Jedro

Odpravo nastanka škodljivih posledic zaradi razveljavitve zakona oziroma podzakonskega akta, ki ne učinkuje neposredno brez izdanega posamičnega akta, je mogoče zahtevati na podlagi 1. odstavka 46. člena ZUstS samo v primeru, da je bil izdan posamični akt na podlagi razveljavljenih predpisov. Zato v takem primeru ni mogoče uporabiti 3. odstavka navedenega člena ZUstS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1874/2002-6 z dne 6.11.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9.8.2002, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote C. z dne 19.1.2001. Z njim je prvostopni upravni organ zavgel tožničino vlogo za odpravo škodljivih posledic, ki je bila vložena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi 30. člena Zakona o začasnem zatočišču (ZZZat) in o odpravi Uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane BIH (Uredba).

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo pravnemu stališču tožene stranke, da na podlagi citirane odločbe ustavnega sodišča lahko zahtevo za odpravo posledic uveljavlja le tista oseba, ki so ji nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, ki je bil sprejet na podlagi razveljavljene zakonske določbe in odpravljene uredbe. Obstoj posamičnega akta je torej pogoj za uveljavljanje odprave škodljivih posledic. Na podlagi podatkov iz upravnih spisov je ugotovilo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno preizkusila vsa odločilna dejstva, ki morajo biti podana, da lahko oseba uveljavlja odpravo škodljivih posledic, ki so ji nastale z uporabo odpravljenih predpisov. Tožnica ni podala vloge za priznanje začasnega zatočišča na podlagi razveljavnega 30. člena ZZZat in odpravljene Uredbe in ji pristojni upravni organ tudi ni izdal posamičnega akta oziroma odločbe. Zato ne sodi v krog oseb, ki jim je z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije priznana pravica, da zahtevajo odpravo škodljivih posledic, ki so jim nastale s posamičnim aktom. Presodilo je tudi tožničina ugovora, da upravna enota ni želela sprejeti njene vloge za priznanje začasnega zatočišča in da je v njenem primeru upravni organ nezakonito posloval, ker naj bi odklonil sprejem njene vloge. Za to trditev tožnice ni ponudila nobenih dokazov in je zato ni upoštevalo.

Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Navaja, da je imela v Republiki Sloveniji status začasnega begunca do 31.7.1997, po tem pa takega statusa na podlagi Uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča za državljane BIH ni več mogla podaljšati. Ko je Ustavno sodišče Republike Slovenije kasneje razveljavilo 30. člen ZZZat in odpravilo Uredbo, je v roku vložila zahtevo za odpravo škodljivih posledic. Te posledice so tožnici nastale na podlagi prej naštetih razvljavljenih oziroma odpravljenih protiustavnih predpisov. Zato bi moralo sodišče o tem odločiti in ji dati možnost za dokazovanje njenih trditev. Sklicuje se na identično zadevo, v kateri je prvostopno sodišče odločilo s sodbo, opr. št. U 1759/2002-6 z dne 20.11.2002, drugače, saj je v tem primeru tožbi ugodilo. Z drugačno odločitvijo v izpodbijani sodbi, čeprav gre za identično zadevo, je po mnenju tožnice kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic in tudi enakosti pred zakonom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Procesnih kršitev pritožbeno sodišče ni ugotovilo, pritožbeni razlogi pa tudi ne vsebujejo nobene trditve, katere kršitve naj bi storilo sodišče prve stopnje. Zato ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela podlage za ugoditev pritožbi in da je v obravnavanem primeru lahko podlaga za uveljavljanje odprave nastalih škodljivih posledic, zaradi odprave podzakonskega akta, izdan posamični akt. Zato ni pravilno stališče pritožbe, da so škodljive posledice za tožnico nastale neposredno na podlagi razveljavljenih predpisov, kar je primer, ki ga obravnava 3.odstavek 46.člena Zakona o Ustavnem sodišču(ZUstS). Ta določba zakona v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ampak je materialnopravna podlaga za presojo možna le na podlagi 1.odstavka 46.člena ZUstS. Odpravljena zakonska določba in Uredba nista predpisa, na podlagi katerih bi lahko nastale škodljive posledice neposredno in brez posamičnega upravnega akta izdanega na njegovi podlagi. Tak akt pa tožnici - po ugotovitvah tožene stranke - ki jim je pravilno pritrdilo tudi prvostopno sodišče, ni bil izdan. Tožnica tudi ni ponudila nobenega dokaza o tem, da je izdajo akta zahtevala, izkazala pa tudi ni, da je bila izdaja takega akta odklonjena.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, ki daje pritožbenemu sodišču v presojo vprašanje drugačne odločitve prvostopnega sodišča v identičnem primeru. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v spis Upravnega sodišče v Ljubljani opr.št. 1759/2002. Ugotovilo je, da je bila s sodbo z dne 20.11.2002 odpravljena odločba tožene stranke zaradi pomanjkljivih ugotovitev tožene stranke o tem, ali sta tožnici zahtevali priznanje začasnega zatočišča ali ne. Obravnavani primer zato ni identičen. Sodišče prve stopnje je, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo, da pavšalnih navedb, da je bila tožnica ovirana pri uveljavljanju pravice, ni mogoče upoštevati, saj zanje tudi ni ponudila nobenih dokazov.

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).