Jedro

Nosilno stališče tožene stranke o neskladnosti, neprepričljivosti in mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji le na ugotovitvi, da navedene izjave o preteklih dogodkih niso skladne z vidika njihovih časovnih okoliščin, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav. Dokazna ocena tožene stranke, da so tožnikove navedbe glede zatrjevanega krvnega maščevanja neskladne, neprepričljive in malo verjetne, zaradi česar jim ni verjela in menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen zatrjevanemu preganjanju, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična.

Ob takem stanju stvari, ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo utemeljuje z grožnjo s smrtjo zaradi krvnega maščevanja.

2. Po uvodnem povzetku tožnikovih izjav ob vložitvi prošenj in na osebnih razgovorih, je tožena stranka ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, saj tožnik za svoje izjave ni predložil dokazov. Ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-11 je ocenila, da so bile tožnikove izjave večinoma neprepričljive in malo verjetne. Sicer je odgovarjal tekoče, vendar je prišlo do več pomembnih nasprotij v zvezi z razlogi preganjanja. Zato po mnenju tožene stranke ni mogoče zaključiti, da se je tožnik potrudil za utemeljevanje prošnje.

3. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-12 je tožena stranka ob upoštevanju tožnikovih izjav, da je v stikih z mamo in mlajšim bratom, ki sta v Iranu, menila, da bi lahko (tožnik) predložil kakršnekoli dokumente v zvezi z razlogi preganjanja (mrliške liste, policijske zapisnike, sodna pisanja) in da za to opustitev ni dal logičnega in razumnega pojasnila.

4. Glede na tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-13 je tožena stranka presojala skladnost in verjetnost tožnikovih izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam v zvezi z njegovim primerom. Menila je, da so njegove izjave pavšalne, v njih so tudi neskladnosti, ki so bistvenega pomena, poleg tega so neprepričljive, malo verjetne in dajejo vtis pretiravanja. Ugotovila je namreč, da je 19. 4. 2019 pri podaji prve prošnje navedel, da je po etnični pripadnosti Fars in muslimanske veroizpovedi, pri podaji druge prošnje 26. 11. 2019 pa, da je turške narodnosti in krščanske veroizpovedi, vero naj bi spremenil pred šestimi leti. Neskladnost je pojasnjeval s tem, da je Fars, ker govori farsi, da je musliman, pa je navedel zato, da bi se čim prej zaključil postopek in ker ga nihče ni vprašal glede spremembe vere.

5. Po oceni tožene stranke si nasprotujejo tožnikove izjave glede veroizpovedi. V prvem osebnem razgovoru je namreč navedel, da je vero spremenil pred petimi ali šestimi leti in da je s prijateljem v Nemčiji obiskoval iransko cerkev, kjer so govorili v jeziku farsi. Družina bi ga ubila, ker je v Nemčiji obiskal cerkev in v njej molil, kar so videli iz objav na Facebooku. V Sloveniji krščanske vere ne prakticira, ker ne pozna nikogar, s katerim bi šel v cerkev, in ker ne govori slovenskega jezika.

6. Tožena stranka je menila, da je malo verjetna in neprepričljiva tožnikova navedba, da so sorodniki videli objavljene fotografije iz cerkve, saj je tožnik priznal, da ni spremenil veroizpovedi. V drugem osebnem razgovoru je namreč navedel, da je po veroizpovedi musliman šiit in da je v Iranu sorodnikom za šalo povedal, da je spremenil vero in na ta način preizkušal odziv družine, zaradi česar ga je sorodnik udaril s palico po obrazu. Veroizpovedi ni spremenil, ker bi ga sicer v Iranu ubili.

7. Po mnenju tožene stranke si nasprotujejo tudi tožnikove izjave glede kaznovanja in zaporne kazni. Pri podaji prve prošnje je namreč navedel, da so ga zaprli skupaj z bratrancem in da je imel v zaporu z njim težave. Iz njegovih izjav je še razvidno, da ga je ob vrnitvi iz Teherana v Abhar ujela policija in odpeljala na policijsko postajo, od koder je pobegnil po enem dnevu. Pri podaji druge prošnje pa je najprej navedel, da nikoli ni bil kaznovan in ni prestajal zaporne kazni, v drugem osebnem razgovoru pa je trdil, da ga je po bratovem posilstvu in pretepu z bratranci policija zaprla za 20 dni. Njegove izjave si tudi nasprotujejo, saj je iz njih razvidno, da groženj in napadov ni prijavil policiji, ker ta ne ukrepa, iz kasnejših izjav pa izhaja, da je dogodke prijavil. 8. Nasprotja so tudi v tožnikovih izjavah glede krvnega maščevanja. Pri podaji prve in druge prošnje in v prvem osebnem razgovoru je navedel, da gre za 150 let star spor in da mu razlog zanj ni poznan. Šele v drugem osebnem razgovoru je trdil, da je razlog spora prepir zaradi hiše in ker je punca pobegnila s fantom.

9. Poleg tega je tožnik po mnenju tožene stranke neverodostojen v svojih navedbah pri podaji prve prošnje, ko je zatrjeval, da sta se z bratom skrivala šest let v Teheranu in da ni mogel dobiti telefonske številke, medtem, ko je v drugem osebnem razgovoru navedel, da ni nihče vedel, kje v Teheranu sta z bratom, in da so imeli zgolj njune telefonske številke.

10. Po presoji tožene stranke je nerazumljivo, da je tožnik šele v drugem osebnem razgovoru prvič navedel posilstvo brata in sestrino smrt pred 17 leti, ki so jo domnevno povzročili v spor vpleteni sorodniki, preiskovala pa naj bi jo tudi policija. Menila je, da gre za nepozabna dogodka, ki bi, če bi se zares zgodila, zaznamovala tožnikovo življenje, zaradi česar bi ju tožnik vsakič, ko je pripovedoval o dogodkih, vsaj omenil. 11. Neskladnosti v izjavah je tožena stranka zaznala tudi glede smrti strica po očetovi strani, saj je tožnik najprej trdil, da ga je ubil mamin brat pred 35 leti, nato pa, da je njegovo smrt videla sestra pred 17 leti, zaradi česar naj bi jo mesec dni kasneje povozili z avtom. Po presoji tožene stranke se omenjeni letnici razlikujeta za tako dolgo obdobje, da tega ni mogoče pripisati pomoti. Nemogoče je šteti za verjetno, da je mamin brat sploh ubil očetovega brata, saj bi tožnik v primeru, da bi to bilo res, dogodek vedno enako časovno umestil. Tožena stranka je še ugotovila, da je tožnik omenjeni dogodek ob podaji prve prošnje umestil v čas pred svojim rojstvom, v drugi prošnji in na osebnem razgovoru pa v kasnejši čas.

12. Po oceni tožene stranke je tožnik neprepričljiv in kontradiktoren tudi glede navedb, s katerimi najprej trdi, da je sestro ubil stric po mamini strani, nato pa, da je prepričan, da je za njeno smrt odgovoren stric po očetovi strani. Omenjeno nasprotje je po stališču tožene stranke tako bistveno, da ni mogoče sprejeti za verjetno, da se je dogodek (umor sestre) sploh zgodil. 13. Tožena stranka je menila, da spor po dedkovi smrti, to je napad bratranca z nožem in požig vinograda, nista v povezavi z domnevnim krvnim maščevanjem, ampak gre za družinski spor zaradi dediščine, saj je tožnik navedel, da je najstarejši očetov brat po dedkovi smrti prodal zemljišče. Z očetom sta odšla k navedenemu očetovemu bratu po svoj delež, ki pa denarja ni hotel dati. Prisoten je bil tudi očetov mlajši brat, bratranec, ki ga je v prepiru glede deleža napadel z nožem, pa je zažgal stričev vinograd.

14. Iz nadaljnje presoje tožene stranke je razvidno, da je tožnik neprepričljiv v svojih izjavah glede vzroka odhoda iz države ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito, ko je trdil, da se ne spominja točno, zakaj je državo zapustil, saj to zanika vse njegove dotedanje navedbe glede krvnega maščevanja.

15. Tožena stranka je še menila, da na tožnikovo neverodostojnost nakazujejo tudi njegove navedbe glede spremembe veroizpovedi. V postopku je, z izjemo prve prošnje in drugega osebnega razgovora, namreč navajal, da je spremenil vero, pri čemer je v prvem osebnem razgovoru navedel, da o spremembi vere pri podaji prošnje ni bil vprašan, v drugem osebnem razgovoru pa, da je musliman-šiit, da bi veroizpoved sicer zamenjal, če ne bi bil zaradi tega v Iranu kaznovan in da se je pred družino le šalil glede spremembe vere.

16. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da tožnikove izjave niso notranje verodostojne, zaradi česar jih ni primerjala z informacijami o izvorni državi.

17. V nadaljevanju je tožena stranka presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.4 Po povzetku tožnikovega potovanja je ugotovila, da za zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče. 18. Tožena stranka je ocenila, da tožnik ni splošno verodostojen, saj so njegove izjave v pomembnem delu neskladne in v bistvenem delu neverjetne.

19. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru pogojev za priznanje statusa begunca. Ponovno je ugotovila, da so tožnikove navedbe glede zatrjevanega krvnega maščevanja deloma kontradiktorne, deloma pa neprepričljive in malo verjetne. Zato jim ni verjela in menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen zatrjevanemu preganjanju. Po njenem stališču so pavšalne tudi tožnikove navedbe, da bi bil v primeru vrnitve v Iran izpostavljen smrti. Poudarila je, da ne more verjeti tožniku, da bi ga iskali in preganjali pripadniki v spor vpletene družine.

20. V takem primeru bi bil po mnenju tožene stranke subjekt preganjanja nedržavni subjekt. Vendar na podlagi tožnikovih okoliščin ni mogla zaključiti, da bi mu policija oz. oblastne strukture odrekle pomoč in ne bile pripravljene ukrepati. Menila je, da bi oblast v primeru storitve kaznivih dejanj, kot je grožnja z umorom, zagotovo ukrepala in se ne bi izogibala kazenskemu pregonu. Poleg tega tožnik ni podal informacij o tem ali bi policija sploh ukrepala v zvezi z morebitno prijavo groženj, saj je navedel le, da policija krvnega maščevanja ne more reševati in da bi nasprotna stran ubila policiste. Po stališču tožene stranke pa se oseba, ki pristojnih organov ni zaprosila za pomoč, ne more sklicevati na to, da mu niso sposobni nuditi zaščite. Po mnenju tožene stranke je tožnik povsem neprepričljiv v svojih navedbah glede prijave groženj in napadov policiji, saj je v postopku navajal, da dogodkov policiji ni prijavil, ker ta krvnega maščevanja ne obravnava in ne bi ukrepala. Tožnikove navedbe, da je policija neodzivna, so si med seboj v nasprotju, saj je v drugem osebnem razgovoru navedel, da ga policija išče zaradi bratrančeve prijave o požigu vinograda in da ga je družina obvestila, da ga doma čaka poziv s policije, na podlagi česar je po presoji tožene stranke mogoče sklepati, da policija ukrepa in se odziva na prijave.

21. Glede na navedeno tožnik po oceni tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca v Republiki Sloveniji.

22. Tožnikove navedbe je tožena stranka obravnavala tudi v okviru resne škode. Glede na stališče o njihovi neskladnosti ni mogla zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo tožnik zaradi razlogov, ki so bili presojani že v okviru statusa begunca, v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. 23. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

24. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnik ni spreminjal izjav glede svoje identitete, zaradi česar bi tožena stranka morala sklepati, da je splošno verodostojen. Meni, da so pavšalni očitki tožene stranke, da se ni najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Trdi, da v postopku ni izjavil, da lahko predloži konkretne dokaze, zaradi česar ni zavajal upravnega organa. Ne strinja se z ugotovitvijo o neprepričljivosti, neskladnosti in mali verjetnosti svojih izjav glede na časovne okoliščine ter pojasnjuje, da človek na begu čas ne predstavlja orientacijske komponente. Zato meni, da bi morala tožena stranka tožnikove izjave preveriti z informacijami o izvorni državi. Trdi še, da neskladnosti v njegovih izjavah niso bistvene, in navaja, da bi ga morala tožena stranka izprašati tako, da bi res ugotavljala njegovo verodostojnost. 25. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da tožnik ni izkazal, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite. Izpostavlja, da sta bila s tožnikom opravljena dva osebna razgovora, s čimer mu je bila dana možnost aktivnega sodelovanja, in da ni dolžna preverjati, zakaj tožnik ni predložil dokumentov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Meni, da bi moral tožnik poznati časovne okoliščine dogodkov, če bi se dogodki, ki so zaznamovali njegovo življenje, res zgodili.

26. Dne 19. 10. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in jih v soglasju s strankami štelo za prebrane ter jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tudi tožnika.

27. Tožba ni utemeljena.

28. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

29. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 30. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.5 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.6 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti7 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je namreč že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.8

31. Nosilno stališče tožene stranke o neskladnosti, neprepričljivosti in mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji le na ugotovitvi, da navedene izjave o preteklih dogodkih niso skladne z vidika njihovih časovnih okoliščin, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav9. Dokazna ocena tožene stranke, da so tožnikove navedbe glede zatrjevanega krvnega maščevanja neskladne, neprepričljive in malo verjetne, zaradi česar jim ni verjela in menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen zatrjevanemu preganjanju, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene10. Ob upoštevanju s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki11 ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Ob takem stanju stvari, ko ni podan subjektivni element12, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.13

32. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka kot bistveno izpostavlja okoliščino, da tožnik, tudi če bi bile njegove izjave verodostojne, skladne in prepričljive, ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite.

33. Iz tožbenih navedb ni razvidno določno nasprotovanje navedenemu stališču tožene stranke. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. To pomeni, da tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1). Povedano drugače, tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je namreč dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.14 Že zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

34. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je bilo tožniku na osebnih razgovorih omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede podajanja izjave ter da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti in mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej sam ali po svojih pooblaščencih imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev. Zato smiselno, vendar posplošeno uveljavljana kršitev pravil postopka, da bi tožena stranka morala tožnika izprašati tako, da bi res ugotavljala njegovo verodostojnost, ni podana.

35. V okviru presoje okoliščin iz prve in druge alineje tretjega odstavka 21. člen ZMZ-1 je tožena stranka sicer ocenila, da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljevanje prošnje in da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni predložil dokazov. Vendar pa izpodbijana odločba ne temelji le na navedenih okoliščinah, kar je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča, da zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoča zgolj zaradi neizkazanosti okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, saj nobena izmed njih sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje.15 Zato je nebistven s tem povezan, sicer splošen tožbeni ugovor.

36. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. 2 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov. 3 Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. 4 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. 5 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 6 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 7 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 8 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 9 Njihov povzetek je v točkah od 4 do 15 obrazložitve te sodbe. 10 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 11 Razvidni so iz 24. točke obrazložitve te sodbe. 12 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 13 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 14 Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 15 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 123/2017 z dne 5. 7. 20217 (10. točka obrazložitve).