Jedro

Okvir presoje upravičenosti stranke do odloga ali obročnega plačila taks je isti kot za oprostitev njihovega plačila, in sicer je to 11. čl. ZST-1. In ne glede na to, za katero obliko gre v konkretnem primeru, mora sodišče pri odločanju skrbno presoditi vse okoliščine ter upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (4. odst. 11. čl. ZST-1).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za tožbo; 2.) ugodilo predlogu tožeče stranke za odlog plačila sodne takse za tožbo in odložilo plačilo sodne takse za tožbo za 12 mesecev.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka in predlagala njegovo razveljavitev oziroma spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožečo stranko oprosti plačila vseh sodnih taks v predmetnem postopku. Trdi, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje – da tožeča stranka nima sredstev za plačilo sodnih taks, materialnopravno zmotno pa je njegovo stališče, da tožeča stranka ni upravičena do oprostitve plačila sodnih taks, temveč le do odloga njihovega plačila, in sicer iz razloga, ker da bo le-te lahko plačala po izvedbi planiranih ukrepov finančnega prestrukturiranja. Vendar pa je treba v takšnem primeru upoštevati 3. odst. 13. čl. ZST-1, ki določa, da lahko sodišče sklep o oprostitvi plačila taks med postopkom razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Iz navedenega izhaja, da zgolj možnost kasnejše pridobitve premoženja ne predstavlja razloga za odlog plačila, ampak za oprostitev plačila sodnih taks. Ker sodišče tega ni upoštevalo, obstaja možnost, da bo tožeča stranka po izteku 12 mesecev dolžna plačati sodne takse kljub temu, da finančna reorganizacija ne bo uspela in torej ne bo razpolagala s sredstvi za njihovo plačilo. V tem primeru bi ji bila neupravičeno in brez razloga odvzeta ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. čl. Ustave RS. Zmotno je tudi stališče sodišča, da bo tožeča stranka sodne takse lahko plačala, če bo v predmetnem postopku uspela. V skladu z 2. odst. 15. čl. ZST-1 mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, vedno plačati nasprotnik te stranke. Razlogi sodišča so zato materialnopravno napačni, saj tožeči stranki v primeru uspeha sploh ne bi bilo potrebno plačati sodnih taks. Tudi iz 4. odst. 15. čl. ZST-1 izhaja, da uspeh v postopku in pridobitev premoženja ni ovira za oprostitev plačila sodnih taks, saj se tudi v tem primeru plačilo taks lahko naloži naknadno. Plačilo sodnih taks v višini 124.125,00 EUR predstavlja tako veliko obveznost, da že sama po sebi nesorazmerno omejuje dostop do sodišča, saj občutno presega dejanske sodne stroške, ki bodo nastali z odločanjem o tožbenem zahtevku, ki bo zahtevalo presojo zgolj listinskih dokazov. Tožeča stranka v predmetnem postopku zahteva vrnitev neupravičeno odtujenega premoženja v vrednosti več kot 20.166.822,07 EUR, kar je povzročilo njeno insolventnost. Kot da takšen položaj še ni dovolj, ji sodišče sedaj pogojuje pravico do sodnega varstva še s plačilom dodatnih 124.125,00 EUR, kar je po oceni tožeče stranke popolnoma nesorazmerna obveznost, katere višina je v očitnem nasprotju s 23. čl. Ustave RS.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Okvir presoje upravičenosti stranke do odloga ali obročnega plačila taks je isti kot za oprostitev njihovega plačila, in sicer je to 11. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST-1). In ne glede na to, za katero obliko gre v konkretnem primeru, mora sodišče pri odločanju skrbno presoditi vse okoliščine ter upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (4. odst. 11. čl. ZST-1). Tudi v predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ravnalo tako, na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je ponudila tožeča stranka sama, je sicer res ugotovilo, da je pri tožeči stranki nastopila insolventnost in da je imela v izkazu poslovnega izida iz zadnjega letnega poročila izkazano izgubo v višini preko 81 mio EUR, vendar pa je hkrati ugotovilo tudi, da je tožeča stranka 2.9.2009 sprejela Program ukrepov finančnega prestrukturiranja, ki ga je obravnaval njen nadzorni svet (na seji dne 3.9.2009) in dal pozitivno mnenje k navedenemu programu ukrepov. Poleg tega je direktor tožeče stranke na seji nadzornega sveta podal mnenje, da ob predpostavki izvršitve predlaganih ukrepov, obstaja več kot 50 %-na verjetnost za uspešno izvedbo finančnega prestrukturiranja tako, da bo družba znova postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. S strani poslovodstva je bilo izraženo mnenje, da je realno pričakovati, da se bodo ukrepi finančnega prestrukturiranja oz. dokapitalizacije izvedli do konca leta 2009. Navedene ugotovitve, ki jih pritožnica ne izpodbija, so tudi po mnenju pritožbenega sodišča omogočale sodišču prve stopnje zaključek, da bo tožeča stranka kljub trenutnemu stanju insolventnosti po izvedbi planiranih ukrepov finančnega prestrukturiranja s ciljem doseganja kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, po poteku 12 mesecev lahko plačala dolžno sodno takso za tožbo brez ogrožanja svoje dejavnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je torej utemeljena na podlagi 11. čl. ZST-1 in ne drži pritožbena trditev, češ da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko oprostiti plačila taks, ker da bi prišla v takšnem primeru kot je obravnavani v poštev (le) razveljavitev sklepa o taksni oprostitvi med postopkom, če bi se ugotovilo, da jih tožeča stranka zmore plačati. Ni pa utemeljena niti pritožbena trditev, češ da je bilo v obravnavanem primeru stališče sodišča prve stopnje takšno, da bo tožeča stranka lahko plačala dolžno takso z 12-mesečnim odlogom, če bo v predmetnem postopku uspela; v tem delu je namreč sodišče zgolj povzelo navedbe tožeče stranke, glede na to, da je slednja v predlogu to navajala. Upoštevati pa tudi ni mogoče trditve, da predstavlja plačilo sodnih taks v višini 124.125,00 EUR tako veliko obveznost, da že sama po sebi nesorazmerno omejuje dostop do sodišča. Gre za to, da je taksa v navedeni višini odmerjena v skladu z vrednostjo spornega predmeta, ki je ravno tako visok (20.166.822,07 EUR), zaradi česar ni možen zaključek, da se nesorazmerno omejuje dostop do sodišča, kot to zatrjuje pritožnica.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.