Jedro

Ker so se razmere v Makedoniji po podpisu sporazuma med makedonsko vlado in upornimi Albanci na Ohridu leta 2001 umirile, pri tožnici ne obstojijo razlogi za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1765/2002-12 z dne 16.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), v zvezi z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 1.8.2002 (1. točka izreka), s sklepom pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za priznanje azila v Republiki Sloveniji, hkrati pa odločila, da mora zapustiti državo v 15 dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku. Tožena stranka je o tožničini prošnji odločala že drugič. S sodbo in sklepom, št. U 151/2002-7 z dne 13.2.2002 je sodišče prve stopnje tožničini tožbi tedaj ugodilo in odločbo tožene stranke z dne 17.12.2001 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tedaj je sodišče ugotovilo, da je tožnica med postopkom navajala dejstva in priložila dokaze, iz katerih bi se lahko sklepalo, da je bila v Makedoniji preganjana kot pripadnica manjšine zaradi svoje muslimanske veroizpovedi.

V izpodbijani sodbi pa sodišče iz upravnih spisov in navedb v tožbi ugotavlja, da je tožnica kot razlog za zapustitev matične države Makedonije navedla, da se boji Makedoncev, ker nenehno nadlegujejo Muslimane, jih žalijo in jim požigajo vse, kar je v njihovi lasti. Tožena stranka je proučila grozilno pismo oziroma letak, ki ga je priložila tožnica. Po stališču sodišča prve stopnje je pravilno ugotovila, da paravojaška formacija Makedonije ne grozi pripadnikom bosanske manjšine, kar je tudi tožnica. Letak ni bil namenjen njej osebno in zato ne gre za njeno individualno preganjanje. V Makedoniji je šlo leta 2001 za spor med Makedonci in Albanci in ne med Makedonci in prebivalci bosanske narodnosti. Iz poročil, ki jih je proučila tožena stranka, ne izhaja, da bi bili Bosanci žrtve spopadov, tožnica pa tudi ni bila članica nobene politične stranke. Sodišče se zato strinja z oceno tožene stranke, da je tožnica zapustila matično državo zaradi splošnih razmer in ker se je bala. Odpovedi delovnega razmerja ni dobila, saj se je sama odločila, da prekine delovno razmerje. Zato je pravilna ocena tožene stranke, da tožnica ni bila pregnana zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji.

Tožena stranka se je opredelila do razlogov, določenih z Ženevsko konvencijo in tudi navedla svoje sklepanje in ugotovitve. Proučila je sedanje razmere v Makedoniji in tudi v B., od koder prihaja tožnica. Makedonijo je zapustila v avgustu 2001, ko so se tam razmere že začele umirjati, in sicer po podpisu sporazuma v Ohridu med Makedonci in Albanci. Razmere v Makedoniji so se umirile, saj so bile realizirane zahteve albanske manjšine. Razmere v B. so umirjene in se tožnica lahko vrne v to mesto brez strahu, da bi bilo njeno življenje ogroženo, ali da bi ob vrnitvi bila izpostavljena mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Njeno stanovanje ni porušeno. Sodišče je sledilo stališču tožene stranke, da niso podani pogoji za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno sklepala, da je strah tožnice pred vrnitvijo v matično državo oziroma v B. neutemeljen. Določitev roka za zapustitev Republike Slovenije pa je v skladu z določbo 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Ker tožnica nima sredstev za preživljanje, jo je sodišče prve stopnje oprostilo plačila sodnih taks, nadaljnemu predlogu za oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov, pa ni ugodilo.

V svoji pritožbi tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi odločbo tožene stranke z dne 1.8.2002 in ugodi predlogu tožnice za priznanje azila v Republiki Sloveniji, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je v postopku jasno izpovedala in da tudi ni sporno, da je v matični državi že bila izpostavljena šikaniranju, ponižujočemu in nečloveškemu ravnanju ter izkazuje utemeljen strah, da bi ji tako ravnanje sledilo tudi ob vrnitvi. Organi odločanja površno in neutemeljeno sklepajo, da so v Makedoniji ogroženi le makedonski muslimani, Turki in Albanci, ne pa tudi bošnjaški muslimani, ker da o tem niso našli ustreznih poročil na internetu. V Makedoniji je manj kot 1% Bošnjakov in je tožnica tudi dostavila poročilo o tem, da so izpostavljeni nasilju in nevarnostim, ker jim uničujejo premoženje in lastnino. V B. je bilo izvedeno etnično čiščenje vseh Nemakedoncev. Zato v matični državi ne bi mogla uživati varnosti, saj je celo tamkajšnja policija vpletena v etnično preganjanje. Ugotovitveni postopek ni bil izveden v celoti, saj tožena stranka ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za nemožnost vrnitve tožnice. Med postopkom je že pojasnila, da je njena hčerka Albanka, poročena z Albancem in da so Albanci tudi njeni vnuki. Sama ne govori albansko, je pa muslimanske veroizpovedi in zaradi te veroizpovedi ogrožena. V B. so namreč tudi Bosanci islamske veroizpodvedi obravnavani kot Albanci. Religija Bosance združuje z Albanci, kar tožena stranka ni niti ugotavljala niti preverjala. Sklepanje tožene stranke, da v sporu med Makedonci in Albanci bosanska manjšina ni sodelovala, ni pravilno in to kaže, da tožena stranka ni ugotovila resničnega stanja. Iz člankov, ki jih je priložila, je nesporno razvidno, da je bosanska manjšina utrpela preganjanja. Tožena stranka je napačno sledila dikciji poročila visokega komisarja Združenih narodov za begunce, ki je dne 11.12.2001 obiskal B. Ta je ugotovil, da je bilo v spopadih uničeno 70-80 hiš in trgovin, katerih lastniki so bili Muslimani, Turki in Albanci. Poročilo govori o Muslimanih in ne zgolj o makedonskih muslimanih. Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da v njenem primeru ne gre za individualno preganjanje, saj je množični pobeg prebivalstva iz vojnega območja razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožnica bi kot samska ženska ob vrnitvi sodila v skupino posebno ranljivih ljudi. Razmere so se za Muslimane ponekod v Makedoniji lahko uredile, vendar za njo, ki je bila izpostavljena hudim okrutnostim, grožnjam in preganjanju, vrnitev v svoj kraj vsekakor ni varna.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, daje Republika Slovenija po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil pravico azila tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija) in po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil, iz humanitarnih razlogov, tudi tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Če so v letu 2001 v severozahodni Makedoniji resnično obstajale razmere, ki so bile ljudem, ki so pobegnili s tega območja, lahko podlaga za priznanje začasnega zatočišča v sosednjih državah, pa so se, po podpisu ohridskega sporazuma med predstavniki makedonske vlade in upornih Albancev v lanskem letu 2001 in po izvedbi parlamentarnih volitev v letošnjem letu 2002, razmere v tem delu Makedonije, še zlasti pa v južni Makedoniji, kjer leži tudi B., bistveno spremenile in umirile. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ob njenem ponovnem odločanju o prošnji tožnice za priznanje azila, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da pri tožnici ne obstojijo razlogi po določbi 2. ali 3. odstavka 1. člena ZAzil za priznanje pravice do azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno proučila sedanje razmere v Republiki Makedoniji in ugotovila, da so se razmere umirile in da Muslimani, še posebno nealbanske narodnosti, niso podvrženi preganjanju, nečloveškemu ali nehumanemu ravnanju. Zato je izpodbijana sodba pravilna in temelji na zakonu.

Pritožbeno sodišče pa ni odločalo o predlogu tožnice, da se jo iz humanitarnih razlogov oprosti plačila sodnih taks, saj jo je oprostilo že sodišče prve stopnje (1. odstavek 169. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.