Jedro

V primeru prometne nesreče, v kateri je udeleženih več udeležencev (več kot dva), sodišče pa ugotovi odgovornost vsaj enega od njih, za katerega pa ni nujno, da je soudeležen v pravdi, ni mogoče uporabiti določila 3. odstavka 178. člena ZOR. To pomeni, da v primerih, ko ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih deležih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega. Besedilo citiranega določila "ni kriv nobeden" pomeni, da ni kriv nobeden izmed soudeležencev v prometni nesreči in se ne omejuje le na pravdne stranke.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je namreč mogoč zaključek, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo zaradi neprevidne in nepravilne (tedaj protipravne) vožnje voznika B.H. Glede na povedano sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta za izhodišče vzeli določilo 3. odstavka 178.člena in ne 1. odstavka 178. člena ZOR.

Izrek

1. Revizija prve in druge tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

2. Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se 2. točka izreka glasi: "Toženi stranki zavarovalnica in DO sta solidarno dolžni plačati tožnikom ... vsakemu 350.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.2.1992 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe."

3. Prva in druga tožena stranka sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki poleg stroškov pritožbenega postopka iz pravnomočnega sklepa o stroških (točka 3. izreka sodbe sodišča druge stopnje), še 29.200,00 SIT pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper tretje toženo stranko v celoti zavrnilo. Z delno sodbo pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ter s tem odločilo le o zahtevku za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Prvo in drugo toženo stranko je obsodilo na plačilo odškodnine in sicer je menilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen do polovice, s tem da je pri znesku odškodnine prisodilo ženi in sinu umrlega (polovico od) 350.000,00 SIT, staršema in sestri pa (polovico od) 200.000,00 SIT. Odločanje o stroških je pridržalo za končno odločbo. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožile so se vse pravdne stranke razen tretjetoženca. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvo in drugo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Le delno je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožeča stranka uspela glede višine zahtevka v celoti (vsi tožniki so zahtevali odškodnino iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega vsak 350.000,00 SIT), po temelju pa razsodilo, da je utemeljen do 70 %. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje vlagajo revizijo tako tožeča stranka (zoper zavrnilni del sodbe zoper prvo in drugo toženo stranko) kot prvo in drugotožena stranka.

Toženi stranki vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in zahtevek zavrne oz. podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne nižjima sodiščema v ponovno obravnavanje. Če imetnika motornih vozil trčita brez svoje krivde, še ne pomeni, da ni potrebno upoštevati krivde neznanega motornega vozila. Tedaj je potrebno uporabiti 1. odstavek 178. člena ZOR in zahtevek zoper toženi stranki v tej zadevi zavrniti. Določilo 3. odstavka se nanaša na primere, ko ni kriv nihče, na primer če enega izmed voznikov zadene kap. Enako razlago je najti v komentarju ZOR, str. 675. Tudi tožeča stranka uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke še v zavrnilnem delu. Tožnikom ni jasno, na kateri podlagi je sodišče ugotovilo, da je tudi pokojni M. soodgovoren za nesrečo. Tudi razlogi pravičnosti ne kažejo na soodgovornost popolnoma nekrivega voznika. Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) nasprotni stranki nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija tožeče stranke je utemeljena, revizija prvo in drugo tožene stranke pa ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če jih revident uveljavlja. Revidenta ne uveljavljata nobene kršitve postopka.

Pač pa oba revidenta uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj oba menita, da sodišči nista pravilno uporabila določila 3. odstavka 178. člena ZOR. Zato je odgovor na uveljavljani razlog namenjen obema.

Obe reviziji pravilno izhajata iz stališča, da v primeru prometne nesreče, v kateri je udeleženih več udeležencev (več kot dva), sodišče pa ugotovi odgovornost vsaj enega od njih, za katerega pa ni nujno, da je soudeležen v pravdi, ni mogoče uporabiti določila 3. odstavka 178. člena ZOR. To pomeni, da v primerih, ko ni kriv nobeden, odgovarjata imetnika po enakih deležih, razen če pravičnost ne zahteva kaj drugega. Besedilo citiranega določila "ni kriv nobeden" pomeni, da ni kriv nobeden izmed soudeležencev v prometni nesreči in se ne omejuje le na pravdne stranke. Zato se je treba najprej opredeliti, ali gre v danem primeru za prometno nerečo, za katero ni odgovoren nobeden.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Glede vožnje (sedaj pokojnega) voznika M.M. sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je vozil tovornjak pravilno po desni strani cestišča. V času škodnega dogodka in nastanka škode je bil mrak, cesta je bila mokra in spolzka. Za voznika B.H. pa je bilo ugotovljeno, da je vozil cisterno s prikolico s hitrostjo 80 km/h, da je bilo cestišče po voznem pasu v smeri njegove vožnje izjemno mastno, in da je začel intenzivno zavirati; po mnenju izvedenca cestnoprometne stroke (pravdno sodišče je povzelo mnenje iz kazenskega spisa), bi voznik pri tej hitrosti uspel nemoteno zavreti, če bi bila cesta le mokra, ne pa tudi mastna. Na podlagi takega dejanskega stanja sta sodišči presojali vožnji obeh voznikov. Voznik M.M. je vozil popolnoma pravilno po svoji desni in ni z ničemer prispeval k nastanku prometne nesreče. V opisani vožnji voznika B.H. pa sodišči nista našli elementa protipravnosti, saj sta menili, da za mastno cestišče ni mogel vedeti, zato hitrost njegove vožnje ni vzrok za nastanek prometne nesreče. Ravnanja oz. vožnji dveh imetnikov motornega vozila se zaradi konkurence njunih objektivnih odgovornosti presojata po principih krivdne odgovornosti. Za nastanek odškodninske odgovornosti je potrebno, da so izpolnjeni pogoji: nastanek pravnorelevantne škode, odgovornost povzročitelja te škode, protipravnost in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo posledico. Okoliščine, ki napolnijo opisane pravne pojme, so dejansko stanje. Nato pa sodišče s pravno presojo preizkusi, ali so izpolnjeni zahtevani pogoji za nastanek odškodninske odgovornosti.

Voznik B.H. je že v odgovoru na tožbo zapisal, da je moral nenadoma zavreti, ker je zaviral tudi voznik osebnega avtomobila, ki je vozil pred njim. Določilo 1.odstavka 45.člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ki je veljal v času prometne nesreče (Uradni list SFRJ, št. 63/80) pravi, da mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju na cesti, vidljivosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako da lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Sodna praksa in teorija (prim. knjigo prof. Stojana Cigoja, Avtomobilist; ČZ Uradni list, Ljubljana 1982, str. 61), sta enotni, da mora avtomobilist pri večjem avtomobilskem prometu računati na "normalno" zamaščenost ceste z oljem. Ni pa dolžan računati z izredno zamaščenostjo ceste, kot je primer, če iz cisterne po cesti izteče olje. Pri vožnji tretjetoženca je zato ob naštetih okoliščinah mogoče ugotoviti, da gre za navadno malomarnost (culpa levis), saj bi se moral kot poklicni voznik (zaposlen očitno pri drugotoženi stranki) zavedati, da je na cesti Zagreb-Ljubljana, za cisterno s prikolico, v mraku, na vlažnem cestišču, ki je lahko tudi mastno, hitrost vožnje 80 km/h neprimerna. Ker vožnje tem razmeram ni prilagodil, ni mogel varno zavirati, in ga je zaneslo na levo stran. Tako je prišlo do trčenja s tovarnjakom, ki ga je pravilno vozil pokojni M.M. Glede na povedano sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta za izhodišče vzeli določilo 3. odstavka 178. člena in ne 1. odstavka 178. člena ZOR. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je namreč mogoč zaključek, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo zaradi neprevidne in nepravilne (tedaj protipravne) vožnje voznika B.H. Zato je moralo revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremeniti (1. odstavek 395. člena ZPP).

Kar pa navaja tožena stranka o krivdi neznanega motornega vozila, ki naj bi pustilo na cesti oljni madež, pa je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in zato neupoštevno. Ne glede na to pa je treba v pojasnilo toženi stranki odgovoriti, da je v danih okoliščinah za pravilno pravno presojo treba začeti razlago z ravnanjem popolnoma nekrivega voznika in razlagati določilo 178. člena ZOR iz tega zornega kota. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da je neznano motorno vozilo pustilo na cesti oljni madež, bi ob krivdi tudi tretjetožene stranke ne vzdržalo pravno stališče prvo in drugo tožene stranke, to je da odgovarja le voznik neznanega motornega vozila. V takem primeru bi bilo treba uporabiti določilo 206. člena ZOR, kar bi za toženi stranki zaradi solidarne odgovornosti pomenilo enak rezultat v pravdi.

Revizijsko sodišče je pred spremembo sodbe sodišča druge stopnje preizkušalo po uradni dolžnosti tudi višino zahtevanih odškodnin. Znesek 350.000,00 SIT je bil v času sojenja na prvi stopnji ob ugotovljenih okoliščinah (200. in 201. člen ZOR) in zahtevku primeren.

Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških pridržalo za končno odločbo. Glede pritožbenih stroškov je sodišče druge stopnje glede na uspeh v pritožbi prisodilo tožeči stranki 19.150,00 SIT. Zato je tudi revizijsko sodišče ob spremembi te sodbe odločilo le o še nepriznanih odvetniških stroških pritožbenega postopka, in o zaznamovanih revizijskih stroških. Tako znesejo stroški od dodatno priznanih zneskov (116.667,00 SIT x 5) za sestavo pritožbe po veljavni odvetniški tarifi v času odločanja revizijskega sodišča 20.800,00 SIT. Tožeča stranka je zaznamovala 8.400,00 SIT stroškov revizijskega postopka, kar skupaj znese 29.200,00 SIT.