Jedro

V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker tožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, v postopku, v zvezi s katerim prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ne more uspeti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v postopku opr. št. II Kp 53747/2010 Višjega sodišča v Mariboru. V obrazložitvi kot pravno podlago za svojo odločitev navaja določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), po kateri je pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči potrebno upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oz. je pričakovani izid zadeve za prosilca oz. njegovo družino življenjskega pomena. Citira tudi določbo tretjega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanje stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Organ za brezplačno pravno pomoč je pri presoji upravičenosti prošnje vpogledal v spis opr. št. I K 53747/2010 Okrožnega sodišča v Mariboru in ugotovil, da je v citirani zadevi s sodbo izdano dne 15. 9.2011 sodišče prosilca obsodilo napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ in poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ ter mu izreklo enotno kazen 2 leti in 6 mesecev zapora. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru, tako da je sodba sodišča prve stopnje postala dne 4. 7. 2012 pravnomočna. Čeprav je organ za brezplačno plačno pomoč prosilca pozval, da navede konkretne razloge, ki utemeljujejo upravičenost zahteve za varstvo zakonitosti, je prosilec dne 9. 8. 2012 sporočil zgolj, da želi vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakonika in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, konkretne utemeljitve teh razlogov pa ni navedel. Po pregledu kazenskega spisa in sodbe organ za brezplačno pravno pomoč ocenjuje, da je prosilcu storitev kaznivih dejanj v celoti dokazana in utemeljena, prosilec pa ni navedel nobenih razlogov, ki bi kazali na drugačno odločitev sodišča. Že v pritožbenem kazenskem postopku je grajal način, do katerega je policija oz. sodišče prišlo do pisma, ki ga je prosilec naslovil na pokojnega A.A. Tekom postopka je bilo z izvedencem ugotovljeno, da je podpis v pismu tako podoben prosilčevemu, da je bilo izključeno, da bi lahko šlo za ponaredek, pri čemer je izvedenec mnenje izdelal v skladu z evropskimi standardi. Nadalje je iz pisma razbrati tudi zelo natančna navodila za izvedbo vloma ter požiga nepremičnine, katere lastnik je bil v času storitve kaznivega dejanja prosilec. Ta je nenazadnje imel dolgove do banke in v teku je bil izvršilni postopek na sporni nepremičnini, vpisanih pa je bilo tudi več hipotek. Zato organ za brezplačno pravno pomoč v izogib ponavljanju dodaja, da v celoti soglaša z razlogi iz citirane sodbe sodišča prve stopnje kot tudi z razlogi sodišča druge stopnje, zato zadeva v kateri prosilec prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči nima verjetnega izgleda za uspeh in jo je nerazumno sprožati oz. je nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari. Organ za BPP je zato odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev organa za BPP zaradi kršitve materialnega prava, bistvene kršite določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče v kazenskem postopku v njegovo škodo uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Obe stanovanjski hiši sta glede na ugotovitve postopka nesporno njegova last, zato bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 226. člena KZ, saj je za kaznivo dejanje v drugem odstavku 226. člena KZ zagrožena precej nižja kazen, kot pa je zagrožena za napeljevanje k požigu tuje hiše. Sodišče je v kazenskem postopku tudi zmotno zaključilo, da se prijava škodnega primera enači z odškodninskim zahtevkom, če so v tem zahtevku vsi elementi prijave. Zgolj prijava še ne pomeni postavitve odškodninskega zahtevka oz. uveljavitve povrnitve škode, ki še niti ni bila znana. V zvezi z navedenimi kršitvami je tudi višje pritožbeno sodišče te navedbe zgolj pavšalno zavrnilo in v celoti soglaša s prvostopenjsko sodbo. Podane pa so tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj tožniku ves čas postopka ni bila dana možnost, da se sooči s pričo B.B. in mu postavlja vprašanja, prav tako te priče ni soočilo s pričo C.C. Nadaljnja bistvena kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je v okoliščini, da se sodišče ni opredelilo do mnenja Centra za forenzične preiskave, temveč se je zgolj oprlo na izvedenca D.D., ki pa bi moral biti izločen, saj je kot kriminalist sodeloval v prejšnjih kazenskih postopkih zoper tožnika. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu za brezplačno pravno pomoč v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi 24. člena ZBPP pravilno odločila, ko je prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno končan kazenski postopek (sodba Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. IK 53747/2010 dne 15. 9. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 53747/2010 z dne 30. 5. 2012), zavrnila. V določbah 24. člena ZBPP so predpisani objektivni pogoji, pod katerimi se brezplačna pravna pomoč lahko odobri. Kot objektivni pogoj se upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh oz. da ni očitno nerazumna (1. alinea prvega odstavka 24. člena ZBPP). Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oz. nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali je zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale, tako da ni razumno začeti postopka oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev glede dodelitve brezplačne pravne pomoči v zgoraj navedeni kazenski zadevi. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri izpolnjevanju pogojev, določenih za odobritev brezplačne pravne pomoči, pravilno oprla na določbe 24. člena ZBPP glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev BPP glede razumnosti zadeve oz. verjetnega izgleda za uspeh in ob upoštevanju interesa pravičnosti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je o tem podala jasno in natančno obrazloženo utemeljitev. Sodišče se strinja z razlogi, kot jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. ZKP v prvem odstavku 420. člena določa, da se zoper pravnomočno sodno odločbo sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega postopka, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedbe tožnika o zavrnitvi dokaznega predloga za neposredno zaslišanje priče B.B. in glede tožbene navedbe, da v razlogih sodbe sodišče ni sledilo mnenju Centra za forenzične preiskave, pa kažejo na to, da tožnik graja dokazni postopek in s tem dokazuje, da je bilo v pravnomočno končanem kazenskem postopku, dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je že po samem Zakonu o sodnih taksah oproščen plačila sodnih taks v tej zadevi, zato sodišče o njegovi prošnji glede oprostitve plačila sodnih taks ni odločalo posebej.