Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana le, če sodišče z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu; v zvezi z diskrecijsko pravico, da sodišče odmeri kazen v predpisanih mejah, pa je podana kršitev kazenskega zakona le, če gre za takšno nepravilno odmero kazni, ki kaže na zlorabo diskrecijske pravice.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.1.2004 obsojene M.S., B.M. in L.V. spoznalo za krive kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ ter jim po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojne obsodbe, v katerih je vsakemu določilo kazen dve leti zapora in vsem preizkusne dobe petih let. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojenim v določene kazni vštelo čas pridržanja, čas trajanja hišnega pripora in čas, ki so ga prebili v priporu. Odločilo je tudi, da se odvzame 8772,03 g rastline konoplje. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojene oprostilo delne povrnitve stroškov kazenskega postopka, naložilo pa jim je plačilo povprečnin in sicer obsojenemu M.S. 40.000 SIT, obsojenemu B.M. 70.000 SIT ter obsojenemu L.V. 20.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.11.2004 ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenim M.S., B.M. in L.V. po 1. odstavku 196. člena KZ izreklo vsakemu kazen eno leto zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojenim v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja, hišnega pripora in pripora in sicer: obsojenemu M.S. čas pridržanja od 3.11.2003 od 20.02 ure do 4.11.2003 do 1.31 ure in čas hišnega pripora od 7.11.2003 do 12.1.2004 ter čas pripora od 12.1.2004 do 27.1.2004, obsojenemu B.M. čas pridržanja od 3.11.2003 od 20.02 ure do 4.11.2003 do 1.53 ure in čas hišnega pripora od 7.11.2003 do 17.11.2003 in pripor od 17.11.2003 do 27.1.2004 ter obsojenemu L.V. čas pridržanja od 3.11.2003 od 20.02 ure do 4.11.2003 do 1.33 ure. Pritožbi zagovornikov obsojenih M.S. in L.V. je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencem je naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka in sicer vsakemu plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Zagovornik obsojenega M.S. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenemu M.S. izreče pogojno obsodbo ali pa sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Meni, da zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ocenjuje, da je sodišče druge stopnje s spremembo odločbe o kazenski sankciji zmotno uporabilo določbe 41. člena KZ. Razlogi sodbe pa so v tem delu tudi nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Poudarja, da mora sodišče pri odmeri kazni upoštevati storilčevo krivdo in težo dejanja ter vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja. V nadaljevanju obrazložitve graja presojo, ki jo je sodišče druge stopnje sprejelo v zvezi z ugotovljenimi okoliščinami ter navaja olajševalne okoliščine, ki bi jih bilo treba upoštevati in trdi, da v konkretnem primeru ni podana zadostna individualizacija kazenske sankcije, saj je pri obsojenemu S. podana tehtna olajševalna okoliščina, to pa je njegovo resno zdravstveno stanje, kar pri drugih obsojenih ni slučaj in bi zato sodišče moralo temu obsojencu izreči milejšo kazen kot ostalima obsojencema.

Trditve, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločbo o kazni, nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, vložnik zahteve ni obrazložil. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitev zakona, ki jo uveljavlja, konkretno opredeliti in jo tudi ustrezno obrazložiti. Ker zahteva ne obrazloži, v čem vidi nejasnost razlogov izpodbijane sodbe in tudi ne, zakaj so njeni razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP sploh ni mogoče preizkusiti.

Zahteva tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določb 41. člena KZ. Sodišče je, kot je razvidno iz drugostopenjske sodbe, presodilo, da za izrek pogojne obsodbe niso izpolnjeni zakonski pogoji ter takšen zaključek tudi obrazložilo. Pri odmeri vrste in višine kazni pa je upoštevalo težo kaznivega dejanja in stopnjo obsojenčeve krivde, njegovo nekaznovanost in slabo zdravstveno stanje. Sodišče je obsojencu izreklo kazen v mejah, ki jih predpisuje 1. odstavek 196. člena KZ, pri tem pa upoštevalo splošna pravila za odmero kazni, predpisana v 1. in 2. odstavku 41. člena KZ. Na kršitev kazenskega zakona bi bilo mogoče sklepati le, če bi sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). V zvezi z diskrecijsko pravico, da sodišče odmeri kazen v predpisanih mejah, pa bi lahko bila podana kršitev kazenskega zakona le, če bi šlo za takšno nepravilno odmero kazni, ki bi kazala na zlorabo diskrecijske pravice (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2004, komentar k 372. in 374. členu ZKP). Na kaj takega pa ni mogoče sklepati že glede na izrečeno kazen v višini posebnega minimuma. Glede na navedeno in ker je sodišče postopalo v skladu z navedenimi zakonskimi določbami, zatrjevana nepravilna uporaba kazenskega zakona ni podana. Sicer pa zahteva, ki deloma ne soglaša z oceno ugotovljenih olajševalnih okoliščin ter z navajanjem novih in s ponujanjem lastne ocene teh okoliščin, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve tudi meni, da je v postopku pred višjim sodiščem kršeno načelo kontradiktornosti postopka po 16. členu ZKP, ker imata stranki enakovreden položaj. Sodišče bi moralo slediti višjemu tožilcu, ki je nadrejen ODT in ki je menil, da je sankcija opominjevalne narave povsem ustrezna.

Po določbi 2. odstavka 377. člena ZKP lahko državni tožilec ob vrnitvi kazenskega spisa poda svoj predlog glede tega, kakšno odločitev naj sprejme sodišče druge stopnje o pritožbi, lahko pa izjavi, da ga bo podal na seji senata. Predlog, do katerega je glede na navedeno določbo upravičen višji državni tožilec, za sodišče druge stopnje ni zavezujoč (zavezuje ga le umik pritožbe, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pristojni državni tožilec), kot zmotno meni vložnik zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija pritožba (1. odstavek 383. člena ZKP), po uradni dolžnosti pa le v primerih, ki so navedeni v 1. in 2. točki 1. odstavka 383. člena ZKP in v položaju, ki je predviden v določbi 3. odstavka 392. člena ZKP. Pri odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje ni vezano na predloge pritožbe, pač pa mora glede na določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presoditi navedbe pritožbe in takšno presojo tudi utemeljiti. Zato je sodišče druge stopnje tem manj vezano na predloge višjega državnega tožilca, čeprav slednji soglaša s pritožbo obrambe in predlaga, naj se ji ugodi ali kot v obravnavanem primeru, ko višja državna tožilka ni soglašala s pritožbo okrožne državne tožilke, ki se je zavzemala za izrek zaporne kazni. Njegov predlog nima lastnosti pritožbe in zato sodišče druge stopnje navedb v takem predlogu ni zavezano presojati in nanje tudi ne odgovarjati (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.2.2003, opr. št. I Ips 288/2001). Glede na obrazloženo nima prav zahteva, ko trdi, da je sodišče druge stopnje kršilo načelo kontradiktornosti iz 16. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega M.S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).