Jedro

Tožena stranka ni zakonito sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom za isto delo, saj ni šlo začasno povečan obseg dela, ampak za večje število naročil, ki jih je bilo potrebno izpolnjevati daljše časovno obdobje od obdobja, za katerega so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene. Iz tega razloga se tožnikova zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. tč. izreka (v odločitvi o stroških) delno spremeni tako, da se znesek 193.919,00 SIT zviša na znesek 199.529,00 SIT.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 31.12.2003 in da je pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas brez prekinitve od 9.9.2003, zaradi česar je naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na na delo, na delovno mesto, ustrezno njegovi izobrazbi, zdravju ter zmožnostim, mu vpiše delovno dobo in mu za obdobje do poziva na delo izplača vse pravice iz delovnega razmerja (1. tč. izreka). Tožniku je prisodilo tudi stroške postopka v znesku 193.919,00 SIT (2 tč. izreka).

Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških, pritožuje tožnik iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje vsaj delno priznati tudi priglašene potne stroške pooblaščenca in stranke za prihod na glavno obravnavo ter stroške sestave opomina pred tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o stroških spremeni tako, da tožniku prizna tudi priglašene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni šlo za začasno povečan obseg dela in da tožnik v oktobru 2003 ni prenehal z delom dne 3.10.2003 oz., da je nadaljeval z delom tudi po tem datumu. Razlog za povečan obseg dela je predvsem količinsko naročilo za pralne praške naročnika X iz Nemčije, ki pa ni trajne narave. Prav tako iz predloženih dokazil ne izhaja, da naj bi tožnik delal ves oktober. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je tožena stranka po poteku časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, na novo zaposlovala delavce na istih delih, kot jih je opravljal tožnik. Zato mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka tudi ni predložila pogodbe o sodelovanju, iz katere bi bila razvidna naročila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sklenitev pogodbe s podjetjem X ne predstavlja razloga začasno povečanega obsega dela. Pri tem je zavzelo stališče, da je bilo s pogodbo med toženo stranko in pogodbenim partnerjem X dogovorjeno sodelovanje trajne narave in v tej posledici štelo, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi trajno povečan obseg dela.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga začasno povečanega obsega dela (večja naročila poslovnega partnerja iz Nemčije za izdelavo pralnih praškov in kozmetičnih preparatov). Kot je izpovedal vodja profitnega centra – široka potrošnja pri toženi stranki S.K., je do sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom prišlo zaradi naročila pralnih praškov, ki so jih izvozili v Nemčijo za pogodbenega partnerja X. Za izvedbo naročil je tožena stranka sklenila tudi pogodbo, ki je bila količinsko opredeljena, ni pa bila časovno omejena. Naročilo je bilo sklenjeno za 500 ton proizvoda, v mesecu decembru 2003 in januarju 2004 pa so po izpovedi K. morali izpolniti le 30% naročila. V podobnem obsegu se je sodelovanje z istim partnerjem nadaljevalo tudi v letu 2005. Za izpolnitev naročila so potrebovali več delavcev, saj gre za ročno delo.

Ob ugotovitvi, da so bile vse tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi izpolnjevanja naročila pogodbenega partnerja, je za presojo o tem, ali je bilo tožnikovo delo začasne narave, bistveno, da se pogodba o sodelovanju ni nanašala le na obdobje do 31.12.2003, ko je prenehala veljati zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 24.11.2003, saj naročila še niso bila v celoti izpolnjena. Ugotoviti je potrebno, da je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas obstajal tudi po izteku pogodbeno dogovorjenega časa, saj se je tožena stranka zavezala do konca meseca januarja 2004 izpolniti le 30% pogodbeno dogovorjenega naročila za podjetje X, ki je bil po izpovedi S.K največji partner tožene stranke od meseca oktobra dalje. V letu 2005 se je sodelovanje z nemškim podjetjem nadaljevalo.

Pritožbeno sodišča se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je očitno šlo za večje naročilo, ki ga je potrebno izpolnjevati v daljšem časovnem obdobju in ne zgolj za en mesec, kot so v povprečju bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom. V takšnih okoliščinah pa tožena stranka ni moglo sklepati treh pogodb o zaposlitvi za določen čas (od 9.9.2003 do 30.9.2003 oz. z aneksom podaljšano do 3.10.2003, od 8.10.2003 do 7.11.2003 in od 24.11.2003 do 31.12.2003) iz razloga začasno povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. ZDR v 54. členu določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker je razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi tožnika na podlagi gornjih navedb obstajal od 9.9.2003, v času vmesnih prekinitev in še po prenehanju delovnega razmerja dne 31.12.2003, tudi po oceni pritožbenega sodišča začasno povečan obseg dela kot v pogodbi izrecno naveden zakonski razlog, dejansko ni obstojal, zato je pritožbeni očitek v tem delu neutemeljen.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik ni opravljal dela neprekinjeno po 3.10.2003. Tožnik je opravljal delo do petka 3.10.2003. Po naslednji pogodbi o zaposlitvi za določen čas je začel delati v sredo, dne 8.10.2003, in delal do konca meseca. Po seštevku delovnih dni je bilo rednega dela 160 ur in 8 ur na praznični dan, kar izhaja iz izplačilne liste za mesec oktober 2003. V mesecu oktobru je bilo skupaj s praznikom 184 ur (22 delovnih dni in 1 praznični dan). Razlika 16 ur je torej posledica dejstva, da tožnik dne 6. in 7.10.2006 ni opravljal dela. Zato tudi ni mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik delal tudi po 3.10.2003 in za to prejemal plačo, kar pa ne vpliva na ugotovljeno nezakonitost sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas.

K pritožbi tožnika: Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, mora sodišče v skladu s 155. členom ZPP upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni v tem sporu. V predmetni zadevi je sodišče tožniku priznalo stroške postopka v znesku 193.919,00 SIT, ni pa priznalo stroškov opomina pred tožbo v višini 100 točk ter priglašenih potnih stroškov tožnika in njegovega pooblaščenca.

Po določbi 3. odst. 204. člena ZDR je imel tožnik možnost neposrednega uveljavljanja nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja. Tožba je bila tudi vložena v tem roku. Zato stroški sestave opomina pred tožbo niso bili potrebni v tem delovnem sporu in jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo.

Prav tako je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je zavrnilo potne stroške pooblaščenca. Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za potrebne stroške, ki bi jih bila tožena stranka dolžna povrniti tožniku. Tožnik je iz Hrastnika, pooblastil pa je odvetnika iz Lucije. To je sicer njegova pravica, vendar pa toženi stranki ni mogoče naložiti stroškov kilometrine zaradi prihoda odvetnika, ki ima sedež izven območja sodišča, kjer so se obravnave vršile in tudi izven območja tožnikovega bivališča, ker je na sedežu sodišča dovolj odvetnikov, ki bi ga lahko substituirali.

Pritrditi pa je potrebno tožniku, da je upravičen do potnih stroškov za prihode na glavno obravnavo. Potni stroški tožnika predstavljajo potrebne pravdne stroške po 155. členu ZPP, do njih je tožnik upravičen tudi po 19. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. list RS št. 15/2003), v zvezi s 5. in 6. členom citiranega pravilnika. Priglašeni stroški za povračilo potnih stroškov pričanja v skupnem znesku 30.000,00 SIT so po mnenju pritožbenega sodišča pretirani. Stranka ima po ustaljeni sodni praksi pravico do povračila stroškov prevoza le v višini javnega prevoza, ne pa do kilometrine, razen v primeru, če javni prevoz ni zagotovljen (kar za relacijo Hrastnik – Ljubljana ne drži). Zato je potrebno pri pravdnih stroških tožnika priznati še 3 x 1.870,00 SIT (cena vozovnice za vlak v eno smer 935,00 SIT) ali 5.610,00 SIT za prihode na naroke za glavno obravnavo.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4 tč. 358. člena ZPP delno ugodilo tožnikovi pritožbi in odločitev o stroških v 2. tč. izreka delno spremenilo tako, da je dosedaj priznane stroške tožnika v znesku 193.919,00 SIT zvišalo na znesek 199.529,00 SIT, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V ostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi, je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na tožbo (1. odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s 165. členom ZPP).