2. člena ZVV, med postopkom na prvi stopnji pa zahtevek spremenil in zahteval, da se mu status prizna po določbi točke j) 7. alinee drugega odstavka 2. člena istega zakona. Drugega oziroma drugačnega zahtevka tožnik v postopku ni podal in o takšnem - spremenjenem zahtevku - je bilo tudi odločeno s prvostopno odločbo. Za razlogovanje o izpolnjevanju pogojev po 6. alinei 2. člena ZVV v postopku revizije torej ni bilo nobene podlage in je zato obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu vsaj nepotrebna. Obenem pa so iz istih razlogov nerelevantni tudi tožbeni ugovori v tej smeri.

Za odločitev je torej v konkretnem primeru pomembno samo, ali so za priznanje zahtevanega statusa izpolnjeni pogoji iz točke j) 7. alinee drugega odstavka 2. člena. Po tej določbi je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Slovenijo opravljala naloge kot obveznik delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija - oddajniki in zveze in ki je dejansko izvajala naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. Glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa po tej določbi pa drugostopni organ pravilno ugotovi, da je tožnik v postopku dokazal, da je kot direktor podjetja A.A.A. v času vojaške agresije na Slovenijo izvajal naloge povezane z izdelavo protitankovskih ovir za postavitev barikad ter s tem opravljal zahtevne in za obrambo Slovenije pomembne naloge. Vendar pa obenem pravilno ugotovi, da pri podjetju A.A.A. ne gre za podjetje iz citirane zakonske določbe. Temu tudi tožnik ne ugovarja. To pa pomeni, kot pravilno poudari že drugostopni organ, da ni izpolnjen eden od zakonskih pogojev, saj se status vojnega veterana lahko po tej določbi prizna samo, če so se delovne dolžnosti izvajale v podjetjih, ki jih ta določba navaja taksativno (in ne primeroma). Čim pa je tako, je pravilna tudi odločitev, po kateri se tožniku zahtevani status vojnega veterana ne prizna in obenem prvostopna odločba kot nezakonita odpravi.

Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.