Jedro

V primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini gre za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.

V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni po plačilu davkov in prispevkov plačati znesek 5.903,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2010 dalje (prvi odstavek točke I izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške delovnega spora (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek, tudi če bi dejansko 8 ur dnevno opravljal delo v nedeljo oziroma vseh 7 dni v tednu. Element odškodninske odgovornosti je tudi izkaz škode v vtoževani višini 100 % urne postavke za 8 ur dela za vsakega od vtoževanih neizkoriščenih dni tedenskega počitka, torej se njegov zahtevek nanaša na plačilo 8 ur za določeno število dni. Tožnik do dodatnega plačila za to delo ni upravičen, ker ZObr v 98.c členu določa, da se pripadniku SV, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatki, kot če bi delal v povprečju 174 ur. Tudi Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih pri mednarodnih organizacijah, oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki je bila sprejeta na podlagi prvega odstavka 98.c člena ZObr, v 3. členu določa, da je plača pripadnikov v mednarodnih organizacijah in na misijah določena za povprečno mesečno delovno obveznost v skladu z ZObr za 174 ur, ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Pripadniku se na mednarodnih operacijah in na misijah v času opravljanja vojaške službe izven države izplačujejo samo dodatki povračila in nadomestila, ki so določeni s to Uredbo. Tožniku torej za čas dela v tujini pripada fiksno določena plača in zgolj dodatki ter nadomestila, ki jih določa citirana Uredba. Če pa sodišče prve stopnje meni, da gre za nadomestilo, pa iz obrazložitve ni razvidno, za kakšno nadomestilo gre, oziroma odmeno česa naj bi vtoževana terjatev sploh predstavljala. Uredba namreč natančno določa, katera povračila so v času napotitve na misijo pripadnikom priznana (12. člen Uredbe), nadomestilo za neizkoriščen dan tedenskega dopusta pa ni določeno. Zato pravna podlaga za kakršnekoli denarne zneske ne obstaja, tožbeni zahtevek pa je neutemeljen. Navaja, da je plača v tujini določena v neto znesku za cel mesec, v 4. členu Uredbe pa je določeno, da plača v RS služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države. Iz tega izhaja, da je plača kot podlaga za obračun davka in prispevkov v času tožnikove napotitve služila kot plača, ki jo je tožnik prejemal na dolžnosti v RS pred napotitvijo v tujino in se torej od plače, ki jo pripadnik prejme za opravljanje vojaške službe izven države, prispevki ne plačajo. Na podlagi tega je treba zaključiti, da je tožbeni zahtevek o plačilu davkov in prispevkov neutemeljen, saj je tožena stranka svoje obveznosti iz tega naslova že v celoti izpolnila.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka v znesku 5.903,45 EUR, ker je bil kot pripadnik Slovenske vojske od 28. 8. 2008 do 28. 2. 2009, oziroma do 7. 3. 2009, napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja v mirovnih silah KFOR A. Prikrajšan je bil za 24 dni tedenskega počitka, saj mu tožena stranka na misiji ni zagotovila neprekinjenega tedenskega počitka v trajanju 24 ur.

7. Pritožbeno sodišče se glede pravice do nadomestila zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka vojaka na mednarodni misiji sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki izhaja tudi iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni Evropske unije (EU) urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom (v nadaljevanju: Direktiva). Namen tega usklajevanja na ravni Unije glede organizacije delovnega časa je zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov ter da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa. Sodišče Evropske Unije je glede tega večkrat zavzelo stališče, da pojmov "delovni čas" in "počitek" v smislu Direktive ni mogoče razumeti glede na določbe različnih ureditev držav članic, ampak da sta to pojma prava Skupnosti, ki jih je treba opredeliti glede na namen Direktive. Prav tako je tudi večkrat poudarilo, da so določbe Direktive glede maksimalnega delovnega časa in minimalnega počitka, pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne zahteve, potrebne za zagotavljanje njegove varnosti in zdravja. Pravica do minimalnega počitka je torej pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.

8. Skladno s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. - ZObr) v 97.f členu vsebuje podobno določbo, s tem da uporabi besedo "praviloma". Zakon o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV) pa v drugem odstavku 53. člena glede opravljanja vojaške službe izven države določa, da mora nadrejeni poveljnik omogočiti pripadnikom potreben počitek, glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

9. V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo. Višina odškodnine je določena v višini nadomestila, zato ne gre za klasično odškodnino za premoženjsko škodo. Zato je sodišče prve stopnje, upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, pravilno upoštevalo, da gre v primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini za posebno odškodnino, glede katere ni treba ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre torej za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni tedenskega počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Glede na navedeno pravno naravo nadomestila za neizrabljen tedenski počitek so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen iz razloga, ker Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, št. 67/2008 in spremembe; v nadaljevanju Uredba), nadomestila ne določa kot dodatka k plači. 10. Zaradi takšne pravne narave vtoževanega nadomestila tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj tožnik ne bi bil upravičen do (kakršnegakoli) plačila, ker prejema plačo za povprečno mesečno delovno obveznost v skladu z ZObr za 174 ur, ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Tožnik namreč ne vtožuje zahtevka iz naslova opravljenega dela oziroma neizplačila plače. Tudi sicer gramatikalna razlaga 98.c člena ZObr ne pripelje do zaključka, da pripadniku stalne sestave Slovenske vojske ne pripada plačilo za delo na misiji, opravljeno preko polnega delovnega časa. ZObr ne vsebuje nobene specialne določbe, ki bi določala, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi osnovne plače, kot to npr. določa Zakon o zunanjih zadevah (ZZZ-1, Uradni list RS, št. 113/2003 - UPB1 s spremembami) v tretjem odstavku 47. člena, ki določa, da je v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upoštevano pri določitvi plače. Povprečna 174-urna mesečna delovna obveza je uveljavljena pri izračunu plač v celotnem javnem sektorju že iz časov pred uveljavitvijo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami; ZSPJS), sedaj pa je v javnem sektorju povprečna mesečna delovna obveznost določena na podlagi drugega odstavka 40. člena ZSPJS, ki določa, da se plače javnih uslužbencev obračunavajo in izplačujejo na podlagi povprečne mesečne delovne obveznosti, ki izhaja iz sprejetega letnega delovnega koledarja, na podlagi 40. člena ZSPJS pa je Vlada RS sprejela Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 68/2003), izdana na podlagi 40. člena ZSPJS, ki v drugem odstavku 6. člena določa, da se povprečna mesečna delovna obveznost določi na osnovi 40 delovnih ur na teden in znaša 174 ur. 40-urna tedenska delovna obveznost temelji na določbi 42. člena ZDR, po kateri polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Na podlagi 40. člena ZSPJS je Vlada RS sprejela podobne uredbe tudi v letih 2005, 2007 in 2009, vendar imajo vse enake določbe glede povprečne mesečne delovne obveznosti (174 ur).

11. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da tožnik od dosojenega zneska ni upravičen do plačila davkov in prispevkov, ker so bili tožniku že plačani prispevki od plače po osnovi, ki bi bila obračunana, če bi tožnik delal v času misije v Sloveniji. Sodišče namreč tožniku ni prisodilo plače, od katere bi že bili plačani prispevki od osnove, kot bi tožnik prejemal plačo v Sloveniji, zato sklicevanje na Uredbo ni utemeljeno. Neto plača v tujini (v zvezi s katero se prispevki obračunavajo drugače, in sicer od plače, ki bi jo pripadnik prejemal v Sloveniji) je le osnova za izračun nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka, ki ga v tem postopku zahteva tožnik. V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Sodišče prve stopnje se je zato pri svoji odločitvi utemeljeno sklicevalo na določbe Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 13/11 in spremembe), Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 69/2012 in spremembe) in Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 in spremembe). Skladno z navedenimi predpisi se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila.

12. Ker pritožba ne navaja drugih konkretnih razlogov, je v preostalem pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pravilnosti uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik za čas od 28. 8. 2008 do 7. 3. 2009 napoten na mirovno misijo KFOR A. Na podlagi izpovedi prič in tožnika je ugotovilo, da mu tožena stranka v času misije ni zagotovila neprekinjenega tedenskega počitka v trajanju 24 ur. Tožniku je delo odrejal madžarski načelnik, ki je bil poveljnik sektorja vojne skupine B. Delo mu je odrejal (tudi) C.C., ki je bil namestnik poveljnika vojne skupine in poveljujoč vseh pripadnikov slovenske nacionalne skupine. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vse tožnikove dnevne obveznosti in delovne naloge v zvezi ter ugotovilo, da je moral biti tožnik ves čas dosegljiv, vedno je moral imeti v ta namen pri sebi telefon, prav tako je tudi ob nedeljah hodil na zunanje poslovanje. Delo je dnevno potekalo od 8.00 do 20.00 ure in sicer od ponedeljka do petka, v nedeljo pa je bil urnik sicer drugačen, vendar pa je bila obvezna jutranja telovadba, tožnik pa je imel tudi ob nedeljah zadolžitve (vsaj dve nedelji na mesec je npr. veljala povišana pripravljenost). Tožnik je tudi dežural in pisal poročila. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo nobenega povsem prostega dne. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik bodisi moral biti ves čas dosegljiv, ali pa opravljati druge naloge in ni bil prost neprekinjeno 24 ur. Ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo urno postavko tožnika, glede na podatke o tožnikovi plači ter pravilno tudi izračunalo število dni neizkoriščenega tedenskega dopusta, je tudi v tem delu pravilno odločilo o višini tožbenega zahtevka.

13. Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.