Jedro

Materialnopravno zmotno je sklepanje, da bi v posledici petletnega neizpolnjevanja svojih obveznosti iz naslova kritja obratovalnih stroškov, imelo za posledico prenehanje obveznosti za vse nadaljnje obveznosti iz naslova pripadajočih obratovalnih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 512,64 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 2253/29 z dne 23.1.2009, in s tem toženi stranki naložilo plačilo 7.141,46 EUR in zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa dalje ter stroškov izvršilnega postopka v višini 36,00 EUR. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 760,50 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani je v pritožbenem postopku odločalo kot krajevno in stvarno pristojno sodišče na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010, izdanega na podlagi 105. člena in 1. odstavka 60. člena Zakona o sodiščih.

Tožeča stranka je v tožbenem postopku denarni zahtevek, ki ga je uveljavljala od tožene stranke, utemeljevala kot plačilo obratovalnih stroškov in skupnih stroškov za poslovni prostor, ki se nahaja v poslovnem centru v R. Uveljavljala je plačilo obračunanih obveznosti tožene stranke z 20 računi, ki so zapadli v obdobju od 31.12.2007 do 31.12.2008. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sobi podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče v izreku sodbe opredelilo, da je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 2253/29 z dne 23.1.2009. Gre za očitno pisno napako prvostopenjskega sodišča v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, ki je odpravljiva skladno s 1. odstavkom 328. člena ZPP. Iz obrazložitvi izpodbijane sodbe je razvidno, da ne more biti nobenega dvoma, da je sodišče odločalo o sklepu o izvršbi, izdanem pod opr. št. VL 2253/2009, saj se sodišče na ta sklep tudi sklicuje v 1. odstavku obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje bo zato navedeno pomanjkljivost moralo odpraviti z ustreznim popravnim sklepom, v zvezi s katerim je ustrezen predlog podala tudi tožeča stranka v okviru vloženega odgovora na pritožbo.

Pritožnica v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na položaj tožeče stranke kot upravnika poslovne stavbe, v kateri ima tožena stranka solastniški delež v višini 10,20 %. Prav tako ni izpodbijana višina posameznih obveznosti tožene stranke iz naslova obratovalnih stroškov, kot izhaja iz računov, na katerih je tožeča stranka utemeljevala obveznost tožene stranke. Glede na uveljavljeni pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da vtoževanih obveznosti tožene stranke res ni mogoče neposredno utemeljevati na določilih Stanovanjskega zakona (30. člen SZ-1). Vendar se je sodišče prve stopnje v tem delu v obrazložitvi pravilno sklicevalo tudi na določbe 117. člena v zvezi s 67. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki prav tako določata način upravljanja stvari v solastnini oziroma skupnih delov nepremičnine. V skladu s 115. členom SPZ so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniških deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Ker tožena stranka ni zatrjevala in dokazala drugačnega dogovora, je torej skladna z navedeno določbo odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna kriti obratovalne stroške sorazmerno s svojim solastniških deležem, pri čemer pa tožena stranka ni prerekala, da bi obračunani zneski obratovalnih stroškov presegali solastniški delež tožene stranke v poslovni stavbi. Iz navedenega razloga se izkaže v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava kot neutemeljen.

Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na zatrjevani pritožbeni razlog zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki naj bi se nanašal na v postopku s strani tožene stranke uveljavljan ugovor zastaranja pravice (348. čl. OZ), v posledici česar naj ne bi bilo več podanega temelja za vtoževane terjatve tožeče stranke. Čeprav se je prvostopenjsko sodišče ukvarjalo z ugotavljanjem zatrjevanih dejanskih okoliščin, na katerih je tožena stranka utemeljevala ugovor zastaranja pravice, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tako uveljavljani ugovor ne more uživati pravnega varstva. Pri terjatvah tožeče stranke gre res za občasne terjatve, ki zapadajo sukcesivno v posameznih časovnih obdobjih. Svoj temelj pa imajo te terjatve v verzijskem zahtevku tožeče stranke na povrnitev sredstev, ki jih je tožeča stranka zalagala za vse solastnike oziroma etažne lastnike poslovne stavbe in na opravljenih storitvah na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju med tožečo stranko in etažnimi lastniki. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke torej izvira iz etažne lastnine tožene stranke v poslovnem objektu, torej iz stvarne pravice tožene stranke, ne pa iz pravice tožeče stranke, za katero bi v posledici neizpolnjevanja občasnih obveznosti v petih letih nastopili učinki zastaranja same pravice. Poenostavljeno rečeno je materialnopravno zmotno sklepanje tožene stranke, da bi v posledici petletnega neizpolnjevanja svojih obveznosti iz naslova kritja obratovalnih stroškov, imelo za posledico prenehanje obveznosti tožene stranke za vse nadaljnje obveznosti iz naslova pripadajočih obratovalnih stroškov tožene stranke. V razmerju med pravdnima strankama bi bil zato lahko relevanten zgolj ugovor zastaranja posameznih denarnih terjatev, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v tej pravdi. Takšnega ugovora tožena stranka niti ni izrecno uveljavljala, tudi sicer pa od zapadlosti vtoževanih računov do vložitve predloga za izvršbo še ni iztekel 3-letni zastaralni rok iz 1. odstavka 349. člena OZ. Upoštevaje navedeni materialnopravni okvir se izkaže očitek zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja za neutemeljen, saj gre za trditve v zvezi z dejanskimi okoliščinami (5-letno neporavnavanje obveznosti iz naslova obratovalnih stroškov), ki pa so pravno nerelevantne. V posledici je tako neutemeljen očitek, da sodišče neutemeljeno ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke glede neporavnavanja obveznosti v 5-letnem obdobju ter predstavnika prejšnjega upravnika poslovnega objekta. Ker gre, kot je bilo pojasnjeno za ugovor tožene stranke, s katerim le-ta ni mogla uspeti, je zato sklicevanje na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje neutemeljeno.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), in upoštevaje, da glede na podana materialnopravna izhodišča niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo, upoštevaje 12. člen Zakona o odvetniški tarifi v zvezi s tarifo 3210 (427,20 EUR), kar povečano za 20 % DDV znaša 512,67 EUR.