Jedro

V položaju, ko je sprememba obtožnega predloga posledica spremenjenih okoliščin, nastalih na glavni obravnavi, ki so pokazale, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se obdolženec preganja na predlog, je treba šteti, da je oškodovanka izvedela za kaznivo dejanje in za vse njegove bistvene okoliščine v popolnem obsegu šele v trenutku spremembe obtožnega predloga. Zato je šele takrat začel teči rok, ki je za podajo predloga za pregon predpisan v 1. odstavku 52. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s pravnomočnim sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 22.12.2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 8.4.2003 kršena določba 5. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici je s sklepom z dne 8.4.2003 po 1. odstavku 61. člena KZ obd. M.P. izreklo sodni opomin, ker je ugotovilo, da je storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da mora povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 22.12.2004 ob reševanju zagovornikove pritožbe sklep sodišča prve stopnje po 393. členu v zvezi z 2. točko 1. odstavka 352. člena ZKP razveljavilo in obtožni predlog zavrglo. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je izreklo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je vrhovna državna tožilka K.U.K. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spozna, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in glede na to, da je vložena v obdolženčevo škodo, ugotovi le, da je pritožbeno sodišče kršilo 5. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Na podlagi določbe 2. odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče vročilo zahtevo za varstvo zakonitosti obd. M.P., ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po stališču zahteve je sodišče druge stopnje s sprejeto odločitvijo prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obdolženec je bil prvotno obdolžen kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, državna tožilka pa je na glavni obravnavi 8.4.2003 obtožni predlog modificirala tako, da je obdolžencu očitala storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Ko napada odločitev sodišča druge stopnje, zahteva poudarja, da je spregledalo dejstvo, da se je oškodovanka strinjala s tem, da se kazenski pregon nadaljuje po spremenjenem obtožnem predlogu. Slednje je razvidno iz zapisa njene izjave na glavni obravnavi 8.4.2003. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 8.4.2003 (list. št. 52 in 53) sledi, da je državna tožilka po končanem dokaznem postopku spremenila obtožni predlog, s katerim je bilo obdolžencu očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. S spremenjenim obtožnim predlogom ga je obdolžila, da je storil kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Potem ko se je obdolženec izjavil o spremembi in ko mu jo je sodnik pojasnil, je oškodovanka, kot je zapisano v zapisniku glavne obravnave, izjavila, da vztraja pri kazenskem pregonu. Sodišče prve stopnje je po končani glavni obravnavi obdolžencu izreklo sodni opomin, sodišče druge stopnje pa je nato ob izrekanju zagovornikove pritožbe sprejelo izpodbijano odločitev. Bistvo le-te je v ugotovitvi, da je kazensko ovadbo v smeri suma storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ vložil oškodovankin sin Ž.M., ne pa sama oškodovanka. Ker je do modifikacije v smeri predlagalnega delikta prišlo na glavni obravnavi v procesni situaciji, ko oškodovanka ni bila tista, ki je kazensko ovadbo dne 30.5.2000 tudi podala, bi po stališču pritožbenega sodišča moralo sodišče prve stopnje obravnavo prekiniti in oškodovanko pozvati, naj se izjasni, ali pri kazenskem pregonu vztraja ali ne. Štelo je, da potrebnega oškodovankinega predloga za kazenski pregon ni bilo ter je zato sklep o sodnem opominu razveljavilo in obtožni predlog zavrglo.

V uradnem zaznamku policijske postaje z dne 30.5.2000 (list. št. 5) o sprejemu ustne kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon je navedeno, da je kaznivo dejanje naznanil oškodovankin sin Ž.M. Oškodovanka sama ni vložila kazenske ovadbe. Državna tožilka je vložila obtožni predlog zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, to je za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pri tem ni predpisano, da je za njegov pregon potreben predlog oškodovanca. Zato za vložitev obtožnega predloga ni bilo odločilno, katera oseba je podala kazensko ovadbo.

V vloženem obtožnem predlogu je bilo obdolžencu očitano, da je oškodovanko tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njenega telesa, poškodba pa je bila prizadejana s sredstvom, s katerim se lahko telo hudo poškoduje s tem, da je dne 15.5.2000 okrog 18. ure na poti, ki poteka pod gospodarskim poslopjem v Š. s približno štirimetrskim kolom udaril M.M. po glavi, rokah, v predel trebuha in prsi na desni strani, tako da ji je povzročil udarnino glave, udarnino prsnega koša, udarnino desne nadlahti in podlahti s črnicami in podplutbami, zaradi česar je bil oslabljen del njenega telesa. Po obtožnem predlogu, spremenjenem na glavni obravnavi, pa je obdolžencu očitano, da je z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost ošk. M.M. s tem, da jo je v navedenih krajevnih in časovnih okoliščinah udaril z daljšim kolom, tako da je padla po tleh, pri čemer je utrpela podplutbo nadlahti in podlahti desne roke ter občutljivost desne strani prsnega koša. Navedena sprememba obtožnega predloga je posledica novih, spremenjenih okoliščin, nastalih na glavni obravnavi. Te so pokazale, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se obdolženec preganja na predlog. V takem položaju je treba šteti, da je oškodovanka izvedela za kaznivo dejanje in za vse njegove bistvene okoliščine v popolnem obsegu šele v trenutku spremembe obtožnega predloga in takrat je začel teči rok, ki je za podajo predloga za pregon predpisan v 1. odstavku 52. člena ZKP. Le v primeru nespremenjenih dejanskih okoliščin predlog za pregon ne bi bil podan pravočasno.

Na podlagi utemeljitve, ki jo vsebuje drugostopenjska sodba, je mogoče sklepati, da je sodišče nastali položaj sicer pravilno presodilo. Glede na že navedeno izjavo oškodovanke, ki jo je v dani situaciji šteti kot njen predlog za kazenski pregon obdolženca, pa ni imelo podlage za ugotovitev, da tega predloga ni bilo in tudi ne za izpodbijano odločitev. Zahteva vrhovne državne tožilke ima prav, da je sodišče druge stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti. Ker pa je zahteva vložena v obdolženčevo škodo, je ugotovilo le, da je bil zakon prekršen, in sicer kršena določba 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ne da bi posegalo v pravnomočni sklep (1. odstavek 426. člena ZKP).