Jedro

Ugotovitev izvedenca, da celo svetel fasadni omet, s katerim so običajno obdane stanovanjske hiše v naseljih, kot je naselje v ... (slednje je ugotovitev sodišča prve stopnje), odbije več energije, ki jo je prejel v obliki sončnega sevanja, kot steklo, nedvomno dokazuje, da odboj sončne svetlobe od spornih steklenih površin ne presega krajevno običajne meje in zato ne predstavlja prepovedane imisije v smislu 75. člena SPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sta dolžni sami nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z v uvodu citirano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna odstraniti po vsej steni nadstropja na zahod obrnjene steklene okenske površine nad garažnim prizidkom in balkonom stanovanjske hiše, zgrajene na parc. št, vl. št. k.o. ter povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka dalje do plačila, kot neutemeljen zavrnilo. Glede na uspeh v pravdi je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 1.619,06 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po preteku prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti.

Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožnici nista uspeli dokazati prekomernih imisij svetlobe in toplote (spremembe temperature zraka) zaradi zasteklenih okenskih površin nad garažnim prizidkom in balkonom stanovanjske hiše tožencev.

Proti citirani sodbi sta tožnici po svoji pooblaščenki vložili pravočasno pritožbo. Uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava – 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in se v pritožbenem predlogu zavzemata za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naložitev povrnitve pritožbenih stroškov tožeče stranke.

V vloženem odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri očitanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev pravilno in tudi v tolikšni meri ugotovilo, da je na podlagi teh lahko sprejelo pravilne materialnopravno zaključke, ko je sprejeto odločitev oprlo na določilo 75. člena in 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, natančni in vsestranski, tudi v obsegu zavrnitve dokaznega predloga tožeče stranke po postavitvi novega izvedenca za bivalno okolje, fiziko in energijo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema obširne razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le dodaja: Že glede na razloge izpodbijane sodbe je treba zavrniti pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo brez konkretno ugotovljenih dejstev, ker si izvedenec M.T. „okolja prekomernega obsevanja vrta zaradi nadgradnje steklene stene nad garažo ob stanovanjski hiši v času prekomernega in direktnega sončnega obsevanja in segrevanja vrta, sploh ni ogledal“. Res je, da izvedenec, ki je izdelal izvedensko mnenje, na katerega je sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo odločitev, ni opravil nobenih meritev ekoloških parametrov spornega okolja, in sicer ne meritev osvetljenosti, ne meritev temperature in relativne vlažnosti, vendar kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, takšnih meritev glede na tožbeni zahtevek, katerega namen je ugotoviti, ali sevanje sončne svetlobe presega krajevno običajno mero v predmetnem okolju, in kot je tudi zaključil sam izvedenec, ni bilo treba opraviti. Ugotovitev izvedenca, da celo svetel fasadni omet, s katerim so običajno obdane stanovanjske hiše v naseljih, kot je naselje v ... (slednje je ugotovitev sodišča prve stopnje), odbije več energije, ki jo je prejel v obliki sončnega sevanja, kot steklo, nedvomno dokazuje, da odboj sončne svetlobe od spornih steklenih površin ne presega krajevno običajne meje in zato ne predstavlja prepovedane imisije v smislu 75. člena SPZ. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, kot je po izvedenskem mnenju pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka opravila zasteklitev s stekli iplus neutral S (4/16/4:Ar), kar je zasteklitev z nizkoemisijskim nanosom, ki bistveno zmanjšuje toplotne izgube iz prostora preko zasteklitve v zunanjost, kar pomeni, da ta zasteklitev v okolico seva bistveno manj toplote, kot bi jo sevala navadna zasteklitev ali kot jo seva zaradi sončnega sevanja segreta običajna stavbna površina – svetla fasada. Sicer pa, kot je navedel izvedenec, če bi želel ugotoviti morebiten vpliv zasteklitve na dodatno količino prejete toplote v okolici, bi moral z uporabo enakih umerjenih solarimetrov opraviti primerjalne meritve (stanja z zasteklitvijo in referenčno stanje brez zasteklitve) v istem času in na absolutno primerljivem mestu ob identičnih robnih pogojih: vremenskih razmerah in konfiguraciji konkretne lokacije (naravne in geometrijske ovire), kar pa v realnosti ni mogoče narediti; pa tudi če bi meritve izvedli v laboratorijskem okolju s pomočjo modelov in morda celo ugotovili določene razlike, ne bi imeli na voljo nobenih kriterijev, po katerih bi rezultate lahko ocenjevali v smislu dovoljenih ali prekoračenih vrednosti, ker tovrstni standardi v urbanem okolju v smislu vrednosti, ki bi jih v katerikoli državi predpisali kot primerne ali na primer kot mejne, torej take, ki ne smejo biti presežene, ne obstajajo. Glede na to so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja, da je izvedensko mnenje, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, povsem neuporabno, ker ga je razumeti le kot teoretično razpravo, predlog tožeče stranke po postavitvi drugega izvedenca že navedene stroke pa, ker je nepotreben, neutemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije v stavbah. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje iz uvodnih določil Pravilnika (prvi odstavek 1. člena) izhaja sam namen tega Pravilnika, ki je v določitvi tehnične zahteve, ki morajo biti izpolnjene glede toplotne zaščite stavb in učinkovite rabe energije za ogrevanje stavb, namenjenih za bivanje, ni pa namen Pravilnika zaščita stavb pred sevanjem.

Glede na izvedeni in pravilno ocenjeni dokazni postopek sodišča prve stopnje so tudi neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožnici že nekaj le po vgraditvi stekel v tem okolju vsakodnevno živita in občutita bistveno razliko med stanjem, kakršno je bilo, ko je tožena stranka nad prizidkom garaže, zgrajene tik ob meji tožeče stranke, imela še teraso, in ko je teraso zasteklila, kot tudi, da bi ogled in meritve ter analize na tej podlagi privedlo do zaključka, da območje, ki ima neustrezno mikroklimo zaradi izredno močnega odboja sončnih žarkov na steklenih površinah hiše št. 2, velja kot imisija, ki presega krajevno običajno mero in povzroča slabo počutje in intenzivno izsuševanje zemljin ter da zrcalno refleksno dodatno osončenje ni v mejah normale in bistveno presega krajevno običajno mero za to okolje. Na slednje navedbe je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Da pa gre v obravnavanem primeru za bivalno zelenjavni prostor med hišami, ki je zaprt na jugu z visokimi drevesi z močnimi krošnjami, na severni strani z brajdami in sosednjimi gradnjami, ki se nahajajo v območju slabe prevetrovanosti, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj tega dejstva, ki tudi sicer ne bi vplivalo na sprejeto odločitev, tožnici nista zatrjevali v postopku na prvi stopnji.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče, ker pri pregledu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa z vloženim odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato njenih pritožbenih stroškov ni moč opredeliti kot za postopek potrebnih, zato jih je dolžna nositi sama.