Jedro

Če je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, to ne glede na določbe v prostorskem aktu pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu.

Ko stavba izgubi navedene lastnosti objekta celo do te mere, da je o njej mogoče govoriti le še kot o ruševini, nadomestitev objekta v smislu nadomestne gradnje po določbah ZGO-1 ni več mogoča, ampak bo šlo za gradnjo novega objekta - čeprav na istem mestu in v enakih gabaritih kot pri nekdanjem objektu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo stanu na planini A. na zemljišču parc. št. ... k.o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ na podlagi izvedenih dokazov (med drugim fotografij in zaslišanja lastnika zemljišča ter tožnice kot investitorke) ugotovil, da na zemljišču ni obstoječega objekta, ampak so po podatkih v projektu na njem le ostanki nekdanjega objekta. Ker ostankov po opredelitvi v 2. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ni mogoče več šteti za objekt, ni izpolnjen pogoj za gradnjo nadomestnega stanu, kot ga določa 23. člen Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za Triglavski narodni park (v nadaljevanju PUP). Po navedeni določbi so novogradnje stanov na planinah dopustne le kot nadomestne gradnje in pod pogojem, da gre za ohranjanje kmetijske funkcije. Po določbi 123. člena prehodnih in končnih določb ZGO-1 (v nadaljevanju ZGO-1B) pa pojem nadomestna gradnja pomeni odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega. Ker v obravnavanem primeru obstoječega objekta ni, gradnja nadomestnega po določbi 23. člena PUP ni mogoča. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da v času, ko je tožnica vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, objekta, ki naj bi se nadomestil, ni bilo več. Glede na določbo ZGO-1 pa nadomestna gradnja predstavlja izvedbo del, s katerimi se obstoječi objekt nadomesti z drugim, kar pomeni, da mora ta v času izdaje gradbenega dovoljenja še obstajati. Ruševine nekdanjega objekta pa niso objekt. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je sprejeta razlaga upravnih organov nezakonita in protiustavna. Na predmetni parceli je objekt že stal, vendar pa se je zaradi dotrajanosti porušil. Če temu ne bi bilo tako, potem nadomestna gradnja sploh ne bi bila potrebna in bi ta institut izgubil svoj smisel. Objekt je bil nekaj časa porušen, nato pa je tožnica, ko se je pripravljala na nadomestno gradnjo, ruševine odstranila. Dejstvo, da je tam nekoč že stal stan in da naj bi bil novi enakih gabaritov kot prvotni, v obravnavanem primeru zadostuje za odločitev, da gre za nadomestno gradnjo. Sprašuje se, koliko časa mora poteči od trenutka, ko je nek objekt obravnavan kot ruševina, do vložitve vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, da se še lahko govori o nadomestni gradnji. Poudarja, da je kot eden izmed pogojev nadomestne gradnje določena odstranitev starega objekta. To je tožnica tudi storila, in sicer se je objekt porušil sam, nato pa je odstranila ostanke. V določenih primerih odstranitev objekta kot elementa nadomestne gradnje ni potrebno, ker se je objekt že sam porušil. Prvostopenjski organ bi moral izdati gradbeno dovoljenje in jih je v praksi celo izdajal, odstopa od dosedanje prakse pa ni obrazložil. Meni tudi, da je izpodbijana odločitev v nasprotju „s teleološko razlago namena predpisov“. ZGO-1 določa odstranitev starega objekta zato, da na parceli ne bi stala dva objekta. Če bo potrebno, bo zaradi zlorabe prava vložila tudi ustrezne odškodninske zahtevke. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da se zemljišče posega parc. št. ... k.o. ... nahaja v območju, ki ga ureja PUP (Uradni vestnik Občine A., št. 3/06 in naslednji). Nadalje ni sporno, da je tožnica vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja 9. 12. 2008, to je že v času veljavnosti ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07), in da je med postopkom spremenila zahtevek tako, da naj se izda gradbeno dovoljenje za nadomestno gradnjo stanu na planini A. Po določbi 23. člena PUP je novogradnja stanov na planinah dopustna le kot nadomestna gradnja. Sodišče se z razlogi izpodbijanega akta, zakaj v obravnavanem primeru predlagane gradnje ni mogoče šteti kot nadomestne gradnje in zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz navedene določbe PUP, v celoti strinja in se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Ob tem še dodaja: ZGO-1B je črtal pojem nadomestne gradnje v 7.3. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1 in zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo v 1. odstavku 3. člena ZGO-1. Navedeni zakon od 15. 4. 2008 dalje kot obliko gradnje pozna le še gradnjo novega objekta, rekonstrukcijo in odstranitev objekta (7. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Zaradi prostorskih izvedbenih aktov, ki kljub taki spremembi še vedno uporabljajo pojem nadomestne gradnje, je zakonodajalec v prehodni določbi 1. odstavka 123. člena ZGO-1B določil, kako naj se razlaga pojem nadomestne gradnje. Po mnenju sodišča je določba jasna: pomeni odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega; če je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, to ne glede na določbe v prostorskem aktu pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. Zaradi jasnosti te določbe ni mogoče pritrditi tožnici, da je razlaga upravnega organa prve stopnje v neskladju z zakonom. Zatrjevane protiustavnosti pa ne obrazloži, zato se sodišče do te trditve ne more opredeliti.

Ni se mogoče strinjati niti s stališčem, da nadomestna gradnja sploh ne bi bila potrebna, če se objekt ne bi porušil. Razlogi, zakaj se investitorji odločajo zanjo, presegajo okvir tega upravnega spora. Brez dvoma pa je eden od njih tudi ta, da prostorski izvedbeni akti za nadomestne gradnje praviloma določajo drugačne, običajno milejše (predvsem glede odmikov od parcelnih mej) pogoje za gradnjo, saj nadomestna gradnja ne vnaša sprememb v prostor. Ker gre za izjemo od pogojev, ki so sicer predpisani za graditev novih objektov, je treba tudi s tega vidika pojem nadomestne gradnje razlagati restriktivno in v skladu z namenom nadomestnih gradenj – ohranjanjem obstoječega stanja. Zaradi tega je zakonodajalec tudi sprejel razlago z vsebino iz 1. odstavka 123. člena ZGO-1B.

Kot rečeno, nadomestna gradnja predpostavlja odstranitev obstoječega objekta. Kaj je treba razumeti kot objekt, je določeno v 1. in 1.1. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1: med drugim je to s tlemi povezana stavba, narejena iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami, v kateri je eden ali več prostorov, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju ali opravljanju dejavnosti. Ko stavba izgubi navedene lastnosti celo do te mere, da je o njej mogoče govoriti le še kot o ruševini, nadomestitev objekta v smislu nadomestne gradnje po določbah ZGO-1 ni več mogoča, ampak bo šlo za gradnjo novega objekta - čeprav na istem mestu in v enakih gabaritih kot pri nekdanjem objektu. Taka razlaga tožnici ne preprečuje, da odstrani ruševine, ne more pa na tej podlagi doseči izdaje gradbenega dovoljenja za nadomestni objekt. Glede na navedeno ni na mestu niti vprašanje, koliko časa mora poteči od trenutka, ko se nek objekt šteje kot ruševina, do vložitve vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, da bi bilo mogoče govoriti še o nadomestni gradnji.

Ker na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati niti zatrjevano (a neizkazano) drugačno odločanje upravnega organa v podobnih primerih, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1)