Jedro

Ker je bila tožnica, sicer invalid III. kategorije, na dan 31. 12. 2012 uživalka vdovske pokojnine in ni bila obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, določba 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 zanjo ni uporabljiva in ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 še v času, ko ZPIZ-1 ni več veljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 2. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 13. 1. 2014 in priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine od 21. 9. 2013 dalje ter povrnitev stroškov tega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je imela na dan 31. 12. 2012 status delovnega invalida III. kategorije, ki ga je pridobila na podlagi odločbe toženca od 17. 5. 2006 dalje. Na dan 31. 12. 2012 je bila uživalka vdovske pokojnine po pokojnem možu, pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) pa je izpolnila 21. 9. 2013. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določilo četrtega odstavka 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Po njenem se ta določba nanaša ne samo na osebe, ki so imele na dan 31. 12. 2012 status zavarovanca, ampak na vse osebe, ki izpolnjujejo preostale pogoje ter so kdajkoli imele status zavarovanca. Vztraja, da je izpolnjevala oba posebna pogoja, ki se zahtevata po tej določbi in sicer ji je na dan 31. 12. 2012 manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj, na dan 31. 12. 2012 pa je imela tudi status delovnega invalida III. kategorije invalidnosti, pri čemer pravic iz tega naslova ni uživala, ampak je bila na dan 31. 12. 2012 uživalka vdovske pokojnine. Vztraja, da je določbo četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 treba upoštevati širše in da je v skladu s 45. točko 7. člena ZPIZ-2 mišljen zavarovanec, ki je bil kadarkoli obvezno in prostovoljno zavarovan in ne izključno zavarovanec, ki je na dan 31. 12. 2012 imel status zavarovanca. Naslovno sodišče je preveč ozko razlagalo citirano določbo ZPIZ-2, predvsem pojem zavarovanca, saj drugače do pokojnine po ZPIZ-1 sploh ne bi bili upravičeni delovni invalidi, ki na dan 31. 12. 2012 niso vključeni v obvezno ali prostovoljno zavarovanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 24. 2. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 13. 1. 2014. Sporno pa je vprašanje, ali tožnica izpolnjuje pogoje, da bi se v času uveljavitve ZPIZ-2 upokojila pod pogoji določenimi v ZPIZ-1, to je po zakonu veljavnem do 31. 12. 2012. 6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v prehodni določbi 394. člena ZPIZ-2. Ta določa, da zavarovanec, ki mu je dan 31. 12. 2012 manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj in ima na ta dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. Invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki je na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in mu je na ta dan manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnica od 17. 5. 2006 delovni invalid III. kategorije invalidnosti in je bila od 1. 10. 2009 in tudi na dan 31. 12. 2012, uživalka vdovske pokojnine.

8. Po definiciji, določeni v 39. točki 7. člena ZPIZ-2 je uživalec pokojnine oseba, ki ima v skladu s tem zakonom, predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona ali mednarodno pogodbo, pravico do uživanja pokojnine iz obveznega zavarovanja. Po definiciji iz 45. točke 7. člena ZPIZ-2 pa je zavarovanec oseba, ki je v skladu s tem zakonom obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje.

Pomeni, da tožnica kot uživalka vdovske pokojnine ni vključena v obvezno ali prostovoljno zavarovanje.

9. Ker je bila tožnica na dan 31. 12. 2012 uživalka vdovske pokojnine in ni bila obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, določba četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2 zanjo ni uporabljiva in tožnica ne more uveljaviti pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 še v času, ko ZPIZ-1 ni več veljal. 10. Pritožba zmotno meni, da se določba ZPIZ-2 nanaša tudi na osebe, ki so kdajkoli imele status zavarovane osebe in so bile obvezno ali prostovoljno vključene v obvezno zavarovanje in ne le na tiste osebe, ki so imele status zavarovanca na dan 31. 12. 2012. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje je namen prehodne določbe 394. člena ZPIZ-1, da se aktivnim osebam omogoči upokojitev po milejših pogojih ZPIZ-1, ne pa tudi ostalim osebam, ki nimajo takšnega statusa in že uživajo pravice iz sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker gre za prehodno določbo, jo je potrebno razlagati restriktivno.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.