Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zahteva za sklenitev glavne pogodbe lahko temelji le na veljavni predpogodbi. V obravnavanem primeru je bila predpogodba razdrta po samem zakonu, zato je tožnikov očitek tožencu, da ga ni pozval k sklenitvi glavne pogodbe, v očitnem nasprotju z načelom avtonomije volje pogodbenih strank. Tožnik torej do vrnitve are ni upravičen.
I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 791,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ne dovoli objektivna sprememba tožbe z dne 12. 2. 2014, nato pa zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožniku 18.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da mora tožencu povrniti 1.221,00 EUR njegovih pravdnih stroškov z obrestmi.
2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge, vendar brez opredeljenega pritožbenega predloga. Navaja, da bi moralo sodišče, ker spremembe tožbe ni dovolilo, o tem izdati poseben sklep, zoper katerega bi se tožnik lahko pritožil. Ker je o spremembi tožbe odločilo s sodbo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, tožniku pa odvzelo pravico do pravnega sredstva zoper sklep. Poleg tega svoje odločitve, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, ni ustrezno obrazložilo. Poudarja, da sta se pravdni stranki dogovorili le za rok, do katerega mora tožnik plačati preostanek kupnine. Tožnik je prišel v zamudo s plačilom preostanka kupnine, ne pa s sklenitvijo glavne pogodbe. Dokler zainteresirana stranka ne da predloga za sklenitev glavne pogodbe, ni mogoče govoriti o kršitvi predpogodbe. Ker rok za sklenitev glavne pogodbe ni bil določen, bi moral toženec zahtevati od tožnika, naj sklene glavno pogodbo, pa tega ni storil. Poleg tega je bil rok za plačilo kupnine le okvirno dogovorjen. Tožnik je še v marcu 2010 želel pogodbo, zato bi mu toženec moral pustiti dodaten rok za plačilo kupnine. Poleg tega tožnika ni obvestil o odstopu od predpogodbe. Še konec maja 2009 mu je dejal, naj pokliče, ko bo imel denar. Sicer pa je tožnikovemu pravnemu naziranju pritrdilo tudi Okrajno sodišče v Ljubljani v pravdi IV P 3070/2012. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje tožnikovim pritožbenim trditvam. Poudarja, da se je sklenitev glavne pogodbe izjalovila, ker tožnik ni imel denarja za plačilo kupnine. Toženec ni naredil ničesar narobe, je pa utrpel škodo, ker je stanovanje lahko prodal le po bistveno nižji ceni, kot je bila dogovorjena s tožnikom.
4. Pritožba ni utemeljena.
O spremembi tožbe:
5. Kadar tožnik med postopkom spremeni tožbo, sodišče na podlagi 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s sklepom odloči, ali bo spremembo dopustilo ali ne. Sodišče prve stopnje je takšen sklep sprejelo na zadnjem naroku za glavno obravnavo, vendar ga je nato res napačno povzelo v izrek sodbe. Kljub temu ne gre za pomanjkljivost, ki bi lahko onemogočila pritožbeni preizkus. Ker je po vsebini I. točka izreka sodbe sklep, je tudi sodišče druge stopnje o tožnikovi pritožbi v tem delu odločilo s sklepom.
6. Zoper sklep, da se sprememba tožbe ne dovoli, je po prvem odstavku 363. člena ZPP dovoljena pritožba. Sodišče mora zato v skladu z drugim odstavkom 329. člena ZPP in prvim odstavkom 331. člena ZPP o tem izdati poseben pisni sklep z obrazložitvijo in ga vročiti strankama, z obravnavanjem zadeve pa počakati do pravnomočnosti sklepa. Takšno ravnanje bi bilo sicer zakonito, vendar v obravnavanem primeru neekonomično. Ker bi zaradi zvišanja tožbenega zahtevka prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča, toženec pa se je spremembi tožbe uprl, se namreč po prvem odstavku 185. člena ZPP šteje, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje zato spremembe tožbe ni smelo dopustiti. Podrobnejša obrazložitev sklepa oziroma nesmotrnosti spremembe tožbe glede na izrecno zakonsko določilo ni bila potrebna in tako ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na katero meri pritožba. Tožnikove pravice v postopku niso bile v ničemer okrnjene, čeprav sodišče prve stopnje o spremembi tožbe ni izdalo posebnega sklepa, še preden je odločilo o tožbenem zahtevku. Tožnik je namreč (lahko) izkoristil pravico do pravnega sredstva zoper odločitev o spremembi tožbe hkrati s pritožbo zoper sodbo o glavni stvari.
7. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo v tem delu zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.
O glavni stvari:
8. Tožnik v pritožbi ponavlja svoje trditve, na katere mu je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Nobenega razloga ni za dvom o popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega se opira izpodbijana sodba. Pravilna uporaba materialnega prava tudi po presoji pritožbenega sodišča terja zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker je za neizpolnitev pogodbe odgovoren tožnik, ki je dal aro, sme toženec po prvem odstavku 65. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prejeto aro obdržati.
9. Brez podlage je pritožbena trditev, da naj bi se pravdni stranki dogovorili le za okviren rok plačila kupnine. Nasprotno, iz potrdila o prejemu are z dne 7. 10. 2008 izhaja, da bi moral tožnik preostanek kupnine poravnati najkasneje do konca maja 2009, kar pomeni, da je bila izpolnitev te tožnikove obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe. Ker je tožnik ni izpolnil, je bila pogodba po prvem odstavku 104. člena OZ razvezana po samem zakonu. Toženec torej tožniku ni bil dolžan pustiti dodatnega roka za izpolnitev, niti odstopiti od pogodbe ali ga obvestiti o tem, da namerava pogodbo skleniti z drugim kupcem. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na domnevno toženčevo izjavo, naj ga tožnik pokliče, ko bo imel denar. Res lahko upnik po drugem odstavku 104. člena OZ ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev. Ker pa tožnik sam navaja, da naj bi do navedene izjave prišlo še v maju 2009, torej preden je potekel rok za izpolnitev njegove obveznosti, ta izjava ni mogla povzročiti nobene spremembe v pogodbenem razmerju med pravdnima strankama. Zgrešeno je tudi tožnikovo stališče, da bi moral toženec posebej zahtevati sklenitev glavne pogodbe, ker pravdni stranki roka za to v predpogodbi nista določili. V takem primeru začne teči v petem odstavku 33. člena OZ predpisani šestmesečni rok za sklenitev glavne pogodbe od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena. Razumljivo pa je, da zahteva za sklenitev glavne pogodbe lahko temelji le na veljavni predpogodbi. V obravnavanem primeru je bila predpogodba razdrta po samem zakonu, zato je tožnikov očitek tožencu, da ga ni pozval k sklenitvi glavne pogodbe, v očitnem nasprotju z načelom avtonomije volje pogodbenih strank. Tožnik torej do vrnitve are ni upravičen, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Drugačno stališče sodišča prve stopnje v drugi pravdi med istima strankama, na katero se sklicuje pritožba, pa sodišča druge stopnje ne veže. 10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.
11. Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam, obenem pa tožencu dolguje povračilo njegovih stroškov za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Po Zakonu o odvetniški tarifi je toženec upravičen do nagrade za postopek s pritožbo (628,80 EUR – tar. št. 3210) in do povračila materialnih stroškov (20,00 EUR – tar. št. 6002), kar skupaj z 22% DDV znaša 791,54 EUR. Če tožnik stroškov ne bo poravnal v odrejenem roku, bo tožencu dolgoval še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s 313. členom ZPP).