Jedro

Če upnik zavarovanja opusti zaradi neskrbnega ravnanja, ni podlage za porokovo obveznost v znesku, ki bi ga mogel dobiti z izvrševanjem varščin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica) do tožene stranke (v nadaljevanju: toženec) v višini 41.830,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2013 do dne plačila ter da obstoji terjatev tožnice do toženca v višini 808,65 EUR (I. točka izreka), - ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženca do tožnice v znesku 42.768,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2013 do dne plačila (II. točka izreka), - odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 73656/2013 z dne 13. 5. 2013 ostane v veljavi v 1. točki izreka za plačilo zneska 41.830,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2013 do dne plačila in za plačilo zneska 808,65 EUR ter v 3. točki za plačilo izvršilnih stroškov (III. točka izreka), - predmetni sklep o izvršbi zaradi umika tožbe za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 808,65 EUR za čas od 5. 4. 2013 razveljavilo in v tem delu ustavilo postopek (IV. točka izreka), - predmetni sklep o izvršbi v 1. točki v presežku, t. j. za plačilo 128,65 EUR, razveljavilo in odločilo, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (V. točka izreka), - odločilo, da je toženec dolžan v roku 8 dni povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 2.447,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper I., II., III. in VI. točko izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nasprotuje zaključku sodišča, da je bila pogodba o poroštvu sklenjena, saj je omenjeno dejstvo vezano na akcept pisne izjave poroka, ki pa ga tožnica ni zatrjevala. Toženec je navajal, da pogodba o poroštvu ni bila sklenjena in da poroštvena obveznost ni nastala, saj ni prejel nikakršnega ustnega sporočila, nikakršne izjave volje ali na kakšen drugačen način, da tožnica sprejema poroštveno izjavo. Navajal je torej, da ni prejel sprejema ponudbe v smislu 28. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Do takšnih navedb se sodišče ni opredelilo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica jih ni prerekala, zato se štejejo za priznana. Podan je tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče zmotno uporabilo 1027. člen OZ. Napačno je štelo, da tožnica ni mogla odvzeti vozila, ki je bilo predmet pogodbe o finančnem leasingu, in se nato poplačati z izkupičkom od njegove prodaje zaradi ravnanja tretje osebe. Zmoten je zaključek sodišča, da je s tem, ko je A. A. registriral vozilo na svoje ime, nanj prešla tudi lastninska pravica na vozilu, zato odvzem vozila ni bil več možen. Registracija vozila na ime A. A. z dne 5. 2. 2013 tega ne ovira, saj z registracijo vozila ni prešla tudi lastninska pravica na vozilu, temveč je še vedno ostala njegova lastnica tožnica. A. A. ni razpolagal s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice od tožnice in mu vozilo tudi ni bilo izročeno v posest s strani tožnice. Nasprotno ni bilo ne zatrjevano ne ugotovljeno. Tako ne drži zaključek sodišča, da tožnica ni opustila svojega dolžnostnega ravnanja oziroma da ni mogla odvzeti vozila zaradi ugotovljenih ravnanj A. A. Toženec je tudi navajal, da tožnica zoper A. A. ni vložila tožbe, s katero bi zahtevala varstvo lastninske pravice ali povrnitev denarne vrednosti vozila, ki si ga je slednji prisvojil in nato tudi prodal dalje kupcu P. d.o.o. V skladu s 1027. členom OZ je tožnica s tem opustila pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njene terjatve, in onemogočila prehod te pravice na poroka. Registracija vozila na leasingodajalca, možnost njegovega odvzema, prodaje in poplačila terjatve leasingodajalca je namreč podana in dogovorjena ravno iz razloga, da se zavaruje denarna terjatev tožnice kot leasingodajalca. Do zgoraj navedenih toženčevih navedb (da tožnica zoper A. A. ni uveljavljala lastninskega zahtevka oziroma zahtevka za vračilo denarne vrednosti vozila), se sodišče ni opredelilo. Tožnica jih ni prerekala, zato se štejejo za priznane.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica kot leasingodajalec z R. Š. kot leasingojemalcem dne 6. 8. 2012 sklenila pogodbo o finančnem leasingu št. 0049451, v kateri je bilo določeno, da stopi v veljavo, ko leasingodajalec (med drugim) prejme inštrumente zavarovanja terjatev, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Leasingojemalec je predložil tožnici podpisano pisno poroštveno izjavo toženca z dne 6. 8. 2012. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje iz navedene poroštvene izjave izhaja, da je bil toženec kot porok seznanjen s vsebino obravnavane pogodbe o finančnem leasingu, s Splošnimi pogoji k navedeni pogodbi, z računom z dne 3. 8. 2012 dobavitelja T. d.o.o. ter z vsemi plačilnimi obveznostmi leasingojemalca kot glavnega dolžnika, s podpisom poroštvene izjave pa se je kot porok in plačnik (solidarni porok) zavezal poravnati vse obveznosti leasingojemalca R. Š. do leasingodajalca po zgoraj navedeni pogodbi. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (18. člen OZ). Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišče prve stopnje upravičeno ni imelo pomislekov, da je tožnica k sklenitvi poroštvene pogodbe podala izjavo volje, pri čemer s takšno ugotovitvijo ni prekršilo razpravnega načela. Pritožbeno sodišče se strinja, da je bila pogodba o poroštvu sklenjena (15. člen OZ, 18. člen OZ). Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni posebej opredeljevalo do toženčevih navedb o tem, da ni prejel (niti ustnega niti kakšnega drugačnega) tožničinega sprejema poroštvene izjave v smislu 28. člena OZ. Glede na zgoraj navedene dejanske okoliščine ni mogoče pritrditi pritožbi, da je šlo pri poroštveni izjavi za ponudbo, ki bi jo morala tožnica sprejeti na način, kot to določa 28. člen OZ. Toženec v pritožbi zato neutemeljeno vztraja, da do sklenitve pogodbe o poroštvu ni prišlo, ker mu tožnica ni posredovala sprejema ponudbe po 28. členu OZ.

6. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje (zmotno) štelo, da je z registracijo vozila na A. A., nanj prešla tudi lastninska pravica, saj takšen zaključek iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz navedb samega toženca, po katerih fizični zaseg vozila (in njegova prodaja ter poplačilo upnika iz izkupička) ni bil možen, ker vozilo ni bilo registrirano na ime tožnice po njeni lastni krivdi oziroma zaradi njenega neskrbnega ravnanja (in sicer, ker je opustila oziroma ni poskrbela za registracijo na njeno ime in ker ni preklicala pooblastila A. A.). Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo vozilo ves čas trajanja pogodbe o finančnem leasingu, to je od 6. 8. 2012 do 16. 1. 2013, ter nato še do 5. 2. 2013 registrirano na njeno ime, nato pa je A. A. (kljub temu, da tedaj ni bil njegov lastnik) vozilo registriral na svoje ime tako, da je uporabil tožničino pooblastilo, ki mu ga je tožnica izdala po zaključku njunega pogodbenega razmerja dne 29. 2. 2012. S tem je kršil tako določbe pogodbe o finančnem leasingu s tožnico z dne 5. 10. 2010, kot tudi določbe kupoprodajne pogodbe z dne 14. 6. 2012, ki jo je sklenil kot prodajalec s T. d.o.o kot kupcem. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo toženčeve očitke, da je tožnica kriva za to, da vozilo ni bilo registrirano na ime tožnice. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnica že dne 16. 1. 2013 pozvala glavnega dolžnika (leasingojemalca) na vrnitev vozila do 24. 1. 2013. Ko je od leasingojemalca izvedela, da se vozilo nahaja pri A. A., se je njen predstavnik v februarju 2013 zglasil pri A. A., da bi mu vozilo odvzel in odpeljal, vendar mu ga slednji ni hotel izročiti, nato pa ga je dne 5. 2. 2013 registriral na svoje ime, da bi preprečil tožničino namero. Takšne dejanske ugotovitve utemeljujejo sklep, da je tožnica v obravnavanem primeru storila vse, kar je običajno, da bi do vozila prišla, zato ji ni kaj očitati. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni opustila nobenega dolžnega ravnanja pri uveljavljanju svoje zapadle terjatve na podlagi obravnavane pogodbe o finančnem leasingu. S tem se je sodišče prve stopnje posredno opredelilo tudi do toženčevih navedb, v katerih je tožnici očital, da zoper A. A. ni uveljavljala lastninskega zahtevka. Navedbe, da tožnica zoper A. A. s tožbo ni zahtevala povrnitve denarne vrednosti vozila, pa so pritožbena novota, ki jo pritožba ne opraviči. Od tožnice bi bilo preveč zahtevati, da vodi še pravdo zoper tretjo osebo (A. A.), ki je vozilo uporabljala na podlagi dogovora z leasingojemalcem in ga je potem, ko ji ga je tožnica hotela odvzeti, neupravičeno registrirala na svoje ime, da bi se temu izognila. Nenazadnje je bilo po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje predmetno vozilo po tem, ko je bilo registrirano na A. A., registrirano še na ime P. d. o. o., nato pa še na tri lastnike.

7. Poleg tega pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je po določbi 1027. člena OZ v primeru, če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka, porok prost svoje obveznosti za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice. Pravilo ureja položaj, ko izpolnitev upnikove terjatve poleg poroštva varuje še druga pravica oziroma zavarovanje. Na poroka, ki plača upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Če upnik zavarovanja opusti zaradi neskrbnega ravnanja, ni podlage za porokovo obveznost v znesku, ki bi ga mogel dobiti z izvrševanjem varščin. Lastninske pravice tožnice na predmetu leasinga ni mogoče pojmovati kot pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njene terjatve, oziroma kot zavarovanje v smislu 1027. člena OZ. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Lastninska pravica ni akcesorna pravica, ki bi bila podrejena zavarovani terjatvi in bi avtomatično delila njeno usodo tako, da bi v primeru plačila terjatve prešla na poroka (1). Da bi bil takšen prehod posebej dogovorjen, pa toženec ni zatrjeval. Je pa bila v obravnavanem primeru naknadno ustanovljena hipoteka na parceli leasingojemalca. Glede na pojasnjeno zatrjevane opustitve tožnice, na katere se je toženec skliceval v postopku pred sodiščem prve stopnje, med njimi tudi opustitev vložitve lastninske tožbe zoper A. A., ne predstavljajo opustitev pravice, s katero je bila zavarovana izpolnitev upnikove terjatve v smislu 1027. člena OZ.

8. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi pritožbenega neuspeha toženec sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj VS RS sodba II Ips 183/2012 z dne 15. 4. 2013.