11. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki jo zastopa Župan, njega pa B. B., odvetnik v Ž. na seji senata dne 11. junija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 163/99 z dne 8. 12. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. ICpg 1044/98 z dne 14. 7. 1998 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 448/97 z dne 5. 5. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

V pravdnem postopku je bil zavrnjen zahtevek pritožnice (tedaj tožeče stranke), naj ji tožena stranka Republika Slovenija plača 41 534 789 SIT s pripadajočimi obrestmi. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da ta znesek ustreza odškodnini, ki jo je predhodno na podlagi pravnomočnih sodb morala plačati upravičencem po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl. ter Uradni list RS, št. 45/97 in 67/97 - v nadaljevanju ZIKS).

Navaja, da je kasneje Ustavno sodišče ugotovilo, da je zavezanec za plačilo po določbah ZIKS le Republika Slovenija in ne tudi občine, ta odločba pa se izvrši med drugim tako, da se v primerih, v katerih obstaja izvršilni naslov, šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo.

Pritožnica zato meni, da je plačala znesek, ki ga ni bila dolžna plačati, zato pa ima regresni ali obogatitveni zahtevek proti Republiki Sloveniji kot pravi zavezanki. Prav tako naj bi bila navedeni znesek upravičena zahtevati na podlagi določbe 4. odstavka 46. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS). Meni, da ima odločitev Ustavnega sodišča učinek za nazaj, torej tudi na sodbe sodišč, ki so postale pravnomočne že pred to odločbo Ustavnega sodišča.

Zatrjuje kršitev načela pravne države (2. člen Ustave), pravice do pravičnega sojenja (22. člen Ustave) ter pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa v izpodbijani sodbi ni.

Skladno z Ustavo je pravno stališče v izpodbijani sodbi, da odločba Ustavnega sodišča, s katero je kot način izvršitve, določeno da v primeru, ko obstaja izvršilni naslov obveznost plačila preide na državo, ne more imeti učinka za nazaj; ta odločba lahko torej učinkuje le od trenutka, ko je bila objavljena. Če pa je pred predmetno odločbo Ustavnega sodišča občina že izpolnilna obveznost, ki ji je bila naložena s pravnomočno sodbo, je tedaj ta obveznost prenehala obstajati; zato tudi do prehoda obveznosti, ki je že prenehala, kasneje ni moglo priti.

Kakšni človekovi pravici ali temeljni svoboščini tudi ne nasprotuje pravno stališče sodišča, da toženec, ki je izpolnil obveznost, naloženo s pravnomočno sodbo, ne more trditi, da je plačal neobstoječ dolg. S tem v zvezi velja opozoriti še na sledeče: v pogojnem smislu odločba, s katero Ustavno sodišče ugotavlja, kakšna je ustavnoskladna razlaga zakona, učinkuje tudi za nazaj ("ex tunc"), saj iz takšne odločbe izhaja, da bi sodišča z uporabo ustavnoskladne razlage že ves čas zakon morala razlagati tako, kot določa odločba Ustavnega sodišča. Vendar pa iz tega v konkretni zadevi izhaja zgolj, da so vse dotlej izdane sodbe sodišč (ki so plačilo odškodnine nalagale občinam) napačne in nezakonite. To pa še ne pomeni, da bi lahko v te sodbe posegali izven sistema pravnih sredstev, kakor določa 158. člena Ustave. Če na podlagi izrednih pravnih sredstev v skladu z zakonom takšna sodba ni bila spremenjena ali razveljavljena, pa toženec, ki izpolni obveznost naloženo s pravnomočno sodbo, ne more trditi, da je izpolnil neobstoječo obveznost. V pravem smislu besede torej tudi interpretacijska odločba Ustavnega sodišča nima učinka za nazaj. Takšnega učinka glede na omenjeno določbo 158. člena Ustave tudi ne sme imeti.

Očitno zgrešeno je tudi pritožničino sklicevanje na pravico do odškodnine po četrtem odstavku 46. člena ZUstS. Res je sicer, da po tej določbi stranki pripada pravica do odškodnine v primeru, kadar škodljivih posledic uporabe protiustavnega ali nezakonitega akta ni mogoče odpraviti. Vendar je določbo četrtega odstavka 46. člena ZUstS treba brati v povezavi s prvimi tremi odstavki tega člena; iz tega pa jasno izhaja, da se celotna ureditev (odprava posledic ali odškodnina) po tem členu ZUstS nanaša le na primere, ko je Ustavno sodišče odpravilo podzakonski predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Namestnica predsednika senata:

dr. Dragica Wedam-Lukić