Jedro

S ponujanjem drugačne dokazne ocene kot jo vsebuje glede obeh pripornih razlogov napadeni pravnomočni sklep, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa je ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obt. K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 21.1.2002 po določbi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obt. K.K. in obt. S.F. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zoper obt. K.K. pa iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 1.2.2002 zavrnilo pritožbe zagovornikov obtožencev kot neutemeljene.

Zagovornica obt. K.K., odvetnica M.N. iz C., je dne 7.2.2002 priporočeno po pošti vložila zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi pritožbi obtoženca in pripor zoper njega odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornice obt. K.K. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zagovornica vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, iz katerih jo je moč vložiti. Take nekonkretizirane zahteve ni moč preizkusiti. Tudi navedba, da senat višjega sodišča ni preverjal zbranega spisovnega gradiva, ne kaže na nobeno kršitev zakona. Trditev, da višje sodišče ni preverjalo ponovitvene nevarnosti, ne nakazuje nobene kršitve, saj je presojalo le pritožbene navedbe obtoženega K.K. Kazenski postopek je resda dolgotrajen, vendar je tekel kontinuirano kljub številnim pravnim sredstvom obtožencev in njihovih zagovornikov. Sicer pa zagovornica obtoženega K.K. samo na splošno ponavlja besedilo 2. odstavka 200. člena ZKP, ne da bi svoje trditve konkretizirala.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da senata sodišč prve in druge stopnje v zbranem dokaznem gradivu nista preverjala okoliščin v zvezi z ugotavljanjem obstoja pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in nakazuje, da sta s tem bistveno kršila določbe iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izpodbijani pravnomočni sklep poleg utemeljenega suma, da je obtoženec storil v pravnomočni obtožnici opisano nadaljevano kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ, tudi pravilno in utemeljeno ugotavlja, da sta pri obtožencu še vedno podana navedena priporna razloga. Pri tej presoji je sodišče pravilno upoštevalo določbe 1. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. V pravnomočnem sklepu je zanesljivo pojasnjeno, da okoliščine v zvezi s pripravljanjem pobega iz Zavoda za prestajanje kazni zapora M., ki je dokumentirano s poročilom tega zavoda z dne 23.5.2000 (l. št. 1664 in 1665), še vedno kažejo na nevarnost obtoženčevega pobega, če bi bil na prostosti. Na podlagi pravilne presoje okoliščin, ki zadevajo težo in način storitve nadaljevanega kaznivega dejanja, njegovo kaznovanost ter dejstvo, da ni redno zaposlen in da si je z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobival sredstva za preživljanje, je sodišče utemeljeno zaključilo, da obstaja pri obtožencu realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Pravnomočni sklep opira zaključke o nadaljnjem obstoju obeh pripornih razlogov na okoliščine, ki izhajajo iz podatkov spisa. Glede na to in ker ima pravnomočni sklep še zadovoljive razloge o podanem sorazmerju med varnostjo in zdravjem ljudi ter priporom kot ukrepom, s katerim se posega v obtoženčevo svobodo in tudi razloge, zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da ob prisluškovanju obtožencu tekom trajanja zaporne kazni ni bil zabeležen niti en sam pogovor, ki bi ga bilo mogoče oceniti kot dogovor za obtoženčev pobeg iz zapora in v primeru odreditve pripora v zadevi "T." obtoženec ni bil okarakteriziran kot begosumen. Navaja tudi, da je bil obtoženec nazadnje na prostosti dne 27.4.1997 in da se je takrat ukvarjal z igralnimi avtomati, ki so mu prinašali znatne dohodke. Vse do odreditve pripora v tej zadevi je sodišče obtoženca štelo za osebo z rednimi, lepimi dohodki, kar je potrjeno z že razveljavljeno sodbo v zadevi "T.", ko sta mu sodbi sodišč prve in druge stopnje naložili v plačilo stroške postopka. S sklicevanjem na te okoliščine in ponujanjem drugačne ocene, kot jo vsebuje glede obeh pripornih razlogov napadeni pravnomočni sklep, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita sodišču tudi kršitev določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, določb Ustave Republike Slovenije in določbe 200. člena ZKP. Ob sklicevanju na določbo 2. odstavka 200. člena ZKP navaja, da je bila kršena v škodo obtoženca določba o trajanju pripora kot tudi o postopanju državnih organov v postopku. Porušeno je sorazmerje med pravico obtoženca do prostosti in varovanjem dobrin drugih, ki bi naj bile kršene. Prav tako je kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Res je kazenski postopek razmeroma dolgotrajen, vendar je treba upoštevati obsežnost in zahtevnost te zadeve. Gre za več obtožencev, ki so obtoženi nadaljevanih kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. in 1. odstavku 196. člena KZ, kar že samo po sebi povečuje zahtevnost dokazovanja. Na slednje kaže tudi odločitev senata sodišča prve stopnje na glavni obravnavi dne 2.10.2000, da se zadeva vrne v preiskavo zaradi dobesednega prepisa prisluhov, katere sta predlagala tako obramba kot državno tožilstvo. Iz poročila strokovne sodelavke (l. št. 1361) sledi, da je bilo delo prepisovanja zahtevno in zapleteno ter da ga ni bilo mogoče opraviti v kratkem času. Potek kazenske zadeve, kot je razviden iz podatkov spisa, upoštevajoč vse navedene okoliščine, kaže na prizadevanje sodišča, da se zadeva rešuje kontinuirano. V takšnem položaju po eni strani ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo določbo 2. odstavka 200. člena ZKP, po drugi strani pa tudi ne, da je že z dosedanjim izvajanjem kazenskega postopka prekoračilo razumni rok za njegovo dokončanje in da bi že slednje narekovalo odpravo pripora zoper obdolženca.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornice obt. K.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).