Jedro

Tako sodišče prve stopnje kot pritožba zmotno navajata, da tožnik vtožuje del plače za delovno uspešnost (drugi odstavek 126. člena ZDR-1). Iz načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi tožnika kot predsednika uprave namreč izhaja, da pri "spremenljivem delu plače" oziroma nagradi kot plačilu za uspešnost poslovanja ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot predsednika uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet v skladu s pooblastili iz 270. člena ZGD-1 (ki se nanaša na prejemke članov uprave, med katerimi je tudi nagrada za poslovno uspešnost).

Iz določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da bi bili lahko utemeljeni le zahtevki za plačilo tistih nagrad, ki bi bile ob prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi že pridobljene (npr. za nagrado ali del nagrade za prejšnja leta oziroma za polovico nagrade prejšnjih let, katere izplačilo je odloženo za dve leti). Ker tožnik pravice do nagrade oziroma spremenljivega prejemka za leto 2017 ob prenehanju delovnega razmerja s toženko še ni pridobil, v zvezi z njo do toženke nima zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku obračunati spremenljivi del plače oziroma nagrado za uspešnost poslovanja v znesku 45.857,16 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2018 do plačila in mu izplačati ustrezni neto znesek. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 4.053,24 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da iz določila osmega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da sta stranki šteli, da tožniku pravica do nagrade oziroma spremenljivega prejemka pripada, saj sta jo izrecno navedli kot primer zahtevka oziroma pravice, ki v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne preneha. Če pa bi se sodišču ta določba zdela sporna, pa bi bilo dolžno upoštevati 82. člen OZ in tako iskati skupen namen pogodbenikov. Ta pa je bil - glede na Merila za izračun nagrade članov uprave za leto 2017 - da tožniku pripada sorazmerni del nagrade oziroma spremenljivega prejemka tudi za leto, v katerem mu preneha pogodba o zaposlitvi. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo del navedenega pogodbenega določila, skladno s katerim prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na zahtevke oziroma pravice, ki jih (predsednik uprave) v trenutku prenehanja pogodbe še ne more uveljavljati, vendar je nesporno, da jih bo lahko uveljavljal v prihodnosti. Nadalje izpostavlja, da spremenljivi del plače predstavlja sestavni del celotne tožnikove plače. Toženka mu je izplačala vse osnovne plače za leto 2017 za čas od 1. 1. 2017 do 29. 12. 2017, zato ni podlage, da mu za isto obdobje ne bi pripadal tudi spremenljivi del plače. Obširno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoklic iz krivdnih razlogov razlog za zavrnitev zahtevka, in zaključek o utemeljenosti rezervacij (zaradi potencialnih zahtevkov delavcev IPS podjetij), ki so vplivale na izpolnjevanje kriterijev za izplačilo nagrade.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo spremenljivega dela plače oziroma nagrade kot plačila za uspešnost poslovanja za leto 2017. Tožnik je bil predsednik uprave toženke od 10. 6. 2014 do 29. 12. 2017, ko je bila celotna uprava toženke odpoklicana iz krivdnih razlogov. Z dnem odpoklica mu je prenehala tudi pogodba o zaposlitvi.

6. Tako sodišče prve stopnje kot pritožba zmotno navajata, da tožnik vtožuje del plače za delovno uspešnost (drugi odstavek 126. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-11). Vendar pa to na samo pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Iz načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi tožnika kot predsednika uprave namreč izhaja, da pri "spremenljivem delu plače" oziroma nagradi kot plačilu za uspešnost poslovanja ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot predsednika uprave toženke, o kateri odloča nadzorni svet v skladu s pooblastili iz 270. člena Zakona o gospodarskih družbah2 (ki se nanaša na prejemke članov uprave, med katerimi je tudi nagrada za poslovno uspešnost)3. Nadzorni svet toženke je 29. 11. 2019 sprejel sklep, da tožniku in ostalima članoma uprave nagrada za leto 2017 ne pripada.

7. V 7. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi je določeno, da je predsednik uprave (tožnik) upravičen do spremenljivega dela plače oziroma nagrade kot plačila za uspešnost poslovanja, in sicer do 30 % letne ali 3,6 povprečne osnovne plače predsednika uprave v ocenjevanem poslovnem letu. Nadzorni svet s sklepom določi merila za izračun nagrade s kriteriji za ključne kazalnike uspešnosti poslovanja. Spremenljivi prejemek oziroma nagrado določi nadzorni svet na podlagi meril in kriterijev ob koncu vsakega poslovnega leta. Nadzorni svet letno pregleda kriterije in pravila, ki se nanašajo na spremenljivi del plače predsednika uprave. Izplačilo spremenljivega prejemka oziroma nagrade predsedniku uprave se izvede v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 4. člena Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti RS in samoupravnih lokalnih skupnostih (ZPPOGD4) in Aneksom št. 3 k Pogodbi o zaposlitvi tako, da se polovico pripadajoče nagrade izplača takoj po odločitvi nadzornega sveta o višini upravičenosti, izplačilo druge polovice pa se odloži za dve leti. Predsednik uprave je dolžan vrniti spremenljivi prejemek, če so izpolnjeni pogoji za vrnitev nagrade za poslovno uspešnost ali dela nagrade, kot to določa ZGD-1. 8. Navedena določila 7. člena pogodbe o zaposlitvi so skladna z določili ZPPOGD (3. in 4. členom) in kažejo na to, da sta se stranki dogovorili za plačilo nagrade za poslovno uspešnost, ki je korporacijskopravni institut, zato zanjo ne veljajo pravila delovnega prava. Že iz tega razloga so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da predstavlja vtoževani znesek sestavni del tožnikove plače in da bi moral zato deliti usodo tožniku izplačane osnovne plače. 9. Glede na navedena pogodbena in zakonska določila spremenljiv prejemek oziroma nagrado določi nadzorni svet toženke ob koncu vsakega poslovnega leta (četrti odstavek 7. člena pogodbe o zaposlitvi in četrta alineja prvega odstavka 4. člena ZPPOGD). Merila nadzornega sveta toženke za spremenljiv del plačila članov uprave za leto 2017 z dne 24. 2. 2017 so določila, da se nagrada izplača (in izračuna) upoštevaje podatke iz revidiranih konsolidiranih računovodskih izkazov toženke za leto 2017 in glede na druge podatke, ki so vezani na celotno leto 2017. Ti računovodski izkazi toženke za leto 2017 pa so bili potrjeni šele na seji nadzornega sveta 26. 4. 2018, medtem ko je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala že 29. 12. 2017, torej še preden bi nadzorni svet sploh lahko odločil o nagradi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pravice do plačila spremenljivega prejemka oziroma nagrade za uspešnost do prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni pridobil. 10. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo osmega odstavka 17. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi. To določa, da v primeru prenehanja te pogodbe o poslovodenju družba do predsednika uprave nima nobenih obveznosti, razen tistih, ki so izrecno določene v tej pogodbi (to je glede poslovne skrivnosti, nelojalne konkurence in konkurenčne klavzule - drugi odstavek 17. člena), predsednik uprave pa do družbe nima nobenih zahtevkov. To pa ne velja za tiste zahtevke oziroma pravice, ki si jih je predsednik uprave do prenehanja te pogodbe v razmerju do družbe _že pridobil_ (npr. pravice do nagrade oziroma spremenljivega prejemka) oziroma ki jih v trenutku prenehanja te pogodbe še ne more uveljavljati, vendar je nesporno, da jih bo lahko uveljavljal v prihodnosti.

11. Iz navedenega določila jasno izhaja, da bi bili lahko utemeljeni le zahtevki za plačilo tistih nagrad, ki bi bile ob prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi že pridobljene (npr. za nagrado ali del nagrade za prejšnja leta oziroma za polovico nagrade prejšnjih let, katere izplačilo je odloženo za dve leti), ki pa za vtoževano leto 2017 ni bila. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za razlago, da sta se stranki v tem določilu dogovorili, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na pravico do nagrade oziroma spremenljivega prejemka. To iz tega določila ne izhaja. Pravica do nagrade oziroma spremenljivega prejemka je v tem določilu navedena le kot primer že pridobljene pravice. To velja še toliko bolj, ker tako tožnikova pogodba o zaposlitvi kot ZPPOGD določata, da se izplačilo polovice spremenljivega prejemka oziroma nagrade odloži najmanj za dve leti. Ker torej tožnik pravice do nagrade oziroma spremenljivega prejemka za leto 2017 ob prenehanju delovnega razmerja s toženko še ni pridobil, v zvezi z njo do toženke nima zahtevka.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na drugi del zgoraj navedenega pogodbenega določila, da torej prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na zahtevke oziroma pravice, ki jih (predsednik uprave) v trenutku prenehanja te pogodbe še ne more uveljavljati, vendar je nesporno, da jih bo lahko uveljavljal v prihodnosti. V trenutku prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi namreč ni moglo biti nesporno, da bo tožnik pravico do nagrade lahko uveljavljal v prihodnosti, saj takrat (29. 12. 2017) še ni bilo sklepa nadzornega sveta o določitvi nagrade, niti ni bilo podatkov za izračun nagrade po posameznih merilih, ker še ni bilo revidiranih konsolidiranih računovodskih izkazov za leto 2017 in drugih podatkov, ki so potrebni za izračun nagrade in so vezani na celotno leto 2017. Nenazadnje tožnik v pritožbi sam navaja, da je preveritev izpolnjevanja meril mogoča šele z določenim časovnim zamikom po zaključku leta 2017. 13. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je tožnik upravičen do vtoževane nagrade, ker že omenjena Merila nadzornega sveta toženke za spremenljiv del plačila članov uprave za leto 2017 z dne 24. 2. 2017 (med drugim) določajo, da je član uprave upravičen do nagrade oziroma spremenljivega dela plače za leto 2017 po merilih sorazmerno obdobju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v letu 2017. To določilo je po presoji pritožbenega sodišča treba razlagati v povezavi z navedenim osmim odstavkom 17. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, v katerem sta se stranki izrecno dogovorili, kako je s pravico do nagrade v primeru prenehanja funkcije in skladno s katerim je tožnik upravičen le do tistih zahtevkov oziroma pravic, ki jih je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi že pridobil. Zato se pritožbeno sodišče strinja s toženko, da bi bila sorazmernost lahko relevantna le v primeru, če bi pogodba o zaposlitvi stopila v veljavo med letom.

14. Ker je torej sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz razloga, ker tožnik pravice do izplačila nagrade oziroma spremenljivega prejemka sploh ni pridobil, so ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo razlogov in kriterijev za izplačilo nagrade, nerelevantne, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP5).

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 1000 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 746,64 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni.

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. 2 ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl. 3 Prim. sklep VSRS VIII Ips 62/2020 in sodbo VSRS VIII Ips 9/2020. 4 Ur. l. RS, št. 21/10 in nasl. 5 Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.