Jedro

Tožena stranka je s podatki (vpogledom) kazenskega spisa dokazala, da je tožnik poškodbe utrpel pri pretepu, ki ga je sam izzval, in s tem uveljavila izključitev njenih obveznosti iz zavarovalne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka plača tožniku 1.800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, to je 15 dni po vložitvi zahteve za izplačilo zavarovalnine, do izplačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 26.100,00 SIT. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so skladno s Splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 tožene stranke izključene vse obveznosti zavarovalnice za nezgode, ki nastanejo pri pretepu ali fizičnem obračunavanju, razen v primeru dokazane samoobrambe (7. tč. 1. odst. 9. čl.), iz opisa dogodka v pravnomočni sodbi v kazenskem spisu Okrožnega sodišča v Kopru opr.št. K 197/97 in sodbi pritožbenega sodišča v istem spisu pa izhaja, da so bile tožnikove poškodbe zadobljene pri pretepu, ki ga je sam izzval, zato je obveznost tožene stranke izključena. Navedbe tožnika, da ne gre za pretep ali fizični obračun, temveč za obrambo, pa po oceni sodišča ne držijo, glede na dejansko stanje, razjasnjeno v pravnomočni kazenski sodbi. Prav tako ne drži, da je bil tožnik brez vzroka fizično napaden, saj je slednji narodnostno žalil. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, in sicer iz vseh razlogov in jo izpodbija v celoti ter navaja, da gre predvsem za zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka je namreč poleg vpogleda v kazenski spis opr.št. K 197/97 predlagala zaslišanje vseh prič iz navedenega spisa, pri čemer je nekatere izrecno navedla in pojasnila, da je kazenski postopek tekel le zoper R., ki je za ta dogodek bil tudi pravnomočno spoznan za krivega in nato tudi obsojen. Čeprav v razpravnem zapisniku ni zapisano, je tožnik navedel, da se je R. v kazenskem postopku kot obdolženec zagovarjal na način, da bi se izognil odgovornosti oz. svojo odgovornost čimveč zmanjšal, kar je takrat šlo v škodo tožnika, sedaj po končanju omenjenega postopka pa bi kot priča glede poteka tega dogodka gotovo drugače izpovedal, ker mu več ne grozi kazenska odgovornost. Kljub vpogledu v citirani kazenski spis, iz sodbe ne izhaja niti ena sama izjava nobenega od zaslišanih prič in izpodbijana sodba niti ne temelji na dokaznem gradivu citiranega kazenskega spisa, povsem nepotrebno pa je bilo zavrnjeno zaslišanje predlaganih prič. V pritožbi opozarja, da pri Okrožnem sodišču v Kopru teče po tožbi iste tožeče stranke zoper Zavarovalnico A. pravda v zvezi s plačilom zavarovalnine in se je sodišče odločilo, da bo kljub isti kazenski sodbi z isto vsebino zaslišalo v pravdi vse v kazenskem postopku zaslišane priče in obdolžence in bo o utemeljenosti zahtevka odločilo šele po izvedbi teh dokazov. To je po mnenju tožeče stranke povsem pravilno. Sodišče je namreč vezano na izrek sodbe, in ne navedbe v obrazložitvi. Posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Gre pa tudi za bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj sodišče sploh ni pojasnilo, zakaj zavrača zaslišanje omenjenih prič ter zakaj se je kljub obsodilni sodbi odločilo upoštevati le njene posamezne navedbe, saj so na primer navedbe povsem nevtralne priče F., ki je bil izrecno predlagan v tej pravdi za zaslišanje, povsem drugačne od navedb v sodbi glede povzročanja spora med storilcem in tožnikom, o tem pa v izpodbijani sodbi ni ene same besede. Tožeča stranka zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, v teku katerega naj se izvedejo predlagani dokazi.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je tožena stranka v obravnavani pravdni zadevi uveljavljala izključitev njenih obveznosti v skladu s 7. tč. 1. odst. 9. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-93 (izključitev vseh obveznosti zavarovalnice za nezgode, ki nastanejo pri pretepu ali fizičnem obračunavanju, razen v primeru dokazane samoobrambe) ter take svoje trditve dokazovala z vpogledom kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Kopru, opr.št. K 197/97, ima ključna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik poškodbe zadobil pri pretepu, ki ga je sam izzval (in posledičen zaključek, da je zato obveznost tožene stranke izključena), vso potrebno dokazno oporo v podatkih navedenega kazenskega spisa, čemur tožnik niti ne osporava. Enako pa imajo dokazno oporo tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da ne držijo trditve tožeče stranke, da ni šlo za pretep ali fizični obračun, temveč za obrambo, kot tudi da je bil tožnik brez vzroka fizično napaden (glede na to, da je tožnik narodnostno žalil). To so odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in tem v bistvu tožeča stranka s pritožbo niti ne osporava, razen zgolj navržene pritožbene trditve, da gre za zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne da bi tožeča stranka kakorkoli navedla, katero dejstvo je sodišče prve stopnje napačno oz. nepopolno ugotovilo. Nejasne in nerazumljive so tudi pritožbene trditve glede tožnikovih navedb, nezapisanih v razpravnem zapisniku, glede na to, da tožeča stranka izvedbe dokaza z zaslišanjem obdolženca R. kot priče sploh ni predlagala (predlagala je le zaslišanje prič iz citiranega kazenskega postopka).

Drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, ki so bile že zaslišane v kazenskem postopku, kot tudi, da sodišče prve stopnje navedenih a predlaganih prič ni zaslišalo. Vendar je po 1. odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le, če je neuporaba ali nepravilna uporaba določb ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa tožeča stranka zgolj pavšalno zatrjuje. Po oceni pritožbenega sodišča pa zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ne glede na to, ali so bile zagrešene, ali ne) na zakonitost in pravilnost sodbe niso vplivale, saj ima ugotovljeno dejansko stanje oporo v podatkih citiranega kazenskega spisa in tudi morebitna drugačna izpovedba prič, zaslišanih v kazenskem postopku, kot so le-te izpovedale v kazenskem postopku, ne bi mogla pripeljati do drugačne dokazne ocene in ugotovitve dejanskega stanja, kot ta izhaja iz izpodbijane sodbe. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da gre pri "povsem nevtralni" predlagani priči F. za sovaščana in prijatelja tožnika (po njegovi lastni izpovedbi v kazenskem spisu), ki za dogajanje v začetni fazi spora do tožnikovega krika "u pomoč" ali "majko" ni vedel ničesar.

Pritožbene trditve glede drugačnega obravnavanja zadeve v drugi pravdni zadevi tožnika pa so za to pravdno zadevo povsem nepomembne in pravno neupoštevne in z njimi tožeča stranka ne more omajati v dejanskem in pravnem pogledu pravilne odločitve sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi. In ker pritožbeno sodišče kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, naštetih v 2. odst. 350. čl. ZPP ni ugotovilo, je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.