Jedro

Ker je izpodbijanje pogodbe omejeno na (objektivni) 3 letni rok od njene sklenitve, takšen rok (prekluzivne narave) pa je v konkretnem primeru že potekel, je bila tožba z zahtevkom na delno razveljavitev izročilne pogodbe pravilno zavržena.

Samo dejstvo, da tožnik ni upošteval, da je za vložitev tožbe v zakonu predviden prekluzivni rok, ne more biti podlaga za očitek o „presenečenju.“ Dolžnost, da tak rok upošteva, je bila namreč njegova.

Tožnikovo uveljavljanje nujnega deleža po zapustnici (tudi) v zvezi s premoženjem, ki je bilo predmet izročilne pogodbe, ter obstoj sklepa zapuščinskega sodišča, s katerim ga je to napotilo na njegovo uveljavljanje v pravdi, nima nobene zveze z začetkom, tekom in potekom roka za uveljavljanje zahtevka na (delno) razveljavitev pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26.5.2014: - zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval, da se izročilna pogodba z dne 3.5.1995 sklenjena med izročevalko P. S. in tožencem D. Ž. kot prevzemnikom v delu, ki se nanaša na podpis oz. soglasje tožnika J. K., v 7. členu razveljavi, - odločilo, da je dolžan tožnik tožencu plačati pravdne stroške v znesku 1.397,00 EUR.

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (s stroškovno posledico). Poudarja, da izpodbijana odločba nima navedenih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče konkretnih razlogov za zavrženje in pravne podlage za takšno odločitev sploh ni navedlo. Poleg tega je tako odločilo že potem, ko je opravilo glavno obravnavo in na njej izvedlo dokazovanje. Opozarja, da sodišče ni opravilo predhodnega preizkusa tožbe, čeprav mu to dolžnost postopkovni zakon predpisuje. Gre za kršitev določbe 274. člena ZPP, kar naj bi vplivalo na zakonitost (pravilnost) sklepa. Izpodbijana odločitev naj bi bila tudi popolno presenečenje za tožnika. Sodišče mu na samem naroku ni omogočilo spoznanja, katera dejstva so v predmetnem sporu pravno-relevantna. Postopek je vodilo tako, da ni mogel vedeti, katera dejstva bo štelo za odločilna. S tem je opustilo svojo obveznost, ki izhaja iz določbe 285. člena ZPP in ki jo ima sodišče ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenega odvetnika ali ne. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-312/03-16 z dne 15.9.2005. Če je menilo, da je tožba nesklepčna, bi moralo tožnika nedvoumno pozvati k dopolnitvi tožbe oziroma odpravi nesklepčnosti že pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo. Zgolj pavšalen poziv, kot ga je sodišče v konkretnem primeru opravilo tožniku, da naj naredi tožbo sklepčno, pa ne zadošča kriteriju razjasnjevalne dolžnosti v okviru materialno procesnega vodstva. Kršitev 285. člena ZPP pomeni kršitev razpravnega načela. V izpodbijanem sklepu ugotovljena odločilna dejstva tudi sicer nasprotujejo listinam v spisu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se je obravnavana tožba vložila na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. Gre za pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 1.6.2011. Preden je zapuščinsko sodišče izdalo predmetni sklep, pa je bila dne 30.5.2011 opravljena tudi zapuščinska obravnava. Napačno in neobrazloženo je sodišče ugotovilo, da naj bi bil tožnik dolžan tožbo za delno razveljavitev izročilne pogodbe vložiti najkasneje do 24.5.1998 oziroma da je bila tožba, ki je bila dejansko vložena dne 8. 7. 2011, vložena prepozno (in sicer po preteku triletnega prekluzivnega roka). Tožnik je uveljavljal dedno pravni zahtevek, kar je sodišče prve stopnje spregledalo. Prav tako je tožnik kot nujni dedič že v zapuščinskem postopku po pokojni P. S. navajal, da je upravičen do nujnega deleža tudi glede nepremičnega premoženja, ki je bilo predmet izročilne pogodbe. Zato bi moralo sodišče glede na veljavne predpise in sodno prakso glede roka za uveljavljanje zahtevka za vrnitev daril upoštevati določbe Zakona o dedovanju. Obstoj posebnega zakonskega določila o zastaranju tožbe za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnih dednih deležev pomeni, da zastaranja tovrstnih zahtevkov ne smemo presojati po splošnih zastaralnih rokih, predpisanih v obligacijskih predpisih. Rok za uveljavljanje zahtevka za vrnitev daril je namreč določen v 41. členu Zakona o dedovanju in znaša tri leta od zapustnikove smrti. P. S. je umrla dne 6.9.2010, predmetna tožba pa je bila vložena 8.7.2011. Poleg tega je pravico do vrnitve daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožnik uveljavljal že na zapuščinski obravnavi dne 30.5.2011 in je že s tem dnem prišlo do pretrganja zastaranja. Tožnik je šele z zapustničino smrtjo pridobil položaj nujnega dediča in šele na zapuščinski obravnavi je skladno s 40. členom ZD zahteval vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež. Vse to je kasneje navajal tudi v predmetni pravdni zadevi (in sicer nazadnje tudi v pripravljalni vlogi z dne 19.2.2014, na katero se je skliceval tudi na glavni obravnavi), česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zato je podan tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločilno dejstvo za zavrženje tožbe, ki naj bi bilo v tem, da je bila ta vložena prepozno, je torej v nasprotju s tem, kar je ugotavljalo sodišče v zapuščinskem postopku oziroma kar izhaja iz vsebine listin ali zapisnikov zapuščinskega postopka. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ni izvedlo dokazne ocene. Nadalje se pritožuje zoper odločitev o stroških in navaja, da bi moralo ob zakoniti odločitvi sodišče prve stopnje njegove pravdne stroške naložiti v plačilo tožencu.

3. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, češ da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ali da naj bi bili ti nejasni ali s seboj v nasprotju, je ne samo kontradiktorno in pavšalno,(1) ampak tudi sicer neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v okviru točk 4 do 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa natančno in hkrati v celoti pravilno pojasnilo, zakaj je bilo potrebno tožnikovo tožbo zavreči. Slednji je namreč uveljavljal (delno) izpodbojnost izročilne pogodbe z dne 3.5.1995.(2) Pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe pa preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (glej drugi odstavek 117. člena za odločitev relevantnega ZOR (3) oziroma ustrezno določbo drugega odstavka 99. člena sedaj veljavnega OZ (4)). Gre za rok, ki ima prekluzivno naravo, kar pomeni da je potrebno tožbo (s takšnim zahtevkom), ki je bila vložena po njegovem preteku (kot je bilo to v konkretnem primeru (5)), kot prepozno (nedovoljeno) zavreči (6). Samo to je bilo v konkretnem primeru za odločitev pomembno. Obsežne pritožbene navedbe, ki takšnemu (pravilnemu) stališču sodišča prve stopnje nasprotujejo, so ne samo nerelevantne, ampak (v veliki meri) tudi sicer pravno zmotne in v pravilnost (7) odločitve ne vzbudijo nobenega dvoma.

6. Predhodna ugotovitev velja v celoti za očitek, da je sodišče prve stopnje pred zavrženjem tožbe dne 6.5.2014 opravilo narok za glavno obravnavo in na njej izvedlo dokaze, nima nobenega vpliva na presojo izpodbijanega sklepa. Zaradi tožnikovega navajanja dejstev, ki so bila podlaga dvema različnima vrstama zahtevkom (in sicer ugotovitvenemu zaradi ničnosti oziroma oblikovalnemu zaradi izpodbojnosti), je sodišče prve stopnje tožnika na naroku dne 6.5.2014 upravičeno jasno in konkretno (v skladu s svojo razjasnjevalno dolžnostjo oziroma dolžnostjo materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP (8)) opozorilo, da (glede na svoje kontradiktorne navedbe) opredeli, kakšno sodno varstvo sploh zahteva (oziroma da tožbo naredi sklepčno)(9). Šele na omenjenem naroku je nato tožnik tudi postavil (sicer prepozen) zahtevek na razveljavitev 7. člena izročilne pogodbe z dne 3.5.1995. Kako naj bi sodišče prve stopnje pred to postavitvijo zahtevka oziroma spremembo tožbe,(10) to (spremenjeno tožbo) zavrglo, ni jasno (pritožnik pa tega tudi ne pojasni). Povsem zgrešeno je tudi navajanje, da naj bi izpodbijani sklep predstavljal tako imenovano odločbo presenečenja (češ da mu sodišče prve stopnje ni omogočilo spoznati, katera dejstva so v predmetnem sporu pravno relevantna). Vnovič velja poudariti, da njegov tožbeni zahtevek ni bil (kot neutemeljen) zavrnjen (in le v tem primeru (11) bi bilo moč (potencialno) govoriti o odločitvi presenečenja), ampak je bila tožba (na podlagi pravno-relevantnih trditev, ki jih je sam postavil) kot prepozna zavržena. Samo dejstvo, da (očitno) ni upošteval, da je za vložitev izpodbojnostne tožbe (tožbe na razveljavitev pogodbe) v zakonu predviden (prekluzivni) rok, pa seveda ne more biti podlaga za očitek o „presenečenju.“ Dolžnost, da tak rok upošteva, je bila namreč njegova. Iz istega razloga je brezpredmetno tudi navajanje, češ da da bi ga moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da tožba ni sklepčna, pozvati k njeni odpravi. To je na naroku dne 6.5.2014 tudi ustrezno storilo(12). A sama izpodbijana odločitev z vprašanjem (ne)sklepčnosti (oziroma ne-ustreznostjo njegovih siceršnjih trditev) nima nobene zveze. Je zgolj posledica njegove zamude roka za uveljavljanje tožbe na razveljavitev (pogodbe, ki naj bi bila po njegovih navedbah izpodbojna).

7. motno (in povsem neprepričljivo) je tudi (obsežno) pritožbeno navajanje, da je zahtevek (ki ga je s tožbo, ki je bila zavržena, uveljavljal) dedno-pravne narave (in sicer da gre za zahtevek na vrnitev daril zaradi prikrajšanja njegovega nujnega deleža v skladu s 40. členom ZD (13)), za uveljavljanje katerega je potrebno upoštevati določbe ZD, in poudarjanje, češ da naj bi bilo iz listin zapuščinskega postopka po P. S. (s katerimi naj bi bila po njegovih trditvah v izpodbijanem sklepu ugotovljena dejstva v nasprotju) razvidno, da je tak zahtevek uveljavljal pravočasno. Tožnik je s tožbo, ki je bila (kot prepozna) zavržena, uveljavljal (14) „zgolj“ zahtevek na delno razveljavitev izročilne pogodbe z dne 3.5.1995 (katere podpisnik je bil tudi sam). Gre za zahtevek, ki je povsem obligacijsko-pravne narave, in za uveljavljanja katerega (vključno s pravočasnostjo) so relevantne le določbe obligacijskega prava (konkretno ZOR). Okoliščina, da se tak zahtevek uveljavlja med (pogodbenimi) strankami, ki so hkrati dediči po istem zapustniku, oziroma da je predmet izpodbijane pogodbe premoženje, ki je bilo zapustnikovo, na predhodno ugotovitev nima prav nobenega vpliva. Zato tožnikovo uveljavljanje nujnega deleža po pokojni P. S. (tudi) v zvezi s premoženjem, ki je bilo predmet izročilne pogodbe z dne 3.5.1995, in obstoj sklepa zapuščinskega sodišča z dne 1.6.2011, s katerim ga je to napotilo na njegovo uveljavljanje v pravdi,(15) nima nobene zveze z začetkom, tekom in potekom roka(16) za uveljavljanje oblikovalnega (obligacijskega) zahtevka na (delno) razveljavitev pogodbe. Skratka pritožbeno navajanje glede njegovega položaja nujnega dediča in zahteve po vrnitvi daril je za predmetno zadevo popolnoma brezpredmetno. V skladu s tem pa je zmoten tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje neupravičeno opustilo dokazno oceno izpovedb pravdnih strank. Da je bila tožba vložena prepozno, je lahko sodišče prve stopnje zaključilo že na podlagi samih tožnikovih trditev in vpogleda v predmetno izročilno pogodbo.

8. Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih drugih, uradoma upoštevnih kršitev, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep z dne 26.5.2014 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zaradi česar sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženec sam krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožnikovi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Gre za (skoraj) dobesedno dikcijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (torej abstraktne norme), kar pa se (hkratno zatrjevanje vseh kršitev, kot je to razvidno iz pritožbe) že pojmovno seveda izključuje.

(2) In v tem okviru zatrjeval (tudi) napake volje.

(3) Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978, s kasnejšimi spremembami

(4) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

(5) Saj je bila (delno) izpodbijana izročilna pogodba sklenjena v maju 1995, tožba v predmetni zadevi pa vložena 7.7.2011

(6) Saj predpostavke za sodno varstvo niso podane.

(7) Oziroma zakonitost. (8) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(9) Pritožbeni očitki, da te svoje dolžnosti ni izpolnilo (oziroma da naj bi kršilo razpravno načelo), so zato neutemeljeni.

(10) In sicer že ob predhodnem preizkusu tožbe (274. člen ZPP), kot to navaja pritožnik.

(11) Torej meritorne odločitve.

(12) Kakšna kršitev naj bi bila podana, ker tega ni storilo prej, ni jasno. Iz zapisnika o naroku z dne 6.5.2014 tudi ni razvidno, da bi tožnik iz tega razloga predlagal preložitev naroka.

(13) Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami,

(14) Zaradi (domnevnih) napak volje (glej 111. oziroma 112. člen ZOR).

(15) S tem ga seveda ni napotilo na uveljavljanje zahtevka iz zavržene tožbe (kot to neprepričljivo navaja v pritožbi). A tudi če bi morebiti ga, to ne bi imelo nobenega vpliva na dejstvo, da je bil rok za izpodbijanje pogodbe v letu 2011že zdavnaj zamujen.

(16) Ali z vprašanjem njegovega pretrganja. V obravnavanem primeru gre za prekluziven rok (za katerega določbe o pretrganju zastaralnih rokov tudi sicer ne pridejo v poštev).