Jedro

Sodnik, ki je sodeloval pri odločanju v izvenobravnavnem senatu, ni izločen (razlog po 5. točki 39. člena ZKP) kot član senata, ki odloča na glavni obravnavi o glavni stvari in tudi ne v postopku odločanja o pritožbi pri sodišču druge stopnje, razen če je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP.

Ker se sme pritožnik sklicevati na kršitev zakona iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384. člen ZKP), bi presojo tega procesnega dejstva na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti zahtevala situacija, v kateri bi bilo ugotovljeno, da je sicer bila kršena določba 5. točke 39. člena ZKP.

Izrek

Zahteva obs. L.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.11.2003 obs. L.S. spoznalo za krivega treh nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 1. odstavku 183. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ ter nadaljevanega kaznivega dejanja prikazovanja pornografskega gradiva po 1. odstavku 187. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ. Določilo mu je posamezne kazni od šestih mesecev zapora do enega leta in šestih mesecev zapora ter nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v enotno kazen vštelo čas, ki ga je od 6.3.2003 od 16.15 ure prebil v priporu. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter odločilo po 1. in 3. odstavku 97. člena ZKP, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornika ter pooblaščencev oškodovancev izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.3.2004 zavrnilo pritožbo obsojenca in njegovega brata ter zagovornika kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP. Odločilo je tudi, da se izdatki in nagrada zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da z zahtevo uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi v okoliščini, da je predsednica senata sodišča prve stopnje v isti zadevi sodelovala pri izdaji sklepa o podaljšanju pripora z dne 4.4.2003. Po naziranju vložnika zahteve predsednica senata v skladu z določbo 5. točke 39. člena ZKP ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti na glavni obravnavi.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Po 5. točki 39. člena ZKP sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške službe, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti. To pomeni, da sodelovanje pri izdaji odločbe nižjega sodišča izključuje sodnikovo odločanje o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem, pred istim sodiščem pa v primerih, v katerih je izdal odločbo, zoper katero je vložena pritožba ali zahteva za varstvo zakonitosti. Glede na vsebino določbe 5. točke 39. člena ZKP in razlago, sprejeto v sodni praksi, ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču. Tako sodnik, ki je sodeloval pri odločanju v izvenobravnavnem senatu, ni izločen kot član senata, ki odloča na glavni obravnavi o glavni stvari in tudi ne v postopku odločanja o pritožbi pri sodišču druge stopnje, razen če je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu ZKP.

V tej zadevi je izvenobravnavni senat s sklepom z dne 4.4.2003 na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena ZKP podaljšal pripor zoper obs. L.S. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Pri odločanju je sodelovala kot predsednica senata tudi sodnica A.L., ki je kot predsednica senata odločala v isti zadevi tudi o glavni stvari. Gre za procesni položaj, ki glede na gornjo obrazložitev ne daje podlage za izločitev sodnice in zato tudi ne za zaključek, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ob takšni ugotovitvi tudi niso odločilna izvajanja zahteve, da je obsojenec na navedeno kršitev opozoril že na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, ki je ni upoštevalo, ponovil pa v dopolnjeni pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko sodbo. Glede na določbo 384. člena ZKP, po kateri se sme pritožnik sklicevati na kršitev zakona iz 2. točke 1. odstavka 371. člena tega zakona samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, bi presojo tega procesnega dejstva zahtevala situacija, v kateri bi bilo ugotovljeno, da je sicer bila kršena določba 5. točke 39. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. L.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Ob upoštevanju slabih obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih tudi iz podatkov kazenskega spisa, je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila povprečnine.