Jedro

Ponudba veže ponudnika, vendar to velja samo za veljavno ponudbo. Neveljavnost ponudbe je mogoče uveljavljati tudi z ugovorom, s katerim ponudnik zavrača tožbeni zahtevek naslovnika na sklenitev pogodbe. Razlog za neveljavnost ponudbe je tudi poslovna nesposobnost ponudnika. Za sklenitev veljavne pogodbe mora namreč imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (1. odst. 56.čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe za parc.št. 1178/34 vl.št. 297 k.o. za 53.000,00 Sit kupnine. Ugotovilo je, da toženki v času, ko sta objavili ponudbo za prodajo navedene parcele, to je 17.5.1991, nista bili poslovno sposobni. Zato ju ponudba ne obvezuje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o tem, da toženki nista bili niti poslovno, niti pravdno sposobni. Pravilno je bilo poskrbljeno, da je bil toženkama postavljen skrbnik za poseben primer. Ugotovitev poslovne nesposobnosti z veljavnostjo samo za ta postopek, brez splošnega odvzema poslovne sposobnosti, je mogoča. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385.čl. zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da je ponudba enostranski pravni posel, ki ponudnika veže, dokler je ne izpodbije. Meni, da sta toženki poslovno sposobni, kar potrjuje pooblastilo V. M. z dne 15.7.1991 in darilna pogodba z A.Š. z dne 13.9.1991. Poslovno sposobnost je mogoče odvzeti le v nepravdnem postopku. Nezakonita je bila postavitev skrbnika. Sodišče druge stopnje je protislovno odločalo o materialnopravnih in procesnih vprašanjih. Nasprotuje temu, da ima stranka sama možnost uveljavljati lastno poslovno nesposobnost. Končno meni, da bi bilo treba toženkama naložiti pravdne stroške za čas, dokler jima ni bil postavljen skrbnik.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Napačno je stališče tožeče stranke, da je ponudba pravni posel, ki velja, dokler ni izpodbita. Ponudba je namreč predlog za sklenitev pogodbe, na podlagi katere nastane pravni posel, če jo naslovnik sprejme (32.čl. zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR). Res ponudba veže ponudnika, vendar to velja samo za veljavno ponudbo. Neveljavnost ponudbe je mogoče uveljavljati tudi z ugovorom, s katerim ponudnik zavrača tožbeni zahtevek naslovnika na sklenitev pogodbe. Razlog za neveljavnost ponudbe je tudi poslovna nesposobnost ponudnika. Za sklenitev veljavne pogodbe mora namreč imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (1. odst. 56.čl. ZOR). Ponudba ima smisel v zvezi z nameravano sklenitvijo pogodbe. Ker zaradi pomanjkanja poslovne sposobnosti do sklenitve veljavne pogodbe ne more priti, je očitno, da tudi ponudba poslovno nesposobne osebe ni veljavna. Če se torej ugotovi, da ponudnik ni bil poslovno sposoben v času, ko je predlagal sklenitev pogodbe, taka ponudba ni veljavna in poslovno nesposobnega ponudnika ne veže v tem smislu, da bi mogel naslovnik uspešno uveljavljati sklenitev pogodbe na njeni podlagi. To so vprašanja, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka na sklenitev pogodbe. O teh vprašanjih je treba odločiti v pravdi na sklenitev pogodbe, če je podan ustrezen ugovor. Procesno sposobna stranka se lahko tudi sama sklicuje na svojo poslovno nesposobnost v materialnopravnem smislu. V obravnavanem primeru je bila ugotovljena tudi pravdna nesposobnost toženk. Zato jima je bil z odločbo Centra za socialno delo št. 585-1-94 z dne 17.2.1994 postavljen skrbnik za poseben primer (79. in 80.čl. ZPP), ki ju je zastopal kot njun zakoniti zastopnik.

Revident pravilno opozarja na materialnopravne in postopkovne vidike poslovne nesposobnosti. V tej zadevi je bilo to obravnavano pravilno: pomanjkanje pravdne sposobnosti je bilo odpravljeno s postavitvijo skrbnika za poseben primer, poslovna nesposobnost v materialnopravnem pomenu pa je bila upoštevana pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka. V tem pogledu ni mogoče izpodbijani sodbi očitati nobene nedoslednosti; nasprotno, poslovna sposobnost toženk kot bistveno materialnopravno in postopkovno vprašanje je bilo obravnavano in rešeno pravilno. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je to vprašanje rešeno samo z učinkom za obravnavano zadevo, medtem ko je odvzem poslovne sposobnosti z učinkom za ves pravni promet mogoč samo po določbah zakona o nepravdnem postopku.

Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odst. 129.čl. ZPP). To pa ni sklep, s katerim je postopek končan. Zato zoper odločitev o stroških kot stranski dajatvi revizije ni (400.čl. ZPP). Zaradi tega revizijsko sodišče ni moglo obravnavati tistega dela revizijskih navedb, s katerimi tožeča stranka izpodbija odločitev o stroških.

Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).